Skupno odlaganje jedrskih odpadkov se izplača

Krško, Zagreb – Konec marca je vrednost naložb slovenskega sklada za razgradnjo jedrske elektrarne znašala 168,9 milijona evrov. Če bo Slovenija odlagališče za nizko in srednje radioaktivne odpadke (NSRAO) gradila sama, bo zanj odštela 157,5 milijona evrov. Ob skupni gradnji s Hrvaško bi privarčevala 68,5 milijona evrov.

Decembrska revizija investicijskega programa za gradnjo in obratovanje odlagališča NSRAO ter za plačevanje nadomestil posavskim občinam je stroške projekta v primerjavi z letom 2012 povečala s 147 na 157,5 milijona evrov. Porast je večinoma posledica inflacije in zvišanja davčne stopnje, pojasnjujejo na Agenciji za radioaktivne odpadke (ARAO). Zdaj veljaven načrt 500 metrov vzhodno od krške jedrske elektrarne predvideva gradnjo enega vkopanega silosa zgolj za slovenski del odpadkov iz Nuklearne elektrarne Krško (Neka). Gradbena dela naj bi potekala med letoma 2017 in 2019.

Investicijski program analizira tudi možnost za dodatno odlaganje hrvaškega dela odpadkov – elektrarna je v polovični lasti obeh držav –, ustvarjenih v Krškem. »V tem primeru predvideva gradnjo dodatnega silosa, in sicer pred začetkom razgradnje elektrarne (obratovalna doba Neka bo najverjetneje podaljšana do leta 2043). Celotna investicijska vrednost bi bila večja za približno 13 odstotkov, za obe državi skupaj bi znašala 178 milijonov evrov,« za Delo pojasnjujejo na ARAO.

Glede na meddržavno pogodbo o Neku iz leta 2003 bi v primeru gradnje skupnega odlagališča »vsaka od obeh vlagateljic prispevala polovico zgornjega stroška – 89 milijonov evrov«. Slovenska politika uradnega povabila Hrvaški za gradnjo skupnega odlagališča ni podala. Na ministrstvu za infrastrukturo so pojasnili, da o domnevni ponudbi, ki po poročanju hrvaških medijev že več let leži v predalniku uradnikov v Zagrebu, niso seznanjeni: »Neformalni pogovori na tehnični ravni občasno potekajo, vendar sprememb še ni.«

Meddržavna pogodba obe partnerici zavezuje, da morata s prevzemom in odvozom jedrskih odpadkov končati v najpozneje dveh letih po koncu redne življenjske dobe Neka. Zadnji sestanek meddržavne komisije za Nek, ki je pristojna tudi za vprašanje odpadkov, je bil v Posavju maja 2010; datum novega sestanka ni znan.

»Menimo, da je skupno odlaganje NSRAO Hrvaške in Slovenije najracionalnejša in najcenejša rešitev,« stališče slovenske stroke kljub lani izrečenim pomislekom hrvaškega premiera o dragem skladiščenju v Krškem razkrivajo na ARAO. Po določilih zakona o jedrski varnosti iz leta 2004 bi lokacija odlagališča morala biti izbrana leta 2008, objekt pa naj bi redno obratoval že leta 2013. Lokacija je bila določena z letom zamude, še dosegljiv rok za začetek poskusnega obratovanja pa je leto 2020.

Dali 154,3 milijona evrov

Medtem ko sredstva, zbrana skladno z razgradnjo Neka, presegajo predvidene stroške odlagališča NSRAO, je revizija računskega sodišča leta 2011 ugotovila, da so vplačila Gen energije v sklad – tri evre za megavatno uro proizvedene električne energije – kljub temu prenizka. Ne zadostujejo za varno odstranitev elektrarne.

Sedanja višina vplačila je določena glede na program razgradnje Neka iz leta 2004. Dokument bi moral biti revidiran že leta 2009, a takrat pripravljena različica – stroški razgradnje so bili ovrednoteni na 2,5 do 3,2 milijarde evrov – ni bila uradno potrjena. Kdaj bo program, ki bi ga morali novelirati vsakih pet let, končno uradno posodobljen z novimi ocenami o višini investicije, ni znano.

Nek in Gen energija sta v sklad od leta 1996 do vključno marca 2014 vplačala 154,3 milijona evrov. Sklad je do konca leta 2013 v ARAO vložil 29,6 milijona evrov, za nadomestila občinam pa namenil 22,7 milijona evrov. Z upoštevanjem stroškov sklada in rasti finančnih naložb je vrednost portfelja sklada na zadnji dan marca znašala 168,9 milijona evrov.

Donosnost sklada je leta 2013 dosegla 3,6 odstotka in je bila precej pod rekordno 7,62 odstotka iz leta 2012. Program razgradnje Neka iz leta 2004 zahteva vzdrževanje 4,29-odstotne donosnosti. Pred gospodarsko krizo in leta 2009 je ta znašala od 6,2 do 7,6 odstotka. Leta 2010 je znašala le 2,5 odstotka.

V letih med 2008 in 2011 je sklad posloval negativno (11,8 oziroma 2,2 odstotka). V obeh primerih, ki so ju preiskovali kriminalisti, je v sicer konservativno naložbeno strategijo družbe posegla politika. A sodnega epiloga v primeru direktorja z desnega političnega pola in direktorice z levega ni bilo.

Hrvaška še kar »razmišlja«

Od seje hrvaške vlade, ki je razpravljala o delovanju Sklada za financiranje razgradnje in skladiščenja radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, je minilo že poldrugo leto. Takrat je vlada ugotovila, da je v skladu dobrih 135 milijonov evrov kapitala, vprašanje skupnega skladiščenja odpadkov med državama pa je še vedno – nerešeno. Vlada je na eni od lanskih sej sprejela poročila sklada za leto 2012.

Takrat je minister za gospodarstvo Ivan Vrdoljak dejal, da je sklad, ki svoja sredstva vlaga večinoma v obveznice RH, bančne depozite, investicijske sklade, komercialne zapise in delnice, v finančnem letu 2012 povečal vrednost svojega premoženja za 0,12 odstotka. Dodal je, da je bilo od začetka delovanja sklada leta 2008 do konca leta 2012 v sklad vplačanih 943 milijonov kun, medtem ko realna vrednost premoženja konec leta 2012 znaša 1,074 milijarde kun oziroma dobrih 135 milijonov evrov.

Skladišče: vojašnica

Na isti seji je premier Zoran Milanović dejal, da gre pravzaprav za odločitev, »ali bo Hrvaška takšen material skladiščila približno 30 kilometrov stran od Zagreba in to drago plačevala Sloveniji ali pa bo to za nekajkrat manjše stroške skladiščila sama«. V javnosti je bilo slišati možnost, da bi za ta namen preuredili katero od zapuščenih vojašnic, ki jih ni malo. Vendar na Hrvaškem zadnje čase niso naredili niti enega koraka naprej. Že nekaj let, še preden je krmilo Hrvaške prevzela vlada Kukuriku, je v enem od predalov hrvaške administracije ponudba slovenske strani, da se za določeno odškodnino ves radioaktivni odpad in izrabljeno jedrsko gorivo skladišči v Sloveniji. Vendar se Hrvaška še ni in se očino še nekaj časa ne bo odločila. Na vprašanje, kaj se dogaja z milijoni evrov v skladu, natančnih odgovorov ni mogoče dobiti, vse bolj pa je verjetno, da obubožana država – takšno možnost si je odprla s sprejetjem sprememb statuta sklada – denar vlaga tudi v deleže podjetij, ki ne kotirajo na borzi in so v (so)lastništvu države. In tako se denar »vrti«, saj delovanje sklada miruje.

Ne glede na vse, pa tudi na že zdavnaj zaprto poglavje 15 (energetika) pristopnih pogajanj, lanski vstop Hrvaške v EU, vprašanja o morebitnem skupnem odlaganju odpadkov ali o dogovoru, da državi to vprašanje rešujeta na svoj način in na svojem ozemlju, za zdaj ostajajo – nerešena. Za hrvaško stran ta problematika, vsaj tako kaže, ni pomembna in nujna.