Slovenski domovi za starejše so povsem zasedeni, kako je v Avstriji?
Cene domov za starejše v Sloveniji so različne, a stanovalce vse bolj bremenijo.
Odpri galerijo
V skupnosti socialnih zavodov opozarjajo, da trenutnih zmogljivosti v javni mreži ni dovolj niti za 4,8 odstotka populacije nad 65 let, kot to predvideva resolucija do leta 2020. Foto Oste Bakal
Ljubljana – Če se je med gospodarsko krizo zasedenost domov za starejše pri nas nekoliko zmanjšala, so zadnji dve leti postelje spet povsem polne. V javni mreži domov za starejše je 59 javnih zavodov in 41 zasebnih koncesionarjev, še dva zasebna izvajalca pa opravljata to dejavnost na podlagi dovoljenja za delo.
V javni mreži je skupaj 18.227 mest, kar je glede na potrebe premalo, pravi Jaka Bizjak, sekretar skupnosti socialnih zavodov. Od tega je v javnih domovih 13.210 mest in v zasebnih s koncesijo 5017. Poleg javnih zavodov in koncesionarjev, ki delujejo v okviru javne službe in jim zdravstveno nego plača zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), obstajajo tudi zasebni izvajalci institucionalnega varstva starejših, ki jim ZZZS zdravstvene nege ne plačuje, tako kot drugi zavarovanci pa imajo lahko svojega osebnega zdravnika.
Vsi izvajalci morajo izpolnjevati standarde in normative na področju kadrov, tehničnih in prostorskih pogojev ter storitev, ki so določeni v zakonu o socialnem varstvu in z njim povezanih predpisih. Zasebnik, ki želi opravljati socialnovarstvene storitve, mora imeti ustrezno strokovno izobrazbo, opravljen strokovni izpit in pridobljeno mnenje socialne zbornice, tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo opravljal zasebno delo, ne sme biti v delovnem razmerju in mu sodišče ni prepovedalo opravljanja poklica s pravnomočno odločbo. Imeti mora zagotovljene prostore, opremo in kadre.
Po podatkih Sursa je med 2,066 milijona prebivalci 401.262 starih nad 65 let, kar je skoraj petina. V skupnosti socialnih zavodov opozarjajo, da trenutnih zmogljivosti v domovih v javni mreži ni dovolj za 4,8 odstotka populacije nad 65 let, kakršen delež predvideva resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2020. Indeks pokritosti potreb domskega varstva pri tej ciljni vključenosti starejših je 97,54. Mesta v domovih tako zadostujejo samo za 4,68 odstotka starejših od 65 let. Bizjak dodaja, da je pri teh podatkih treba upoštevati, da je v domovih za starejše tudi pet odstotkov mlajših invalidov, ker država ni poskrbela za ustreznejše socialne storitve zanje. Pravi, da v domovih trenutno manjkata 1602 mesti.
Cene oskrbe v domovih so zelo različne. Na ceno vplivata predvsem vrednost zgradbe in standard sobe, od tod tudi razlike v oskrbnini v različnih domovih. Plačujejo jo stanovalci sami ali s pomočjo svojcev ali drugih zavezancev, če denarja ni dovolj, pa jim oskrbo doplačuje občina. Oskrbnina je določena po pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, sprejme jo svet zavoda, soglasje pa da ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Cena oskrbnega dne je odvisna od zdravstvenega stanja stanovalca, vrste nastanitve, ali ima soba balkon, ločene sanitarije in kopalnica, enoposteljna soba, in od dodatnih storitev, kot so dietna prehrana, uporaba lastnega hladilnika in podobno. Nujno pa vključuje bivanje, prehrano, pranje osebnega in posteljnega perila ter čiščenje in vzdrževanje bivalnega prostora.
Domovi zagotavljajo štiri kategorije oskrbe. Oskrbo ena imajo stanovalci, ki zaradi starosti ali drugih razlogov niso sposobni za popolnoma samostojno življenje in potrebujejo manjši obseg osebne pomoči, oskrbo dve pa stanovalci z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo večji obseg osebne pomoči. Tretja kategorija je namenjena stanovalcem z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki v celoti potrebujejo osebno pomoč; v skupini a so tisti, ki potrebujejo osebno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, v skupini b pa najteže prizadeti. Četrta kategorija je za stanovalce z zahtevnejšimi dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki zaradi starostne demence ali sorodnih stanj potrebujejo delno ali popolno osebno pomoč in nadzor.
Povprečna cena oskrbnega dne se je za prvo kategorijo v zadnjih dveh letih podražila za 41 centov in je 20,95 evra, za četrto pa se je podražila za 61 centov, na 32,98 evra. Pri tem so cene v javnih domovih nižje kot v zasebnih s koncesijo: pri najmanj zahtevni oskrbi so v povprečju 19,31 in 23,59 evra, pri najzahtevnejši pa 31,38 in 35,75 evra.
Tudi letos imajo najvišje odobrene cene socialnovarstvenih storitev s soglasjem ministrstva domovi družbe Deos. V Deosovih centrih starejših v Trnovem in Črnučah v Ljubljani je dnevna cena manj zahtevne oskrbe 33,12 evra in se je od predlanskim podražila za 96 centov, medtem ko najzahtevnejša oskrba v Trnovem znaša 46,73 evra in se je v zadnjem letu podražila za 1,36 evra, v Črnučah pa je letos 44,61 evra, podražila se je za 1,29 evra. Sledi Vitadomov dom starejših na Škofljici, ki ga je ustanovil Sanolabor: tam dnevna oskrba v prvi kategoriji stane 31,12 evra, od predlanskim se je podražila za 59 centov, in v četrti 43,02 evra, podražila se je za 86 centov.
Pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko stanovalci oddajo vlogo za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo. Dodatek, ki ga dobi stanovalec na svoj transakcijski račun, se v zadnjih dveh letih ni spremenil: pri drugi kategoriji oskrbe je 4,80 evra na dan, pri tretji pa 9,60 oziroma 13,77 evra. Kot pravi Jaka Bizjak, opažajo, da Zpiz nikoli ne odobri najvišjega dodatka in celo pri ljudeh, ki so zaradi demence povsem odvisni od tuje pomoči, dodeli le najnižjega. Poleg tega mnogi, denimo prejemniki kmečke pokojne, niso upravičeni do tega dodatka, kar je absurdno, saj so to navadno stanovalci z največjim tveganjem revščine.
Povprečna priznana cena za zdravstveno nego, ki jo je ZZZS predlanskim izplačal domovom za starejše, je bila 14,41 evra na dan, lani pa 15,25 evra. Izračunana je po strukturi potreb stanovalcev v posamezniem domu, naj je ta javni ali zasebni s koncesijo. Kot pojasnjuje Bizjak, se je cena zdravstvene nege lani sicer dvignila za 5 odstotkov, še vedno pa ZZZS plačuje ceno iz leta 2009, zmanjšano za dobre tri odstotke in brez upoštevanja dvigov plač zdravstvenih delavcev, ki so posledica aneksov h kolektivnim pogodbam iz jeseni 2017; zaradi teh so se stroški dela na stroškovnem mestu zdravstvene nege zvišali za osem od deset odstotkov.
Pri nas sta trenutno dva zasebna izvajalca brez koncesije, ki opravljata institucionalno varstvo kot tržno dejavnost na podlagi dovoljenja za delo: Dom Danica v Šmarjah in Dom Brigita v Puconcih. Na isti podlagi so to storitev deloma ali v celoti opravljali tudi Dom starejših občanov Gornja Radgona, Dosorjev dom starejših občanov Radenci, Zavod usmiljenk Mengeš, Deos Horjul in Notranje Gorice, MGC Bistrica v Domžalah in Dom Kuzma, vendar so na razpisu pred poldrugim letom pridobili koncesijo in to dejavnost zdaj opravljajo v javni mreži, so pojasnili na ministrstvu. Medtem ko za javne zavode in koncesionarje velja pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, pa izvajalci, ki delujejo na podlagi dovoljenja za delo, ceno določajo sami.
Na seznamu ministrstva je sicer trenutno 53 zasebnih izvajalcev različnih socialnovarstvenih storitev, pravnih ali fizičnih oseb, ki opravljajo te storitve na podlagi dovoljenja za delo, ki jim ga podeli ministrstvo; večinoma izvajajo pomoč družini na domu in socialni servis.
Kako skrbijo za starostnike pri naših severnih sosedih?
V Avstriji je okoli 850 domov za starejše in nego bolnikov z več kot 75.000 posteljami. Od tega je nekaj več kot 400 javnih. Avstrijska zvezna vlada je za dolgotrajno oskrbo in nego leta 2017 namenila 2,61 milijarde evrov, zvezni dodatek za dolgotrajno nego pa je prejelo 456.650 ljudi. Toda ta prispevek za oskrbo starostnikov ne zadošča.
Na Dunaju tisti starostniki, ki prostor v domu nujno potrebujejo, tega navadno dobijo v nekaj dneh. Če pa starostnik izbere točno določen dom in drugi zanj ne pridejo v poštev, je čakalna doba tudi nekaj mesecev.
V Avstriji je okoli 850 domov za starejše in nego bolnikov z več kot 75.000 posteljami. Od tega je nekaj več kot 400 javnih. Avstrijska zvezna vlada je za dolgotrajno oskrbo in nego leta 2017 namenila 2,61 milijarde evrov, zvezni dodatek za dolgotrajno nego pa je prejelo 456.650 ljudi. Toda ta prispevek za oskrbo starostnikov ne zadošča.
Na Dunaju tisti starostniki, ki prostor v domu nujno potrebujejo, tega navadno dobijo v nekaj dneh. Če pa starostnik izbere točno določen dom in drugi zanj ne pridejo v poštev, je čakalna doba tudi nekaj mesecev.
V javni mreži je skupaj 18.227 mest, kar je glede na potrebe premalo, pravi Jaka Bizjak, sekretar skupnosti socialnih zavodov. Od tega je v javnih domovih 13.210 mest in v zasebnih s koncesijo 5017. Poleg javnih zavodov in koncesionarjev, ki delujejo v okviru javne službe in jim zdravstveno nego plača zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), obstajajo tudi zasebni izvajalci institucionalnega varstva starejših, ki jim ZZZS zdravstvene nege ne plačuje, tako kot drugi zavarovanci pa imajo lahko svojega osebnega zdravnika.
Neizpolnjene zahteve nacionalnega programa
Vsi izvajalci morajo izpolnjevati standarde in normative na področju kadrov, tehničnih in prostorskih pogojev ter storitev, ki so določeni v zakonu o socialnem varstvu in z njim povezanih predpisih. Zasebnik, ki želi opravljati socialnovarstvene storitve, mora imeti ustrezno strokovno izobrazbo, opravljen strokovni izpit in pridobljeno mnenje socialne zbornice, tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo opravljal zasebno delo, ne sme biti v delovnem razmerju in mu sodišče ni prepovedalo opravljanja poklica s pravnomočno odločbo. Imeti mora zagotovljene prostore, opremo in kadre.
Foto Infografika Dela
Po podatkih Sursa je med 2,066 milijona prebivalci 401.262 starih nad 65 let, kar je skoraj petina. V skupnosti socialnih zavodov opozarjajo, da trenutnih zmogljivosti v domovih v javni mreži ni dovolj za 4,8 odstotka populacije nad 65 let, kakršen delež predvideva resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2020. Indeks pokritosti potreb domskega varstva pri tej ciljni vključenosti starejših je 97,54. Mesta v domovih tako zadostujejo samo za 4,68 odstotka starejših od 65 let. Bizjak dodaja, da je pri teh podatkih treba upoštevati, da je v domovih za starejše tudi pet odstotkov mlajših invalidov, ker država ni poskrbela za ustreznejše socialne storitve zanje. Pravi, da v domovih trenutno manjkata 1602 mesti.
Oskrbnina zelo različna
Cene oskrbe v domovih so zelo različne. Na ceno vplivata predvsem vrednost zgradbe in standard sobe, od tod tudi razlike v oskrbnini v različnih domovih. Plačujejo jo stanovalci sami ali s pomočjo svojcev ali drugih zavezancev, če denarja ni dovolj, pa jim oskrbo doplačuje občina. Oskrbnina je določena po pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, sprejme jo svet zavoda, soglasje pa da ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Cena oskrbnega dne je odvisna od zdravstvenega stanja stanovalca, vrste nastanitve, ali ima soba balkon, ločene sanitarije in kopalnica, enoposteljna soba, in od dodatnih storitev, kot so dietna prehrana, uporaba lastnega hladilnika in podobno. Nujno pa vključuje bivanje, prehrano, pranje osebnega in posteljnega perila ter čiščenje in vzdrževanje bivalnega prostora.
Domovi zagotavljajo štiri kategorije oskrbe. Oskrbo ena imajo stanovalci, ki zaradi starosti ali drugih razlogov niso sposobni za popolnoma samostojno življenje in potrebujejo manjši obseg osebne pomoči, oskrbo dve pa stanovalci z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo večji obseg osebne pomoči. Tretja kategorija je namenjena stanovalcem z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki v celoti potrebujejo osebno pomoč; v skupini a so tisti, ki potrebujejo osebno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, v skupini b pa najteže prizadeti. Četrta kategorija je za stanovalce z zahtevnejšimi dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki zaradi starostne demence ali sorodnih stanj potrebujejo delno ali popolno osebno pomoč in nadzor.
»Zpiz nikoli ne odobri najvišjega dodatka. Celo pri ljudeh, ki so zaradi demence povsem odvisni od tuje pomoči, dodeli le najnižjega.«
Jaka Bizjak
Jaka Bizjak
Povprečna cena oskrbnega dne se je za prvo kategorijo v zadnjih dveh letih podražila za 41 centov in je 20,95 evra, za četrto pa se je podražila za 61 centov, na 32,98 evra. Pri tem so cene v javnih domovih nižje kot v zasebnih s koncesijo: pri najmanj zahtevni oskrbi so v povprečju 19,31 in 23,59 evra, pri najzahtevnejši pa 31,38 in 35,75 evra.
Tudi letos imajo najvišje odobrene cene socialnovarstvenih storitev s soglasjem ministrstva domovi družbe Deos. V Deosovih centrih starejših v Trnovem in Črnučah v Ljubljani je dnevna cena manj zahtevne oskrbe 33,12 evra in se je od predlanskim podražila za 96 centov, medtem ko najzahtevnejša oskrba v Trnovem znaša 46,73 evra in se je v zadnjem letu podražila za 1,36 evra, v Črnučah pa je letos 44,61 evra, podražila se je za 1,29 evra. Sledi Vitadomov dom starejših na Škofljici, ki ga je ustanovil Sanolabor: tam dnevna oskrba v prvi kategoriji stane 31,12 evra, od predlanskim se je podražila za 59 centov, in v četrti 43,02 evra, podražila se je za 86 centov.
Dodatek za pomoč, cena zdravstvene nege
Pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko stanovalci oddajo vlogo za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo. Dodatek, ki ga dobi stanovalec na svoj transakcijski račun, se v zadnjih dveh letih ni spremenil: pri drugi kategoriji oskrbe je 4,80 evra na dan, pri tretji pa 9,60 oziroma 13,77 evra. Kot pravi Jaka Bizjak, opažajo, da Zpiz nikoli ne odobri najvišjega dodatka in celo pri ljudeh, ki so zaradi demence povsem odvisni od tuje pomoči, dodeli le najnižjega. Poleg tega mnogi, denimo prejemniki kmečke pokojne, niso upravičeni do tega dodatka, kar je absurdno, saj so to navadno stanovalci z največjim tveganjem revščine.
Po podatkih Sursa je med 2,066 milijona prebivalci 401.262 starih nad 65 let, kar je skoraj petina. Foto Leon Vidic
Povprečna priznana cena za zdravstveno nego, ki jo je ZZZS predlanskim izplačal domovom za starejše, je bila 14,41 evra na dan, lani pa 15,25 evra. Izračunana je po strukturi potreb stanovalcev v posamezniem domu, naj je ta javni ali zasebni s koncesijo. Kot pojasnjuje Bizjak, se je cena zdravstvene nege lani sicer dvignila za 5 odstotkov, še vedno pa ZZZS plačuje ceno iz leta 2009, zmanjšano za dobre tri odstotke in brez upoštevanja dvigov plač zdravstvenih delavcev, ki so posledica aneksov h kolektivnim pogodbam iz jeseni 2017; zaradi teh so se stroški dela na stroškovnem mestu zdravstvene nege zvišali za osem od deset odstotkov.
Popolni zasebniki ceno oblikujejo sami
Pri nas sta trenutno dva zasebna izvajalca brez koncesije, ki opravljata institucionalno varstvo kot tržno dejavnost na podlagi dovoljenja za delo: Dom Danica v Šmarjah in Dom Brigita v Puconcih. Na isti podlagi so to storitev deloma ali v celoti opravljali tudi Dom starejših občanov Gornja Radgona, Dosorjev dom starejših občanov Radenci, Zavod usmiljenk Mengeš, Deos Horjul in Notranje Gorice, MGC Bistrica v Domžalah in Dom Kuzma, vendar so na razpisu pred poldrugim letom pridobili koncesijo in to dejavnost zdaj opravljajo v javni mreži, so pojasnili na ministrstvu. Medtem ko za javne zavode in koncesionarje velja pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, pa izvajalci, ki delujejo na podlagi dovoljenja za delo, ceno določajo sami.
Na seznamu ministrstva je sicer trenutno 53 zasebnih izvajalcev različnih socialnovarstvenih storitev, pravnih ali fizičnih oseb, ki opravljajo te storitve na podlagi dovoljenja za delo, ki jim ga podeli ministrstvo; večinoma izvajajo pomoč družini na domu in socialni servis.
