Sifonov in dreves se kajakaši najbolj bojimo

Odstranjevanje nevarnih ovir: Vsega se nikdar ne da odstraniti, vedno se lahko še kaj najde, kar lahko povzroči nesrečo.
Objavljeno
13. julij 2018 07.00
Posodobljeno
13. julij 2018 07.13
To so deli reke, ki so najbolj strmi in brzice najmočnejše.
Drevo v Soči, ki je bilo v torek usodno za slovaškega kajakaša, so gasilci odstranili. O nevarnostih, ki prežijo v reki, nesrečah in odgovornosti smo se pogovarjali z vodjo konzorcija, ki skrbi za plovbno pot, Jernejem Stritihom.
 

Vas utopitev zaradi drevesa v vodi ne kliče k odgovornosti?


Nam je predvsem zelo žal, da se je to zgodilo. Če bi lahko nesrečo preprečili, bi jo. Izkazalo se je, da je to drevo v brzici že več let in zelo globoko. Zaradi razpenjene vode se ga ni videlo. Pri rednih pregledih ga nismo opazili. To je pač nevarnost, ki na divji vodi obstaja, in 100-odstotne varnosti tu ni. V zadnjih dveh tednih je voda izjemno padla, drevo je bilo toliko bližje gladini, nevarnost pa se je v tem primeru povečala. Korita pri Kršovcu so ena od znanih nevarnih mest. Tja ljudje brez osnovnega znanja ne gredo. Sicer pa imamo urejeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti. Seveda pa se lahko svojci odločijo za tožbo.
 

Postavljeni ste v nehvaležen položaj, tudi če nimate neposredne odgovornosti. Kakšen je vaš doseg opozoril prek spletne strani soca-plovba.si?


Vemo, da se je poslužujejo vodniki, tudi iz drugih držav. Po nesreči smo odsek zaprli, ker se je izvajalo čiščenje, zvečer pa zaporo umaknili. Naredili smo, kar je bilo v naši moči.
 

Gre za Sizifovo delo, ker reka ves čas naplavlja?


Soča je ena najbolj ohranjenih naravnih rek. Les in drevje, ki padajo v vodo, pa so del tega ekosistema. Tega se vsi, ki veslamo, moramo zavedati. Sama ureditev z režimom, monitoringom in čiščenjem plovbne poti je posledica tega, da imamo v primerjavi z drugimi rekami veliko gostov, poleg tega je tudi šolska reka, kamor ljudje hodijo na usposabljanje. Ovire, ki jih vidimo, tudi odstranjujemo. Je pa res, da je po vsaki večji vodi potreben nov pregled, nato pa je vprašanje, kako se vzdržuje ravnotežje med tistim, kar voda prinese in kar se očisti. Pred sezono se opravi podroben pregled in očisti dele. Kar smo tudi opazili je, da se meče odžagane dele dreves v vodo ob sečnji v gozdovih ali ob cestah. Tudi to je potencialna nevarnost. Vsega pa se nikdar ne da odstraniti, vedno se lahko še kaj najde, kar lahko povzroči nesrečo.

image
Jernej Stritih zatrjuje, da so skrbniki plovbne poti naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. FOTO: Blaž Močnik

 

Ali dolgo časa čakate na izvajalce, da odstranijo ovire, ki jih sami ne morete umakniti?


V okviru naše pogodbe moramo odstraniti, kar lahko ročno. Vse ostalo, kar identificiramo kot potencialno grožnjo, se tudi odstrani. Vedno pa se lahko to odstrani hitreje. Ampak največji problem ni v hitrosti odstranjevanja, važno, da se to stori.
 

Ko ste prevzeli skrbništvo so se vam posmehovali, da ste Sočo spremenili v trikotni opozorilni znak s klicajem, po nesreči pa je teh znakov premalo.


Vsak bi želel, da bi gostom lahko rekli, da je Soča varna. V primerjavi z marsikatero reko v Evropi je zelo varna reka in dovolj prijazna do uporabnikov. Ima pa tudi zelo nevarna mesta, kjer je nemogoče zagotoviti varnost.
 

S kakšnimi kapacitetatmi in frekventnostjo v konzorciju skrbite za plovbno pot?


Vključenih je 11 podjetij, kar pomeni med 20 in 30 kvalificiranih učiteljev ali vodnikov rafta ali kajaka. Preglede opravljamo tedensko, manjše ovire se odstranjuje sproti, za večje javljamo naprej medobčinski inšpekciji. Po povodnjih delamo nove podrobnejše preglede. Tudi uporabniki nas opozarjajo, če kaj opazijo.

»Vsaka smrt je tragična. Ampak dejstvo je, da športi v naravi s seboj prinašajo tudi tveganje.«

 

Veliko govorimo o odgovornosti in preventivi, kako pa je pri nas s samoodgovornostjo in samozavedanjem nevarnosti?


Vsak, ki gre veslat na Sočo, se zaveda, da je reka nevarna. Mogoče je nekaj drugače na raftu, ki daje večji občutek varnosti kot kajak. Ko danes pogledate kajakaše na Soči, imajo vsi zaščitno opremo, čelade, jopiče ... Ni vprašanje, ali ljudje podcenjujejo vodo. Ljudje imamo strah pred vodo in ko se nekaj zgodi, se nam to zdi nekaj groznega. Vsaka smrt je tragična. Ampak dejstvo je, da športi v naravi s seboj prinašajo določeno tveganje, pa če govorimo o planinstvu, padalstvu, kajakaštvu, jamarstvu ... To je pa tudi del čara teh športov, da se s takšno nevarnostjo tudi soočimo. Nesreče se dogajajo tudi v telovadnicah in bazenih. Stremeti pa moramo k čim boljšemu usposabljanju in čiščenju ter spremljanju reke. Če primerjamo slovensko šolo kajaka z drugimi, dajemo velik poudarek na varnosti.
 

Ali bi lahko celo rekli, da je nesreč malo glede na to, koliko ljudi se spusti po Soči?


Sistem upravljanja Soče, kjer se aktivno dela, da se zmanjša nevarnost, ima pozitivne učinke. To nam tudi kolegi iz drugih držav priznavajo, da gre za eno najbolj urejenih rek, kar se tiče rekreativnega kajaka in rafta. Vedno pa se da kaj izboljšati, tveganja pa ne bomo nikdar izničili.
 

Gre za zelo podobne nesreče. Po vaših izkušnjah največkrat zaradi za spleta nesrečnih okoliščin ali človeške napake?


Pred dvema letoma se je na slalomski progi pri Trnovem irski kajakaš prav tako zataknil v drevo, ki je bilo pod vodo v brzici. To so deli reke, ki so najbolj strmi in brzice najmočnejše. Tu je moč vode taka, da se s svojimi močmi ne moreš rešiti, če se zatakneš. Tudi s pomočjo kolegov zelo težko. V zadnji nesreči je naredil vodnik prav vse, da bi rešil človeka, pa ni šlo. Podobno je bilo pred leti na Otoni, ko je kajakaš obtičal v sifonu. Prijatelji so mu držali glavo na vodo, a je umrl zaradi podhladitve. Iz vode ga z lastnimi močmi niso mogli spraviti. Sifonov in dreves se kajakaši najbolj bojimo.

Gre pa predvsem za splet nesrečnih okoliščin. V kajaku se lahko obrneš in plavaš. Ali zaradi človeške napake, je lahko stvar presoje. Nihče pa tega ne počne namerno zaradi izzivanja. To se lahko zgodi začetniku ali zelo izkušenemu kajakašu. Tudi najboljši so že odšli.
 

Je tudi gneča na vodi potencialna nevarnost?


Lahko je vzrok za nejevoljo, ker zmanjša kakovost doživetja. Včasih pa lahko veliko število ljudi na reki daje lažni občutek varnosti, da nekdo počne nekaj, kar ni sposoben.