Poslovil se je Branko Marušič, otrok stare in nove Gorice

V 89. letu se je poslovil dr. Branko Marušič, zgodovinar Primorske, predvsem Goriške, muzealec, esejist. Bil je »otrok stare in nove Gorice. V stari se je rodil, v novi je zrasel in se po študiju zgodovine v Ljubljani tja vrnil, da bi sodeloval pri postavljanju muzejske dejavnosti na Goriškem. Zgodovina Goriške, predvsem narodnobuditeljski čas in obdobje do prve svetovne vojne, je bila središče njegovega zanimanja,« je pred nekaj leti o njem v uvodu intervjuja z njim v Delu napisal Brane Maselj.

Kot je zapisal Primorski dnevnik, se je Marušič rodil 4. februarja 1938 v Gorici očetu Francu, zdravniku, in materi Vidi Mejač iz Komende. Po maturi na novogoriški gimnaziji leta 1955 je na Univerzi v Ljubljani študiral zgodovino, večino življenja pa je preživel v Solkanu. Bil je izjemno plodovit avtor z več kot 2500 razpravami, članki, ocenami in knjigami, predvsem o zgodovini slovensko-italijanskega prostora na Goriškem in v Julijski krajini.

Pisatel je v slovenščini in italijanščini ter se posebej posvečal odnosom med narodoma v 19. in 20. stoletju, pri čemer je njegovo delo pomembno prispevalo h krepitvi kulturno-zgodovinskega dialoga. Sodeloval je v mešani slovensko-italijanski zgodovinski komisiji, ki je obravnavala obdobje med letoma 1880 in 1954. Pomembno vlogo je imel tudi pri razvoju muzejske dejavnosti, bil je soustvarjalec Primorskega slovenskega biografskega leksikona ter pobudnik publikacij, kot sta Goriški letnik in Berila, ob tem pa dejaven udeleženec številnih strokovnih in znanstvenih krogov.

Zanimalo ga je vse

Po navedbah njegove družine je bil »zgodovinar in izobraženec«, pri čemer prav izraz izobraženec najbolje opiše njegovo osebnost »neumornega raziskovalca in opisovalca preteklosti Goriške«. Zanimalo ga je skoraj vse – od glasbe, likovne umetnosti in literature do politične in družbene zgodovine –, »prebiral je domala vse, kar je imelo smisel in pomen«. Imel je izjemen spomin in je veljal za sogovornika, s katerim se je bilo mogoče pogovarjati o najrazličnejših temah, zlasti s področja humanistike in Goriške. Čeprav je kot dolgoletni direktor Goriškega muzeja uspešno vodil ustanovo, je, kot poudarja družina, v bistvu ostajal »knjižni« in »arhivski molj«.

Objektivni poročevalec

Kot zgodovinar je bil zavezan objektivnosti in resnicoljubju ter je tudi pri občutljivih vprašanjih, kot so italijansko-slovenski odnosi, ohranjal nepristranski pogled. Bil je cenjen kot »objektivni zapisovalec preteklosti«, ki je sledil dejstvom in širšemu zgodovinskemu kontekstu. Družina izpostavlja tudi, da ni ustvarjal konfliktov, temveč je užival spoštovanje sodelavcev in prijateljev. Ostal je intelektualec v pravem pomenu besede, povezan z domačim okoljem, ki ga je – tudi skozi ljubezen do gora – doživljal kot pomembno kulturno in življenjsko vrednoto.