Slovenija na poti v mehko diktaturo

Ljubljana - Dr. Rok Svetlič, dr. Urban Vehovar in dr. Sandra Bašić Hrvatin (Akademija za demokracijo) so ob današnji predstavitvi Poziva k rehabilitaciji pravne države navedli nekaj alarmantnih ugotovitev o razmerah v Sloveniji. Po dvajsetih letih je država v kritičnem obdobju. Ali bomo uveljavili rehabilitirali pravno kulturo ali pa bomo pristali v neki formi mehke diktature, je prepričan Urban Vehovar. Po njegovem se mentalno že pripravljamo nanjo. Ljudje vse bolj zavračajo demokratične inštitucije in upajo na prihod nekakšnega odrešenika. A takoj, ko pokličete na pomoč Mesijo, to pomeni zaton demokracije. Pomeni konec demokratičnega nadzora nad oblastjo in neomejeno vladavino oligarhije, meni Vehovar.

Napačno je ob aferah, ki pretresajo Slovenijo, razmišljati samo o moralnem vidiku, o osebni pokvarjenosti ljudi, ki imajo dostop do moči. Moč pač že od nekdaj vodi v skušnjavo zlorabe. Problem je sistemske narave: treba je vzpostaviti nadzor, razmišlja Rok Svetlič. Ob tem opozarja, da so demokratične inštitucije, ki ta nadzor omogočajo, že vzpostavljene. Pa vendar nadzora skoraj ne izvajajo. Navedel je primer Vegrada. Ni dovolj vso krivdo zvaliti na nekdanjo direktorico. Za nepravilnosti so vedeli njeni sodelavci, vedel je nadzorni svet, vedeli so tako rekoč vsi, pa vendar so vsi molčali. Ravno zaradi tega molka je direktorica lahko storila, kar je.

Korak, ki je po njegovem potreben, je preprost, a hkrati izjemno težaven: brezkompromisno zahtevati uresničevanje prava. Kajti pravo ni v nasprotju z moralo, ni formalizem in sinonim za neučinkovitost, kot se ga pogosto dojema v Sloveniji. Pravo je "morala v trdni agregatni obliki". Kršitve pravic lahko moralno obsojamo, samo prek prava pa jih opredelimo in sankcioniramo. Moralna integriteta ljudi je pomembna, a za državo je preveliko sistemsko tveganje, če bi se pri ljudjeh, ki imajo moč, zanašala samo na to. Potreben je nadzor in potrebne so sankcije. "Proč od morale, k pravu!" je pozval Rok Svetlič.

Slovenske elite, politične in gospodarske, se počutijo absolutno močne in zavračajo nadzor. Svetovna kriza jim je onemogočila izpeljati njihove načrte. Igra se končuje. A še vedno skušajo ohraniti svoje bogastvo. Zato so pripravljene na marsikaj. Urban Vehovar ima zanesljiv podatek, da se je prav pred nekaj dnevi zbral del slovenske elite in ugotavljal, da je treba blokirati delovanje komisije za preprečevanje korupcije. Goran Klemenčič, predsednik komisije, postaja neobvladljiv in ga je treba ustaviti. Če bo treba, ga bodo razglasili za norega.

Vehovar pa tudi napoveduje, da bo prihodnje leto slovenska elita skušala vzpostaviti Mesijo; osebo, ki bo delovala kot odrešenik. Ta bi jim omogočil še naprej ohranjati njihove pozicije in utišati demokratični nadzor. Teren že pripravljajo.

Poziv k rehabilitaciji pravne kulture v Sloveniji

Številne raziskave, ki ugotavljajo stopnjo zaupanja v državne inštitucije, vsakič znova potrjujejo, da imamo državljani o delu najbolj pomembnih uporabnikov prava izjemno slabo mnenje. Niz ti. afer v letošnjem letu, s sumom podkupovanja tožilca na čelu, opozarjajo, da se, kar se tiče pravne kulture, nahajamo v posebno občutljivem času. Vse pogosteje se govori o primerih ti. mreženj, ki delujejo kot novi centri moči in z njimi povezanih sistemskih zlorab prava. Vse to upravičeno le poglablja pomislek o tem ali je Slovenija še pravna država. Naše prepričanje je, da so dejansko razmere alarmantne bolj, kot lahko razberemo iz poročil medijev. Na delu so procesi, ki vodijo v stanje, ko zlorab prava ne bomo zmožni več opisati drugače kot v jeziku otopelega nizanja nepravilnosti. Ogorčenje javnosti, ki smo ji priča, zato predstavlja dragoceno priložnost, morda eno zadnjih, ko je še možno za rehabilitacijo pravne kulture v Sloveniji kaj narediti. Ob tem kočljivem trenutku v Akademiji za demokracijo čutimo dolžnost, da v javni diskusiji interveniramo s pričujočo izjavo. Pri tem posebej izpostavljamo le eno napako v pravni in državni kulturi, ki jo vidimo kot poglavitni vzrok za proces erozije ugleda prava v Sloveniji.

Vsa poročila o sistemskih zlorabah prava so v končni fazi izpostavila konkretne osebe, ki naj bi bile zanje odgovorne. Čeprav je individualni pristop k problematiki legitimen, je prav usmeritev pogleda na posamično osebo točka, kjer lahko zgrešimo bistveno. Usodna napaka slovenske pravne kulture je, da izvor zlorab prava, in s tem tudi rešitev problematike, vidi zgolj v ravnanju posameznika. Medij, v katerem javnost navadno artikulira svoje osredotočanje na individualno raven problematike, so moralne sodbe: zgražamo se nad moralno kvaliteto osebe, nad vrednostnim sistemom vodilnih itd. S tem pa smo hkrati že prezrli edini mehanizem, ki lahko zlorabe prava sistemsko preprečuje. Na prvi pogled je težko je sprejeti, da državotvorna odgovornost ob takih dogodkih ni na osebi, ki je ravnala narobe. Nezrelost slovenske pravne kulture ni v okoliščini, da obstajajo težnje po zlorabi prava s strani oseb, ki so blizu vzvodov odločanja. Pač pa v tem, da jim kot skupnost nismo kos. Z drugim besedami, da nismo sposobni razviti protiprincipa, ki bi take težnje zamejil. Moralna drža in osebna integriteta sta vsekakor kvaliteti, ki ju upravičeno visoko spoštujemo. Toda za delovanje države je žal premalo, če vse stavimo na moralo kvaliteto uporabnikov prava.

Izvora proti-principa ne smemo iskati v osebi, ki bi morala izvajati nadzor. Kajti ta ima nad seboj zopet neko drugo osebo za svoj nadzor, pri čemer vzpenjajoča se linija odgovornosti neizogibno vodi do skupnosti kot take. Pravna kultura je zato stvar nas vseh. Nepogrešljivo je naše živo in dejavno prepričanje, da določenih pojavov v skupnosti ne bomo trpeli. Brezkompromisno. Le deklaratorno in načelno stališče ne zadostuje. To je preprosta in hkrati izjemno zahtevna naloga. Stanju, kakršno je, ne bo mogoče ubežati, dokler demokracije ne bomo sprejeli kot 1) igre, katere del smo, tudi če
se odločimo za pasivnost in mislimo da smo se iz nje izločili; in 2) dokler ne bomo uvideli, da je to igra antagonistov, igra na dva gola. Z drugimi besedami, sprejeti je potrebno, da so težnje po zlorabi prava povsem naravne težnje, najbližja skušnjava tistih, ki so blizu vodenja države. Moraliziranje o moralnem politiku nima tu prav nobene teže. Apel na skupnost kot tako nemara izgleda kot prelaganje dolžnosti, ki pripada državi na
pleča državljanov. Kot nevšečna ponovitev rekla, 'ne sprašuj se, kaj lahko naredi država zate, vprašaj se, kaj lahko narediš ti za državo'. Dejansko je ravno obratno: državljani se moramo naučiti zahtevati od državnih oblasti, da opravljajo svoje naloge brezhibno. In biti pri tem brezkompromisno nepopustljivi. Volitve so le eno mesto, kjer se mora izraziti ta državotvorna drža. Demokratična skupnost, v kateri se z ogorčenjem in revoltom sprejema dogodke, ki smo jim bili priča, jih bo spontano izločila iz svojega tkiva, četudi nima vsak dan na voljo tako formaliziranih instrumentov, kot so volitve. Demokracija je ureditev, ki ne pozna omejitve v vzpenjanju k uresničevanju kolektivnih upanj. Toda po drugi strani tudi ni omejena v drugi smeri: če duh njenih uporabnikovoslabi, ni nikogar, ki bi preprečil padec v brezno pravnega barbarstva.