Slovenija ima Nobelovo nagrado

 V Washingtonu je kot slovenski državljan zaprisegel fizik s slovenskimi koreninami Duncan Haldane

Objavljeno
26. marec 2019 08.00
Posodobljeno
26. marec 2019 11.18
Duncan Haldane je poistal slovenski državljan, 25. 3. 2019 Foto Jernej Škorja
Slovenija je v petek dobila novega državljana. V prostorih slovenskega veleposlaništva v Washingtonu je slovesno zaprisegel profesor fizike Duncan Haldane.­ Z njim je naša država dobila tudi Nobelovo nagrado. Haldane je namreč edini živeči Slovenec s tem najprestižnejšim priznanjem za znanstvene dosežke.

Nobelovo nagrado za svoje delo na področju teoretične fizike je leta 2016 prejel skupaj z Davidom J. Thoulessom in Johnom Michaelom Kosterlitzem. Natančneje: prejel jo je za razumevanje narave vrtinčastih struktur v superprevodnikih, superfluidnih in eksotičnih magnetih. Toda kaj ima profesor s Slovenijo? Njegova mati je bila koroška Slovenka. Zavedna koroška Slovenka, je večkrat poudaril Haldane.

Njegov stari oče je bil doma iz Srednje vasi med Tržičem in Begunjami ter se je na začetku 20. stoletja preselil v Borovlje. Tam je spoznal njegovo staro mamo in tam se je natanko pred sto leti rodila profesorjeva mama, Ljudmila Renko, ki je ob koncu vojne kot študentka medicine delala v britanski bolnišnici v Celovcu, njene poti pa so se usodno križale z britanskim vojaškim zdravnikom. Po poroki se je Ljudmila Renko z možem preselila v Anglijo.

Duncan Haldane se je rodil leta 1951 v Londonu, otroštvo in mladost preživel v Angliji, po doktoratu na Cambridgeu je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja zapustil Veliko Britanijo in odšel najprej v Grenoble, nato na Južnokalifornijsko univerzo v San Diego, od tam pa v začetku devetdesetih let na univerzo Princeton v New Jersey. V otroštvu ga je bolj zanimala kemija, po nekaj nesrečnih pripetljajih v laboratoriju pa je spoznal, da je neroden za kemijsko eksperimentiranje. Nato je pristal v fiziki, ki je postala njegova strast.

Danes je raziskovalec in profesor na univerzi Princeton, eni izmed osmih univerz elitne Ivy League, ki je že večkrat kraljevala na vrhu lestvice najboljših ameriških univerz. Haldane je tudi član ­britanske Kraljeve družbe, Ameriške akademije znanosti in umetnosti, je sodelavec Ameriškega fizikalnega društva, član britanskega Inštituta za fiziko in Ameriškega združenja za napredek znanosti.

image
Duncan Haldane je bil v Ljubljani nazadnje decembra lani, ko je prejel naziv­ ­častnega doktorja Univerze v Ljubljani.
Jožže Suhadolnik


​»Moja mati bi bila ponosna, če bi bila tukaj​«


Ko mu je lani ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (Asef) na univerzi Stanford v Kaliforniji podelila nagrado za življenjsko delo, se je zahvalil v slovenskem jeziku. »Dober večer. V veliko čast mi je, da ste me počastili z nagrado Asefa. Moja mati bi bila zelo ponosna, če bi bila tukaj.« Fundacijo so pred petimi leti ustanovili Slovenci, ki delujejo na prestižnih svetovnih univerzah in omogočajo slovenskim študentom prakso v tamkajšnjem akademskem okolju. Haldane je že večkrat obiskal Slovenijo in povedal, da se vedno z veseljem odzove na vabila rojakov Slovencev ter upa, da se bodo stiki še okrepili. Nazadnje je bil pri nas decembra, ko je prejel naziv častnega doktorja Univerze v Ljubljani ter predaval na Fakulteti za matematiko in fiziko o sodobnih izzivih fizike.

Duncan Haldane za Delo:

»Vedno sem se počutil napol Slovenca in napol Škota, predvsem zaradi močne koroškoslovenske identitete moje mame, ki je vplivala name, ko sem odraščal v Londonu. Na počitnice smo velikokrat odšli v Borovlje in Jugoslavijo, predvsem na jadransko obalo, dobro sem poznal ta del sveta. Vesel sem, da bom z enim delom svoje dvojne identitete – s slovenskim državljanstvom – gotovo ostal v EU, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z brexitom. Upam, da bom še naprej spodbujal že tako močne znanstvene povezave z IJS, inštitutom, ki je poimenovan po slovenskem fiziku iz avstrijske Koroške. Slišal sem tudi dovtipe na račun mojih škotskih korenin in karakteristik, ki se skladajo z gorenjskimi, od koder je bil moj stari oče.«


Lani spomladi, ko je profesorja Haldana pri predsedniku Borutu Pahorju spremljal slovenski fizik Dragan Mihailović, se je utrnila­ zamisel, da bi uglednemu znanstveniku podarili slovensko državljanstvo. Kabinet predsednika republike je koordiniral postopek, vlogo je uradno podal Institut Jožef Stefan in tako se je začela pot, ki se je pred nekaj dnevi uspešno končala. Mihailović je poudaril, se Haldane zna nekaj besed slovensko, mama pa mu je predala močno slovenstvo. Umrla je malo pred podelitvijo Nobelove nagrade leta 2016. Po petkovi slovesnosti se nista slišala, se je pa profesor oglasil prejšnjo sredo in prosil za tonski posnetek zaprisege v slovenščini. Z inštituta so mu jo takoj poslali.

Uroš Seljak, profesor na kalifornijski univerzi Berkeley:

Z Duncanom sva se prvic srečala leta 1999, ko sem začel profesuro na Oddelku za fiziko Univerze v Princetonu. Predstavil se mi je kot pol Slovenec po mamini strani in pol Anglež po očetovi strani.  Povedal mi je, da je bila mama zelo zavedna Slovenka, in da je zaradi tega imela tudi precej težav kot zamejka v Avstriji. Malo mu je bilo neprijetno, da ne zna slovensko, kar se mi je zdelo zanimivo, ne vem, če je bil do takrat sploh že v Sloveniji. Medtem ko sem jaz razmišljal, kaj mu bo slovenščina, če je pa nihče ne govori v njegovem okolju, je on na to gledal veliko bolj osebno. Zelo me veseli, da je sedaj postal slovenski državljan, in torej imamo Slovenci tudi uradno svojega Nobelovega nagrajenca. Mogoče pa mu bo to tudi dodatna motivacija za učenje slovenščine. 

 


Duncan Haldane ima dva odrasla otroka, z ženo živita v Princetonu. Je britanski državljan in stalni prebivalec ZDA. O znanstvenih problemih večkrat razmišlja med tuširanjem in si jih zapisuje na lističe, žena pa jih potem pospravlja po spalnici, je povedal v lanskem intervjuju za Sobotno prilogo in pri tem razkril tudi bistvo znanosti. »Pri večini znanstvenih problemov ne gre za iskanje odgovorov, ampak za pravilno zastavljena vprašanja, zato se v zagatnih situacijah vselej osredotočim na vprašanje in ga poskusim ­preoblikovati.«