Še pomnite, državljanke in državljani?

Fotografiji aretacije, pravnemu precedensu, je sledila ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic.

Objavljeno
31. maj 2018 06.00
Posodobljeno
31. maj 2018 16.38
FOTO: Tone Stojko
Enaintridesetega maja 1988 ob šestih zjutraj je kombinirana ekipa kriminalistov in pripadnikov Službe državne varnosti (SDV) na ljubljanskem Gornjem trgu 44 potrkala na vrata uslužbenca računalniškega podjetja, ki se je v prostem času ukvarjal s publicistiko in civilnodružbenimi akcijami.

Sočasno je ekipa vojaške protiobveščevalne službe v Škofji Loki potrkala na vrata praporščaka, o katerem so sumili, da je iz železne omare, namenjene hrambi vojaških dokumentov, vzel zaupni papir, ga kopiral in odnesel do uredništva tednika Mladina. Na Gornjem trgu 44 so se uslužbenci organov za notranje zadeve mudili le kratek čas, toliko, da se je osumljenec lahko oblekel. Z Gornjega trga so ga odpeljali v strogo središče mesta, do Cankarjeve ulice. Pripadniki Službe državne varnosti so vedeli, da bodo med hišno preiskavo v računalniškem podjetju Mikro Ada našli kopijo vojaškega dokumenta, ki pa nima uradne »glave« in oznake o zaupnosti, ker je oznake ob kopiranju nekdo odstranil. Uslužbenci SDV so vedeli, kaj bodo našli, ker so nekaj dni prej sredi noči predale v Mikro Adi prebrskali med tajno hišno preiskavo. Ob tem so dokument tudi fotografirali, vojaška protiobveščevalna služba, ki je bila seznanjena s tajno preiskavo, pa je civilni tajni službi sporočila, da gre za zaupni vojaški dokument, ki je v originalni obliki nosil oznako 5044/3.

Enaintridesetega maja 1988 pa se je zgodilo še nekaj. Mladinin fotograf Tone Stojko je torkove dopoldanske ure izrabil za nenapovedan obisk podjetja Mikro Ada. Igorja Bavčarja in Janeza Janšo, ki sta zgodaj spomladi uredila in objavila dnevnike in spomine Staneta Kavčiča, nekoč predsednika slovenske vlade, ki je leta 1972 padel v politično nemilost, je obiskal, ker je želel prevzeti avtorski izvod knjige, ker je za Kavčičeve dnevnike prispeval nekaj fotografij. Ko je prišel do Mikro Ade, je ugotovil, da se je znašel sredi hišne preiskave. Odšel je do temnice na Nazorjevi ulici, kjer je hranil fotografsko opremo, po krajšem omahovanju se je vrnil na Cankarjevo, se po hodniku povzpel proti vrhu stavbe in skozi okno opazoval dvorišče. Ko je na njem opazil ljudi, je pritisnil na sprožilec. Ko je film razvil, je Stojko vedel, da je fotografiral aretacijo Janeza Janše.
 

Nerutinski odgovor


Dejstvo, da je Služba državne varnosti zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti aretirala Janšo, v zgodovini socializma ni poseben precedens. Pač, tajna politična policija je v Jugoslaviji ljudi zapirala. Precedens pa je, da je fotograf dogodek posnel na filmski trak. Precedens je, da je bila fotografija objavljena. Najpomembnejši precedens pa se je zgodil 3. junija 1988, ko je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic. Tretjega junija se je v uredništvu tednika Mladina zbralo nekaj deset ljudi. Ko je nastala izjava o ustanovitvi odbora, so navzoči nastopili v imenu organizacij, uredništev, gibanj, društev in drugih skupin, ki so jih predstavljali. Odbor je v naslednjih mesecih povezal več kot tisoč civilnodružbenih skupin in organizacij ter več kot sto tisoč posameznikov. Če so bile pred letom 1988 aretacije bolj ali manj glasnih oporečnikov v SFRJ rutinski dogodek, je bila zgodovinska novost slovenska odziv na aretacije; ob Ivanu Borštnerju, ki je bil aretiran 31. maja, je SDV 5. junija priprla novinarja Mladine Davida Tasića, vojaški tožilec pa je junija vložil še obtožnico zoper odgovornega urednika Mladine Francija Zavrla.
 

Z vseh vetrov


Zakaj je bil odziv, ki je bil prvič izmerljiv 21. junija z množičnimi demonstracijami na Kongresnem trgu, možen? Zato ker je že marca 1988 nastalo močno omrežje podpisnikov zahteve za razpis referenduma o ustavnih dopolnilih. Poenostavljeno: organizacije, uredništva, gibanja, ki so marca 1988 zahtevali referendum o ustavi, so junija 1988 ustanovili Odbor za varstvo človekovih pravic. Če kdo danes meni, da so bili v prvem trdem jedru odbora poznejši ustanovitelji tako imenovanih pomladnih strank, operira z napačnimi podatki. Ob Igorju Bavčarju, ki je odbor vodil od ustanovitve, so bili v prvem ožjem vodstvu še Bojan Korsika (Časopis za kritiko znanosti), Mladinina komentatorja Rastko Močnik in Pavle Gantar ter Delov novinar Mile Šetinc, potem se je ožji ekipi pridružila še Delova novinarka Alenka Puhar. Po dveh tednih se je kolegij odbora razširil in je štel okrog 30 ljudi; prihajali so z vseh vetrov, od Mladine, Nove revije, Škuca in Radia Študent do Komisije Pravičnost in mir ter mirovnega gibanja.

Gibanje, ki je bil odziv samoorganizirane družbe na preganjanje novinarjev, je delovalo do volitev leta 1990 in je postavilo nove standarde razumevanja načel varovanja človekovih pravic.