Tiskane izdaje
V soboto smo pisali o stiski družine Baltić. O klicu na pomoč, na katerega se lahko odzovete tudi vi.
Kot mnogo njegovih prijateljev in znancev je tudi Ibrahim Baltić ob prelomu tisočletja iz Bosne prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Po vojni namreč služb v Bosni ni bilo in veliko mladih fantov je šlo delat v Slovenijo. S sosedom sta se zaposlila v SCT, kjer je Ibrahim delal kot tesar na objektih tudi po 300 ur na mesec.
Leto za letom je minevalo, Ibrahim je garal, velikokrat tudi ves konec tedna, ko je le mogel, je za kakšen dan šel domov. K družini. Žena Azra mu je v zakonu rodila dva sinova. Danes 18-letniki Edin in dve leti mlajši Almedin sta se prezgodaj morala soočiti z mamino smrtjo, Azra se je namreč pri 39 letih zgrudila in umrla.
Mlajši sin prisega, da je mama tedaj še gledala vanj, toda ta pogled je bil zadnji,« je s cmokom v grlu pripovedoval Ibrahim. »Zdravniki so jim rekli le 'moje sožalje'. Najprej niso vedeli vzroka smrti, ko so jo slekli, so videli, da je vsa modra, kasneje so ugotovili, da sta jo v desetih minutah udarila dva infarkta. To je bilo usodno.«
Z Azrino smrtjo se je življenje Baltićevih postavilo na glavo. Ibrahim: »Nisem vernik, ampak takrat sem molil k bogu, naj mi da moč, da bom sinova spravil do kruha. Oba sem takoj pripeljal v Slovenijo. Mamine smrti še danes nista prebolela. Za mlajšega še papirjev nismo imeli urejenih, pa so ga takoj vzeli v osnovno šolo na Fužinah, kjer je potem končal devetletko. No, zdaj je tudi on že na gradbeni šoli. Takrat sem najel tole garsonjero, za najemnino in stanovanjske stroške plačujem 370 evrov na mesec. Ja, veliko je, ampak takrat druge izbire ni bilo.«
Dokler je lahko delal, je šlo
S fantoma so živeli zelo skromno, a za stroške in hrano so napraskali skupaj. Sredi lanskega leta je Ibrahim šel za nekaj časa delat v Slovenj Gradec, ker je podjetje v Ljubljani propadlo. Sinova sta ostala sama v garsonjeri, sam pa je moral odšteti še dodatnih 150 evrov na mesec za sobo v Slovenj Gradcu. Le dober mesec kasneje pa je udarilo še huje, ko se je vstal je opazil poslabšanje vida, ker je mislil, da gre samo za začasne bolečine, je legel nazaj, zbudil pa se je povsem slep.
Vid se mu je naslednje jutro, ko je noč preživel na mrzlem hodniku bolnišnice, delno povrnil, a že trenutek za tem je izvedel, da je slepoto povzročilo pešanje srca, izvedel je, da ima že od otroštva poškodovano srčno zaklopko in da mora nujno na operacijo srca, sicer bo prepozno.
24. februarja so mu tako odstranili srčno zaklopko in vgradili umetno, od takrat naprej mora vsak dan hoditi na injekcije proti strjevanju krvi, zaradi česar sinova vsak dan znova trepetata, saj si še nista opomogla od mamine smrti.
Stiska je samo še večja
Od vratu do popka so mu prerezali prsni koš, nikoli več ne bo mogel opravljati del, ki jih je doslej, invalida pri 43 letih nihče ne bo zaposlil, za upokojitev pa je mnogo premlad. Že 15. aprila se mu izteče nadomestilo zavoda za zaposlovanje: »Že zdaj sem vložil prošnjo za socialno pomoč. Lahko računam na 300 evrov, to pa nam še stroškov za bivanje ne pokrije. Starejši sin po šoli že hodi polnit police v neko trgovino, a zasluži komaj toliko, da imata z bratom za mesečno vozovnico in kakšen sendvič. Kako bomo? Kje bomo živeli? Že zdaj smo pod pragom revščine. Ponoči ne spim in razmišljam, kaj bi. Če bi lahko delal ... Sam ne potrebujem ničesar, za fanta pa moram poskrbeti. Da bosta končala šolo, da se bosta zaposlila. To sem dolžan njuni mami, ki jima je žal ne morem vrniti.«
