Slovenci in prenove: vsako leto bolje

Arhitektka Mateja Hafner Dolenc je generalna sekretarka združenja zgodovinskih mest, ki skupaj s fakulteto za arhitekturo, zavodom za varstvo kulturne dediščine ter srednjo gradbeno, geodetsko in okoljevarstveno šolo letos prvič podeljuje priznanja lastnikom za kakovostno izvedeno prenovo objektov kulturne dediščine.


 

V izbor kakovostno izvedenih prenov v preteklem letu ste prejeli 50 predlogov, od tega ste jih izbrali 17, vrednih posebne pohvale. Kaj se, če pogledamo vse prenove v Sloveniji, dogaja na tem področju?

Seveda imamo onesnaženje z živobarvnimi fasadami in ponekod gručasto naselje ni več zaokrožena celota. Nešteti nadstreški in druge pritikline kažejo, da ne skrbimo za svoje okolje in da je to prostorsko onesnaženo. Vendar vseeno lahko rečemo, da se razmere izboljšujejo, stanje na terenu ponekod vzbuja večjo, drugod manjšo skrb.
 

Če primerjamo običajno in strokovno izpeljano prenovo: je velika razlika v finančnem vložku?

Mislim, da ne. Vprašanje je, ali boš imel mojstra, ki bo svoje delo opravil kvalitetno, ali pa se bodo čez leto ali dve pokazale težave, ker delo ni bilo dobro opravljeno. Vendar prenova zaradi kakovosti ni dražja. Pri prenovah ni največji problem denar, torej finance, ampak to, da izgubljamo mojstre, ki imajo znanje.


 

O katerih mojstrih govorite?

Tesarjih, dobrih zidarjih, kamnosekih … Na srednji gradbeni in geodetski šoli, ki šola mlade kadre, lani niso imeli vpisanega niti enega zidarja. Manjka nam pečarjev, polagalcev tlakov, kajti pri zahtevni obnovi ne potrebujemo lepljenja ploščic, ampak mora mojster položiti opečni tlak. Teh mojstrov ni veliko. Da ne govorim o slamokrovcih, krovcih s skodlami, skrilom, teh je v Sloveniji le še po eden, dva. Kdo ima to znanje, kdo bo to delal?
 

Kako se lotiti resne obnove objekta, ki je kulturna dediščina?

Pri nas je dobro organizirana služba zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki ima enote v večjih krajih, Novem mestu, Piranu, Novi Gorici, Mariboru, Celju, Kranju, Ljubljani. Najprej je treba stopiti do teh služb, do konservatorjev, z njimi naj se lastnik pogovori in predstavi, kaj si želi, konservator pa mu bo dal usmeritve, kako naj se projekta loti. Potem je priporočljivo imeti arhitekta, ki se ukvarja s prenovami in ima reference, nato pa steče postopek za gradbeno dovoljenje.

Strokovno pomoč bo investitor imel v arhitektu, ki mu bo tudi povedal, kaj je najbolj dragoceno v objektu in je treba ohraniti, kaj pa je stvar novejše interpretacije. Marsikdaj so v pomoč občinske službe, ki so organizirane, kot na primer v Škofji Loki, da dajejo nasvete in informacije lastnikom, poleg tega nekatere občine zagotavljajo tudi finančno pomoč. To velja za vseh 17 članic združenja zgodovinskih mest, ki imajo sredstva za pomoč pri obnovi kulturne dediščine.


 

Se je naš odnos do stavbne dediščine v zadnjih desetih, petnajstih letih spremenil?

Mislim, da. Dolgo že delam na področju prenov. Na začetku sem delala na škofjeloški občini, kjer se je dogajalo, da so prišli lastniki, češ, imam neko staro hišo, kaj naj z njo, najraje bi jo podrli. V zadnjem času pa lastniki sprašujejo, kako naj se tega lotijo, ker bi stavbo radi obnovili. Težko rečem, ali se je odnos spremenil po vsej Sloveniji, vendar naš pregled kakovostno obnovljenih objektov v letu 2018 kaže, da so primeri dobre prakse razpršeni po vsej državi, od morja do Prekmurja. Vedno več je lastnikov, ki celovito obnovijo kulturno dediščino. To niso parcialne rešitve, samo toliko, da nekaj naredijo, ampak obnovo opravijo temeljito in kakovostno.

Prav tako je res, da imamo v registru ministrstva za kulturo vpisanih 30.000 enot, vendar smo jih ponekod izgubili celo 30 odstotkov, predvsem v osrednji Sloveniji in na Celjskem. To se je zgodilo zelo hitro in tam razmere niso rožnate.
 

Je to posledica razvoja?

V največ primerih so objekti propadli, ker zanje niso dovolj skrbeli in so se porušili sami od sebe, včasih so kakšnemu pomagali, da bi prišli do primerne lokacije za druge načrte. Zato zdaj iščemo načine, kako lastnikom pomagati z nasveti, morda s sofinanciranjem in tudi z javnim priznanjem, kakršno je to.

V Šoli prenove, pri kateri sodelujejo štirje partnerji, vidimo veliko priložnosti za spremembe, pa naj bo to v občinskih prostorskih dokumentih, z dodatnim izobraževanjem za dijake, študente, s cikli izobraževanja o kulturni dediščini, kvalitetnih prenovah in o tem, da je ohranjanje kulturne dediščine nujno za našo prihodnost. Kajti prenova pomeni tudi razvoj. Tega se velikokrat ne zavedamo, čeprav nas je ravno leto evropske kulturne dediščine opozorilo, da je ohranjanje in varovanje kulturne dediščine tudi priložnost za gospodarski razvoj, recimo v turizmu, gradbeništvu ...