Se Stres in Pahor bolje razumeta kot država in Cerkev?

Ljubljana – Prvi škof Katoliške cerkve na Slovenskem Anton Stres in premier Borut Pahor sta po letošnjem »srečanju« v Kočevskem rogu na spravni maši ob dvajseti obletnici spravne slovesnosti in nekoliko pozneje, ko sta se skupaj poklonila žrtvam povojnega nasilja v Hudi jami in žrtvam nacističnega nasilja v celjskem Starem Piskru, spet stopila skupaj: tokrat sta bila kot gosta oddaje Sveto in svet (prvič) skupaj v televizijskem studiu na nacionalki. A kljub za dosedanjo slovensko prakso pogostem srečevanju prvih mož vlade in Cerkve dogajanje okrog ustanavljanja vojaškega ordinariata in sedeža apostolske nunciature že dolgo in še vedno ostaja zgolj pri besedah.

Zamisel o tem, da bi duhovno obarvana oddaja gostila predsednika vlade in predsednika Slovenske škofovske konference, je nastala tik po Slovenskem evharističnem kongresu pred pol leta, ko na največji dogodek slovenske Cerkve kljub povabilom ni prišel pravzaprav nihče (vključno s Pahorjem) s slovenskega političnega vrha. To je v cerkvenih krogih povzročilo nekaj godrnjanja, novomeški škof Andrej Glavan pa je takrat, denimo, dejal, da se kaj takega – neobisk cerkvenega dogodka podobnega formata – v primerljivi evropski državi ne bi zgodilo, »o tem sem prepričan«.

Kot menijo v tajništvu Slovenske škofovske konference, ki ji predseduje Anton Stres , je bil poleti zasnovani pogovor posnet v tem tednu zato, ker sogovornika prej nista mogla uskladiti prostega termina, soočenje Pahor-Stres pa po njihovem prepričanju nima nobene povezave z morebitno državno pomočjo »bankrotirani mariborski nadškofiji«, o kateri se je v Reporterju razpisal publicist Boštjan M. Turk.

Zgolj ugibanje o »vzajemni samopomoči«

Da bi država in Cerkev prek Stresa in Pahorja res tvorili kakršno koli »vzajemno samopomoč«, je glede na še vedno nerešeno vprašanje okrog ustanavljanja vojaškega ordinariata in sedeža apostolske nunciature prej površna špekulacija kot dejstvo, sploh če k temu dodamo snovanje novega verskega zakonika oziroma popravljanje starega, pri čemer Cerkev noče sodelovati. Spomnimo: največ pomislekov ob starem verskem zakonu je nastalo na področju načina financiranja verskih skupnosti, katero bi po novem temeljilo na delu dohodnine posameznikov.

Medtem ko je debata o ustanavljanju vojaškega ordinariata trenutno na točki mirovanja – ker ima ordinariat status škofije, ga lahko ustanovi le Sveti sedež, za kar bi Vatikan in Slovenija morali podpisati nov tako imenovani vatikanski sporazum, kar pa utegne trajati –, je glede nunciature po besedah premiera Boruta Pahorja »država za to, da apostolski nuncij dobi nunciaturo, svoje opravila. Kolikor smo lahko storili, smo, vse drugo pa je predmet sodišč in njihovih odločitev, v katere država ne more posegati.« Za sedež leta 1992 ustanovljenega diplomatskega predstavništva Svetega sedeža v Sloveniji je predvidena stavba v Ulici stare pravde v Ljubljani, vendar je zaradi težav z lastnikom stanovanja v objektu zadeva še precej daleč od dokončne rešitve. Zakonski par, ki živi v podstrešnem stanovanju stavbe, je lani jeseni na vrhovno sodišče vložil predlog za revizijo sodbe, s katero je višje sodišče ugodilo pritožbi MOL na januarsko sodbo okrožnega sodišča v Ljubljani ter zavrnilo glavni tožbeni zahtevek zakoncev za priznanje njune lastninske pravice za omenjeno podstrešno stanovanje. Vrhovno sodišče je revizijo že zavrnilo, zadeva je romala nazaj na prvostopenjsko sodišče. Kot nam je uspelo izvedeti, ji bil na Okrožnem sodišču v Ljubljani v zvezi z zadevo oktobra letos že opravljen tudi narok.

O nunciaturi in ordinariatu smo se pogovarjali tudi z nekaterimi pomembnimi predstavniki Cerkve: ne glede nunciature ne ordinariata po njihovem prepričanju v tem mandatu ne bo nobene rešitve. Za nov sporazum z Vatikanom da je premalo politične volje, pri nunciaturi pa poleg tega omenjajo tudi dejstvo, da se trenutni apostolski nuncij v Sloveniji, monsinjor Santos Abril y Castelló, za sedež nunciature najverjetneje ne bo več »trudil«. Nuncij je letos namreč dopolnil 75 let, kar skladno s 401. kanonom Zakonika cerkvenega prava pomeni, da je moral papežu poslati svojo odpoved. Papež mu škofovsko službo seveda lahko podaljša, vendar le za kakšni dve do tri leta, kar pa je po besedah sogovornikov premalo za vzpostavitev sedeža nunciature.