Slovenski film o bosanskem pesniku

Slovenj Gradec – Tomo Novosel, koroški režiser in scenarist, je posnel dokumentarni film o bosanskem pesniku Admiralu Mahiću, ki je za časa svojega življenja privolil v snemanje filma, a v njem ne nastopa, saj se je poslovil, preden je padla prva klapa.

»Z Admiralom Mahićem sva se srečala štirikrat v življenju; v Mariboru in Slovenj Gradcu na njegovih pesniških rezidencah, ki jih je imel tudi v drugih slovenskih krajih. Na takšen način se je izognil turobnim sarajevskim zimam. Na enem od srečanj mi je rekel, da bom jaz tisti, ki bo o njem posnel film. Prepričan sem bil, da se šali,« pove Tomo Novosel. Kmalu zatem mu je mladi režiser že predstavil, kakšen bi bil film. »Zaradi obljube, ki sem mu jo dal, sem film preprosto moral posneti, čeprav sem se čudil, da se tega ni spomnil nihče pred menoj,« pravi Novosel. 

O bosanskem književniku, enem najodmevnejših pesnikov sodobnega časa, je posnel 52-minutni dokumentarec, v katerem o Admiralu Mahiću in o tem, kako je vplival na njihova življenja, govori petnajst intervjuvancev. »Kandidatov, ki so želeli po njegovi smrti obuditi spomin nanj, je bilo več; kar petdeset iz Slovenije in Bosne«.

Čustveno v Sarajevu

Film so premierno že predvajali v Slovenj Gradcu, v Sarajevu pa ga bodo videli prihodnji mesec. Kasneje ga želi Novosel predvajati drugod na Balkanu. Posneli so ga v Sarajevu, Mariboru in Slovenj Gradcu. Za kamero je stal njegov prijatelj Tine Lenart, za zvok je skrbela Maša Flogie, obdelal pa ga je Domen Hudrap. Film je dvojezičen; s podnapisi v slovenščini (prevod Željko Perović), kjer o Mahiću govorijo njegovi bosanski prijatelji in znanci ter obratno, ko dobijo besedo slovenski sogovorniki. »Med njimi je velika razlika. Bosanski so veliko bolj odkriti in čustveni, kar dviguje raven filma,« meni režiser.

Za Novosela je to že četrti film, drugi portretni dokumentarni. »Čar dokumentarcev je, da ne veš, kako bodo izpadli. To ne pomeni, da si pri snemanju brez načrta, a na sogovornike ne moreš vplivati. Zato, denimo, ne veš, ali bodo žalostni ali veseli. Žalosti sem se želel izogniti. Tudi patetiki. Želel sem posneti film, ki bo zanimiv tudi za tiste, ki Mahića niso poznali in o njem ničesar ne vedo.« Montiral je sam. »V montaži sem starodoben. Pregledujem, zapisujem, delam transkripcije ... Če vizualiziram, si film bolje predstavljam.«

Admiral Mahić je bil resnično boem. Poslednji boem. »Bil je z vsemi, a hkrati samo sam s seboj. Veljal je za zelo toplega in humornega človeka z izjemno veliko energije. Izstopal je tudi kot pesnik, kar je danes težko. Imel je status plačanega kulturnika, kar je v Bosni v nasprotju s Slovenijo, kjer ima tak status veliko ljudi, redko.«  Sprašujejo ga, kdo mu je naročil, naj film posname. »Nihče,« odgovarja Novosel, ki se ne obremenjuje, ali bo Poslednji boem deležen tako velikega uspeha kot njegov zadnji igrani kratki film Rezbar, ki se je uvrstil na dvajset filmskih festivalov doma in v tujini. »Dejstvo je, da je film dokumentarni, govori o pesniku, in to bosanskem pesniku.«

Keks in kava v domači hiši

Tomo Novosel je denar za snemanje filma zbiral s portretiranjem ljudi. Projekt je poimenoval Headshot – Kava – Keks. V družinski hiši v Slovenj Gradcu je ljudem skuhal kavo, jim predstavil idejo za film, na koncu pa jih je za deset evrov tudi portretiral. Na ta način je zbral tisoč evrov, podprli pa so ga tudi ljudje, ki so zanj in za Mahića slišali prvič. Ljudi je portretiral še v Ljubljani, na Ptuju in na Ravnah na Koroškem. 

Čeprav jih šteje šele osemindvajset, letos praznuje desetletnico ustvarjanja. Proslavil jo bo s filmom Pet minut za SG, v katerem bo nastopilo deset Slovenjgradčanov različnih generacij. Premiera bo 18. novembra. »Mesto imam zelo rad in rad bi se mu poklonil ob njegovi 750-letnici in zahvalil za vse, kar mi je dalo.«

Režiser filma Poslednji boem je tudi selektor mednarodnega festivala kratkih neodvisnih filmov, ki je letos že drugič potekal v Slovenj Gradcu. V mednarodni konkurenci štirinajst tisoč filmskih festivalov je kljub mladosti že pustil pečat, saj se je uvrstil na lestvico 100 najboljših filmskih festivalov na svetu in prvih dvajset v Evropi. Letos je gostil dvajset najboljših filmov, ki jih je Tomo Novosel izbral med več kot 1600 prijavljenimi iz 120 držav.