Se bo treba vendarle vprašati, kdo je novinar?

Ko se srečata pravici do zasebnosti in do svobode izražanja, se vedno znova postavi vprašanje o določitvi meje.
Objavljeno
08. april 2013 22.20
Slovenija, Ljubljana, 21.12.2011 - Prva seja novega drzzavnega zbora. Foto: Leon VIDIC/DELO
Klara Škrinjar, notranja politika
Klara Škrinjar, notranja politika

Ljubljana – Potem ko se je v medijih pojavil posnetek sporočila SMS, ki ga je Alenka Bratušek med sejo parlamenta prebrala na svojem telefonu, so avtorju posnetka odvzeli novinarsko akreditacijo za državni zbor. To je bil tudi povod za današnjo okroglo mizo o sobivanju ustavnih pravic in medijskem poročanju.

»Načeloma imamo z novinarji dobre izkušnje, občasno pa se zgodi kak eksces,« je dejala generalna sekretarka državnega zbora Mojca Prelesnik. Prepričana je, da v Sloveniji ni institucije, ki bi bila za novinarje tako odprta, kakor je parlament. Še več, pravi, da je slovenski hram demokracije med najbolj odprtimi na svetu. Prelesnikova navaja, da imajo novinarji prost dostop do vseh gradiv, ki niso tajna, ter da se lahko gibljejo po hodnikih.

»Podobno je urejen danski parlament, ki velja za enega najbolj odprtih. A tam novinarji brez vabila ne smejo vstopati v poslanske pisarne, prav tako ne smejo snemati po hodnikih in delati bližnjih posnetkov. Je pa res, da ne podeljujejo akreditacij paparacem,« je pojasnila generalna sekretarka.

V slovenskem parlamentu je trenutno registriranih 430 novinarjev in med njimi narašča število internetnih. Pritisk na obisk državnega zbora je velik, o čemer pričata zadnja dva dogodka: imenovanje nove vlade in ratifikacija arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Tedaj je bilo hkrati v parlamentu od 100 do 150 novinarjev.

Prelesnikova je povedala, da so tudi v slovenskem državnem zboru prepovedani bližnji posnetki. Zaradi nastalih posledic z objavo omenjenega posnetka so na policijo vložili sum o storitvi kaznivega dejanja. »Menim, da je bilo omenjeno dejanje ne le neetično, temveč tudi nezakonito,« je dejala Prelesnikova.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je opozorila, da je treba vedno tehtati, pri čemer mora biti ključno merilo javni interes. A je realna: »Tu ni lahkih odločitev,« je dejala ter poudarila nujnost upoštevanja novinarskega etičnega kodeksa. Igor Kršinar, novinar tednika Reporter, je opozoril, da gre za dogajanje na javnem prostoru, torej v parlamentu. Pri tem je izrazil še ogorčenje in protest nad odločitvijo DZ o odvzemu novinarske akreditacije.

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je novinarje nekoliko okrcala, rekoč, da prepogosto pravico do svobode izražanja tolmačijo kot absolutno pravico. Argument, da je bilo sporočilo SMS posneto na javnem mestu, pa se ji zdi, da je v dobi modernih tehnologij iz trte izvit. Opozorila je tudi na razliko med preiskovalnim novinarstvom, ko je novinar na sledi neki deviaciji v družbi, in običajnim snemanjem ter poznejšo uporabo po potrebi. Pri tem je tudi izzvala novinarje, kdo sploh je novinar, saj sama paparacev ne prišteva mednje.

Sodelovala sta tudi pravnika Franci Grad in Miro Cerar. Prvi je spomnil, da je poleg tehtanja med pravicama do zasebnosti in svobode izražanja treba upoštevati tudi pravico parlamenta do lastne avtonomije. Cerar ocenjuje, da so problemi na obeh straneh; tudi pravni sistem je marsikje odpovedal, številne nepravilnosti in afere pa so razkrili prav novinarji.

Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je dejala, da je treba presojati vsebino in posamezne primere. Samo Trtnik, predstavnik poročevalcev v DZ, pa je spomnil, da je najbolj relavanten organ, ki naj presoja o teh nepravilnostih, novinarsko častno razsodišče.