Slovenija odvisna od uvoza semen, gnojil in hrane

Slovenski prehranski sistem – in s tem povezana prehranska varnost – je v normalnih razmerah dokaj odporen. Njegova ranljivost pa se poveča ob pojavu kakršnihkoli kriznih razmer, ugotavljajo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ključni ukrepi za povečanje prehranske odpornosti so varovanje kmetijskih zemljišč, vzpostavitev odpornih regijskih prehranskih verig in zmanjševanje odpadne hrane.

Stabilnost slovenskega prehranskega sistema je zelo odvisna od uvoza hrane, pomembni pa so tudi podnebni vplivi; po eni strani suša in visoke temperature, po drugi strani pa poplave ter pozeba in toča. Slovenija je še vedno neto uvoznica hrane. Velika je tudi odvisnost od uvoza repromaterialov za kmetijsko pridelavo, fitofarmacevtskih sredstev, mineralnih gnojil in rastlinskih hranil, pa tudi semen, opozarjajo na ministrstvu.

»Za povečanje prehranske varnosti in s tem tudi odpornosti Slovenije je ključno zagotavljanje strateških zalog osnovnih živil in semen. Nadaljevati moramo spodbujanje večje pridelave ter povečanje samopreskrbe predvsem z zelenjavo in žiti kakor tudi digitalizacijo in krepitev lokalnih verig oskrbe s hrano,« ugotavljajo na ministrstvu in poudarjajo pomen lokalne pridelane hrane.

Novo leto, nova varnostna tveganja: Kako pripravljena je Slovenija?

Zagotavljanje prehranske varnosti in samooskrbe je stvar vseh ključnih politik v državi, ne le kmetijske. Večja stopnja samooskrbe odpira vrsto vprašanj, od optimalne rabe in zaščite omejenih kmetijskih zemljišč, prostorskega razvoja, kmetijske proizvodnje, ki jo želimo razvijati, do perspektive razvoja kmetijstva v kontekstu kompleksnih okoljskih in podnebnih izzivov prehranskega sistema. Poseben izziv je optimizacija delovanja prehranske verige, pravijo na ministrstvu: »S tem se zelo veliko ukvarjamo in izvajamo simulacije rešitev, prav tako pomembno področje sta tudi trajnostna potrošnja in zmanjševanje deleža odpadne hrane.«

Ključna področja projektov, s katerimi se ukvarjajo na ministrstvu, so povišanje stopnje samopreskrbe, krepitev kratkih dobavnih verig, povečevanje deleža porabe lokalno pridelane hrane, povezovanje pridelovalcev na lokalnih trgih (tržnice, zadruge, konzorciji), zmanjševanje okoljskih in podnebnih vplivov, agrotehnološki razvoj in inovacije.