Simčičevo slovensko vino na prestolu

»Devetindevetdeset točk je skoraj popolnost, zdaj si želim stotico.«
Objavljeno
29. marec 2018 01.04
Blaž Močnik
Blaž Močnik

Medana – Slovenski vinarji so dosegli nov mejnik in ni presenetljivo, da najboljše vino na svetu prihaja iz Brd. Eden najbolj znanih italijanskih vinskih kritikov Luca Gardini je v športnem časniku Gazzetta dello Sport med 50 najboljših vin na svetu na prvo mesto uvrstil rebulo Opoka letnik 2016 Marjana Simčiča. O dosežku, prehojeni poti in izzivih smo se z njim pogovarjali v domači kleti v Medani.


Vsak kmet rad svoje vino ima, odkar ta svet stoji, poje Iztok Mlakar, kako pa se ta kmet počuti, če mu priznajo najboljše vino na svetu?
Lepo je slišati. Toda absolutna meritev tu ne obstaja. To ni tek na 100 metrov s točno odmerjenim časom. Vino je nekaj, kar je in hkrati ni merljivo. Kritiki s statusom in izkušnjami niso prizanesljivi, a so nevtralni, saj lahko z ocenami pridobivajo ali izgubljajo ugled. S takšno nagrado pride tudi velika odgovornost za delo v prihodnje.

Tukaj v vaši taverni sem naštel 14 nagrad. Kam spada nagrada Luce Gardinija za najboljše vino?
Seveda na vrh. Tukaj niti ni več prostora za vse nagrade, prav vse pa štejem za uspeh. Doslej smo za vino dobili največ 97 točk, 99 pa je skoraj popolnost, medtem ko redko katero vino dobi sto točk. Sploh bela vina. Tudi januarski izbor magazina Decanter je naše vino uvrstil med 75 najboljših vin na svetu. Gre sicer za isto vino različnega letnika. Letnik 2016 bo šele prišel na trg.

Ali ste ob pokušini že sami začutili, da ste tokrat ustvarili nekaj več?
Letnik 2016 je velik letnik povsod v Evropi in tako je tudi v Brdih. Vsa jesen je bila lepa in suha, da smo lahko obdržali grozdje do maksimalne fenolne zrelosti. To je pomembno za ta velika vina, ko jih maceliramo z jagodno kožico, da imamo zrelo tudi lupino in pečko. Ko so noči že hladnejše, svoje naredi temperaturna razlika. Potem dobimo to harmonično vino. Naše trte so stare vsaj 50 let in globoko vkoreninjene. Med leti, ko je lahko sušno ali bolj deževno, so tako manjše razlike v kakovosti. Takšna vina namreč prodrejo v najboljše svetovne restavracije, cene pa so temu primerno visoke. Ne smemo si privoščini velikih razlik. V nasprotnem primeru letnik deklasiramo. V naši proizvodnji imamo namreč tri kakovostne razrede, linija Opoka pa mora imeti zagotovljeno vrhunsko kakovost. Ker smo iz majhne države, smo še toliko bolj pod drobnogledom.

 

Za koliko lahko kupim steklenico najboljšega vina na svetu?
V tem izboru je naše daleč najcenejše med prvimi desetimi vini, ki lahko stanejo tudi 200 ali 300 evrov za steklenico. Doslej z nagradami nisem spreminjal cen. Govorim za naše izhodiščne cene, medtem ko približno 85 odstotkov vseh vin izvozimo. Cene so na trgu na koncu seveda precej drugačne, postavljajo pa jih trgovci. Za zdaj je cena te nagrajene rebule 36 evrov za steklenico iz kleti. Po tej nagradi pa je povpraševanje noro z vseh koncev sveta. Vino bomo dali uradno v prodajo septembra in do takrat se bom odločil tudi glede cene.

Kakšno količino opoke 2016 boste dali na trg?
Približno 4000 steklenic. Največ v Italijo, pa v Veliko Britanijo, Avstrijo, Nemčijo, Švico, na Dansko, Norveško, Hrvaško, Češko, v Srbijo, Izrael pa v ZDA, na Japonsko, v Honkong in Brazilijo. Pa seveda v Francijo, ki je zelo zaprt trg. Vina namenoma razdelimo, ker želimo biti prisotni na širšem svetovnem trgu. Če ne bi bili prisotni na trgih, kjer je vinska kultura na višji ravni, niti ne bi prišli v izbor.

Je vaša nagrada tudi veliko priznanje vinorodnim Brdom za to avtohtono sorto?
Seveda. Rebula ni za vse lege, čeprav si jo želijo tudi drugi vinarji, sploh iz Furlanske nižine in Veneta, sadili so jo tudi v Toskani. Rebulo sem pil v Kaliforniji v dolini Napa, ampak vse se ne morejo niti približati briški rebuli. Lapornata tla na višini s toplejšo klimo, z revnejšo zemljo in z manj vlage, da tako korenine prodrejo zelo globoko, ustvarjajo to posebnost. Ko dež izpira zemljo, se iz te vode črpata mineralnost in slanost, ki dajeta pečat drugačnosti briške rebule od drugih. Sam sem pred leti veliko eksperimentiral, naredil ogromno vrtin in več kot tisoč analiz, da sem določil te mikrolokacije, s katerih sem ločil opoko na še eno selekcijo više. To vino se danes uvršča med najboljše na svetu. Vedno se da še kaj postoriti, popolnosti pa nikoli ni. Zato je tako kreativno to delo, ki te vleče naprej.

 

Kakšni so torej cilji in izzivi v prihodnosti?
Cilj bo ostati na tej ravni oziroma doseči popolno stotico. Treba pa je vedeti, da bomo s takšno izpostavljenostjo še bolj pod drobnogledom. Že danes nimamo toliko količin, kolikor je povpraševanja. Počasi bomo zagotovili tudi večje količine za osnovna vina, saj smo zasadili nove vinograde.

Kako bi opisali briški vinarski prerod, da lahko danes držite zastavo slovenski vinski panogi?
V 80. letih, ko je star družbeni sistem popuščal, smo že vlagali in tržili lastne znamke ter stekleničili vino. Vse smo vložili v tehnologijo, kleti in ljudi. Verjeli smo, da bomo dobro vino lahko prodajali v svet, saj smo videli sosede, ki so s precej manj stroškov in truda vina prodajali po Evropi in v Ameriko. S skupino vrstnikov smo v začetku 90. let naredili velike spremembe na kmetijah, ki so bile prej mešano vinogradniško-sadjarske. Specializirali smo se za vinarstvo in preprosto šli iskat znanje, ki nam je manjkalo. Starši so nas pustili, da smo poleg dela šli po svetu. Ključno vlogo pri kreiranju, prodaji in vinifikaciji so nam pustili zelo zgodaj. Tako so briška vina pri nas postala zaželena zelo zgodaj. Prej so prevladovala štajerska, potem pa smo zahodni del in ljubljansko regijo, ki je ključni trg v Sloveniji, pridobili na našo stran. Spremenili smo klišeje o vinogradniku kot starem zgaranem kmetu in ljudje so videli, da smo lahko pravzaprav uspešni podjetniki. Danes smo vodilni v izvozu, smo pa tudi največ vložili v to. Za druge trge je bila naša prednost to, da smo na italijanski meji. V Ameriki je bilo učinkoviteje reči, da smo sto kilometrov oddaljeni od Benetk, kot da smo iz Slovenije, na primer. Danes v državah z razvito vinsko kulturo Slovenijo poznajo in znajo našteti tudi naše sorte vin.

Brez dvoma je nagrada potrditev prepoznavnosti slovenskih vin in Slovenije. Kako bi pri nas to še lahko izkoristili?
Situacija se popravlja. Še nedolgo tega Slovenije niti v Veroni niso poznali. Smo pa ena najbolj tradicionalnih vinorodnih držav. Imamo najstarejšo trto na svetu. Naše vinogradniške pokrajine so bile skozi zgodovino pač pod drugimi državami. Treba je izpostaviti, da nismo včeraj zasadili trt in se šli vinarje. Smo pa butični vinarji odprli vrata tudi večji proizvodnji z nižjo ceno vin. V Franciji je le pet odstotkov vrhunskih kleti, o katerih govorijo vsi, toda vsa vina se prodajajo kot vino, ki je izdelano v Franciji. Teh pet odstotkov torej trži vsa druga vina. Po tem bi se morali zgledovati. Pri Združenju družinskih vinarjev smo z večjimi kletmi in zadrugami naslovili na ministrstvo prošnjo, da bi ustvarili neko generično telo. Slovenija ni več kar nekdo, nimamo pa niti enotne vinske oznake niti portala ali pisarne, kjer bi skrbeli za obče informacije o naših vinih. To smo tudi pripravljeni sofinancirati po litru vina ali hektarju, ampak preboja še ni. Nerodno mi je, ker poznavalci vin o Sloveniji ne morejo dobiti pravih informacij o hektarjih trt, mikroklimatskih pogojih, količinah padavin, tradiciji, sortah ... Torej o povsem splošnih informacijah, ki jih ima vsaka resna vinorodna država.