Slovenija redko ciljna država prosilcev za azil

Ljubljana − Pretresljivi prizori trpečih ljudi v vojnih spopadih na televizijskih zaslonih v večini vzbudijo sočutje. To pa se pogosto zelo zmanjša, ko ti nesrečniki, ki so zaradi razmer prisiljeni zapustiti domove, potrkajo na vrata EU in prosijo za zaščito.

Ne le oboroženi spopadi, tudi preganjanje zaradi političnega prepričanja, vere, pripadnosti določeni skupini so razlogi, da se več sto tisoč moških, žensk in otrok poda na dolge in tvegane poti, da bi si nekje drugje ustvarili človeka vredno življenje.

Po podatkih Organizacije združenih narodov za begunce (UNHCR) je lani v 38 evropskih državah za mednarodno zaščito zaprosilo 484.600 ljudi, kar je tretjino več kot leta 2012. Največ med njimi, približno 110.000, se jih je zateklo v Nemčijo, sledita ji Francija in Švedska. V UNHCR poudarjajo, da je največ beguncev še vedno v regijah držav, iz katere bežijo, ali so kot notranje razseljene osebe v lastni domovini.

Nevladne organizacije opozarjajo, da kljub tem podatkom Evropa ostaja trdnjava in evropska migracijska politika otežuje dostop do zaščite ljudem, ki iščejo varnost in boljše življenje.

Pri nas celo vsako leto manj

Slovenska statistika ne sledi evropskim trendom – pri nas se število prosilcev za azil celo manjša. Lani so uradniki prejeli 272 prošenj, leta 2012 304, še leto prej 358.

»Pri nas je število vlog v zadnjih letih podobno, se je pa zelo spremenila struktura prosilcev. Zdaj je največ vlog prebivalcev Sirije, Alžirije, Afganistana, Pakistana, Turčije, Maroka, vedno jih je bilo veliko tudi s Kosova, ni pa več toliko prosilcev iz Somalije, Sudana in Eritreje, ki so prevladovali prejšnja leta,« je pojasnila Nina Gregori, direktorica direktorata za migracije in integracijo na ministrstvu za notranje zadeve.

Večina teh ljudi je prispela po tako imenovani kopenski ruti, skozi Turčijo, Grčijo in Balkan. »Poročila Frontexa, evropske agencije za zunanje meje, kažejo, da mediteranska ruta ne poteka skozi Slovenijo. Ljudje gredo iz Italije neposredno v Francijo,« je dodala Nina Gregori.

Eden od pomembnih dejavnikov, zakaj je Slovenija redko ciljna država prosilcev – kar kaže tudi razmeroma velik delež ustavljenih ali zavrženih postopkov, ker tujca ni več tu –, je, da v Sloveniji ni skupnosti njihovih rojakov oziroma ni socialne mreže, ki bi jim pomagala pri iskanju službe in premagovanju ovir v vsakdanjem življenju.

Iz Gane pod vedro nebo

Štiriintridesetletni Richard iz Gane je eden od prebivalcev azilnega doma, kjer čaka na odgovor, ali bodo ugodili njegovi prošnji za status begunca po ženevski konvenciji. Iz domovine je zbežal zaradi verskih razlogov – rojen je bil v družini fanatičnih muslimanov, kakor se je izrazil, in njegov oče nikakor ni mogel sprejeti, da se je njegov edini moški potomec spreobrnil v krščanstvo. Potem ko so ga večkrat napadli in mu nenehno grozili, se je naprej odselil v sosednji Burkina Faso, od tam pa čez puščavo krenil do Libije, kjer se je vkrcal na čoln za Grčijo.

Za pot je posredniku moral plačati 700 evrov. »Razmere v Grčiji so bile res obupne. Sploh me niso obravnavali, ko sem izrazil željo, da bi zaprosil za azil. Spati smo morali pod milim nebom in kot temnopolti smo bili nenehno tarče rasističnih napadov. Zato sem se odpravil v Bolgarijo, kjer pa je bilo še huje. Vrnil sem se v Grčijo in nekemu tihotapcu plačal 500 evrov, da me je spravil na neki tovorni vlak. Ne vem niti, koliko dni sem se vozil, in niti nisem vedel, kam je namenjen. Šele policisti, ki so vstopili v določenem trenutku, so mi povedali, da sem prispel v Slovenijo. Njim sem povedal, da prosim za mednarodno zaščito,« je opisal Richard, ki na odgovor slovenskih oblasti še čaka.

Njegova zgodba zrcali dva velika problema evropskega azilnega sistema – da standardi obravnave in pravice še zdaleč niso enotni ter da so nekatere države precej bolj obremenjene, zato pozivajo druge, naj izkažejo solidarnost.