»Slovenci so prijazni, niso pa odprti«

Do zdaj je Ljubljana dala zatočišče štirim ustvarjalcem, petega pričakujejo jeseni.
Fotografija: Sameer Sayegh je prek mreže ICORN februarja 2016 prišel v Ljubljano FOTO: Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Sameer Sayegh je prek mreže ICORN februarja 2016 prišel v Ljubljano FOTO: Mavric Pivk/Delo

Ljubljana – Iraški pesnik Sameer Sayegh je zadnji, ki je v Ljubljani dobil zatočišče prek mednarodne mreže mest ICORN. Do zdaj je glavno mesto za dve leti sprejelo štiri umetnike, katerih življenje in delo je bilo v domovini ogroženo, jeseni bo pripotovala še ena oseba.

Organizacija ICORN je začela delovati na pobudo pisatelja Salmana Rushdieja in Mednarodnega parlamenta pisateljev (IPW) leta 1994 kot mednarodna mreža mest, ki dajejo zatočišče pisateljem, ogroženim zaradi svoje ustvarjalnosti in izražanja mnenj. V mrežo, ki je od leta 2006, ko se je spremenila njena organizacijska shema, pomagala več kot 170 umetnikom, je vključenih več kot 60 mest, Ljubljana se ji je pridružila leta 2011.
 

Omejitev: dve leti


Ifigenija Simonović, predsednica slovenskega odbora PEN, je pojasnila, da so odločitve, kje bo kateri od umetnikov dobil nastanitev, v rokah organizacije. Pri tem so pozorni na jezik, toda le malo kandidatov je takih, ki bi govorili katerega od slovanskih jezikov, da bi bili vsaj blizu jezikovnemu okolju v Sloveniji. V času bivanja jim mesto za dve leti zagotovi nastanitev in (skupaj z državo) finančno podporo.

Če se po tem času še vedno ne morejo vrniti v domovino, morajo najti zatočišče drugje ali zaprositi za azil. »V Ljubljani je za to na voljo eno stanovanje, prizadevamo pa si, da bi dobili še en tak prostor,« je povedala Ifigenija Simonovič. Društvo PEN daje pisateljem moralno podporo: »To so travmatizirani ljudje, mnogi so izgubili družine, gledali smrti v oči, zato so v krču in se težko sami postavijo na noge. Poleg tega so v tujih mestih pogosto socialno izolirani.«

V Ljubljani so do zdaj zatočišče dobili maroški pisatelj in novinar Ali Amar ter njegova partnerica, ravno tako novinarka in pisateljica Zineb el Rhazoui (od leta 2011 do leta 2013), pisatelj, pesnik in novinar iz Etiopije Girma Fantaye (med letoma 2013 in 2015) in nazadnje še Sameer Abdullah Sayegh, ki je prišel v Slovenijo na kulturni praznik pred dvema letoma. Čas bivanja v stanovanju v središču Ljubljane se mu je pred časom iztekel, zaprosil je za azil in pred dnevi dobil odobritev. Začasno živi v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi ulici, v dveh tednih bo moral najti najemniško stanovanje. Podporo je dobil v društvu Odnos, ki pomaga pri integraciji osebam s priznano mednarodno zaščito. Srečala sva se v njihovi pisarni, katere stene so polepljene z lekcijami iz slovenskega jezika. Tudi uvodne besede sva opravila v slovenščini, potem pa se zatekla k angleščini, ki je Sameerju, sicer tudi prevajalcu iz angleškega jezika v arabščino veliko bolj domača.
 

Nenehna negotovost


Samir Sayegh se je rodil leta 1949 na jugu Iraka, pozneje se je z družino preselil v Mosul. Tam je končal gimnazijo, nato pa je v Bagdadu študiral angleščino in književnost. Prvo pesem je objavil leta 1972, nato delal kot novinar in prevajalec, kar sta v Iraku sopomenki za zločin. Prvo pesniško zbirko, The Wanderer, je izdal leta 2013 v Londonu, dokončal je tudi zbirko Luma, posvečeno sestri, in dve pesmi, ki ju je namenil Sloveniji. Kondicijo vzdržuje z občasnimi članki za dnevnik Azzaman, ki ga tiskajo v Londonu, Bagdadu in Bejrutu, čeprav se zdi, da se težko osredotoča na delo. »Takoj po prihodu sploh nisem mogel pisati,« se je spominjal, »zdaj je že veliko bolje. Hočem delati in objavljati, ne samo posedati.« Temu je sledil »ampak« v slovenskem jeziku, ki ga pogosto vplete v pogovor. »Ampak« se je nanašal na nenehno negotovost. Oddahnil si je, ko je dobil azil, zdaj mora čim prej najti stanovanje. Na vprašanje, ali si želi ostati v Ljubljani, je odgovoril: »Seveda!« V domovino se ne more vrniti, v Ljubljani pa si je že ustvaril nekaj znanstev, čeprav je še vedno izoliran od družbe. »Slovenci so prijazni, niso pa odprti.«



Najti primerno stanovanje je v primeru migrantov vse prej kot lahka naloga, je pritrdil Franci Jazbec iz društva Odnos. V večini primerov se pogovor s potencialnimi najemodajalci konča že ob prvem klicu. Toda v primeru Sayegha je bil zelo optimističen, saj bo dobil denarno nadomestilo za zasebno nastanitev.

Komentarji: