Smo našli prvo mrtvo črko na papirju koalicijske pogodbe?

V koalicijski pogodbi v poglavju o kulturi najdemo tudi napoved ničelne stopnje za knjige.

Objavljeno
16. avgust 2018 08.01
Posodobljeno
16. avgust 2018 08.10
 »Zaradi ključne vloge knjige pri razvoju in ohranjanju slovenskega jezika za kakovostno leposlovno in znanstveno knjigo ter leposlovne in znanstvene revije omogočiti ničelno stopnjo DDV, hkrati pa tudi za elektronsko knjigo in revije.« Tako se glasi zapis v dokončno usklajeni koalicijski pogodbi, ki naj bi jo uresničila vlada Marjana Šarca. Do koalicijske namere so naši sogovorniki precej skeptični.

V Sloveniji so e-knjige, časopisi in periodične publikacije obdavčeni po najvišji, 22-odstotni stopnji, tiskane različice pa po 9,5-odstotni.


Čeprav bi si marsikateri izdajatelj časopisa želel, da bi bila v koalicijski pogodbi v zaostrenih tržnih razmerah za medijske dejavnosti napovedana tudi ničelna stopnja DDV za časopise, tega v dokončno usklajenem besedilu po naših informacijah ni. Osnutek dokumenta predvideva tudi uvedbo davčne olajšave do pet odstotkov letne dohodninske osnove posameznika za sredstva, vložena v področja kulture, športa, zdravja in obrtniških del.
 

Doslej posluha ni bilo


»Ničelni davek na knjigo je dolgoletna mantra, a dlje od apelov, peticij in protestnih pisem doslej ni prišlo. Če drži napisano v koalicijski pogodbi, potem se morebitna prihodnja vlada zaveda, da je ničelna stopnja za knjigo naložba države.« Vsaj tako so lani v pismu premieru Miru Cerarju zapisali pisatelji, bibliotekarji, založniki in drugi podpisniki. Posluha ni bilo.

Ivo Svetina, ki je pred tedni odstopil kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, meni, da koalicijskim pogodbam ne gre verjeti. »Društvo si je leta prizadevalo za ničelno stopnjo, a so tako ministri, predvsem finančni, vehementno zavračali našo pobudo.« Po njegovem to ne bo rešilo položaja slovenske knjige, niti slovenskih avtorjev, temveč bi bilo treba občutno zmanjšati davek na avtorske honorarje, povečati sredstva Javne agencije za knjigo (JAK) za subvencioniranje knjižnih naslovov in sredstva za nakup knjižničnega gradiva. Tudi Miha Kovač z oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na ljubljanski filozofski fakulteti dvomi o realnosti zaveze. »Evropska komisija ne podpira ničelne stopnje, kadar se odpre debata o nižjem davku, se običajno javi še kup drugih interesnih skupin, ki prav tako verjamejo, da njihovi izdelki zaslužijo ničelno stopnjo davka.«

Drugo vprašanje po Kovačevem mnenju je, kako določiti, katere knjige so zares kakovostne in katere ne. Če bi, denimo, za to ustanovili posebno komisijo, bi izrazito upočasnili izhajanje knjig, hkrati pa bi vzpostavili nekakšno državno kanonizirano umetnost in znanost, ob kateri bi bili finančno kaznovani vsi drugi zunaj obstoječega kanona. Podoben učinek bi bil, če bi imele ničelno stopnjo le knjige, izdane s subvencijo JAK. »Prav zaradi takšnih dilem ničelna stopnja knjige tam, kjer velja, velja za vse knjige brez izjem, zato verjamem, da bi tako moralo biti tudi v Sloveniji.« Direktor založbe Beletrina Mitja Čander meni, da gre le za pesek v oči. »Javna podpora knjigi se je v času krize drastično zmanjšala in to je zdaj osrednji problem. Nujna je konkretna injekcija in to pričakujem od nove vlade že za leto 2019.«


 

Posluh novega finančnega ministra


Renata Zamida, direktorica JAK, se boji, da bo ničelni davek na knjige ostal le mrtva točka na papirju. »Kar se tiče elektronske knjige, smo tudi v Sloveniji odvisni od evropske zakonodaje, to naj bi ​sestavljavci koalicijske pogodbe sicer vedeli,« opozarja. Lani je parlament EU izglasoval spremembo pravil o znižanih stopnjah DDV, ki državam omogoča, da obdavčitev e-knjig izenačijo z obdavčitvijo tiskovin (kar pomeni vse do ničelne stopnje). A direktiva še ni začela veljati, saj jo blokirajo nekatere članice, na primer Češka. »Tudi naša finančna ministrica je bila lani do te spremembe skeptična. Upam, da bo novi minister menil drugače. Kakorkoli, zakonodaja EU ne omogoča nižjega davka na e-knjigo, saj jo obravnavajo kot storitev,« še poudarja Zemida. Tiskana knjiga je bila pri nas prvič obdavčena po osamosvojitvi, v zadnjih 25 letih je bilo že več pobud o ukinitvi davka na knjigo, zakonodajalci pa so se temu vprašanju vedno izognili. Če bi novi vladi resnično uspelo to pobudo uveljaviti, bi bila to v sušnih časih za založništvo dragocena spodbuda za vso knjižno verigo in eden redkih »kulturnih« ukrepov zadnjih let, ki ne bi bil zgolj simbolične narave. Tudi če ne bi bilo takojšnjih izmerljivih pozitivnih učinkov za panogo, bi že psihološki učinek na kupce knjig, ki jih je zmeraj manj, sprožil pozitiven trend za vse.

Primer političnega interesa
Da izdajateljem, tudi časopisov, kruh režejo stanje državne blagajne in še kakšni drugi interesi, kaže izkušnja iz jeseni leta 2012, ko so se ministri v vladi Janeza Janše med proračunsko razpravo pogovarjali tudi o višji stopnji davka na dodano vrednost za časopisno dejavnost. Na mizi je bila odločitev, da bi stopnjo obdavčitve časopisov s tedaj nižje 8,5-odstotne premaknili na višjo, 20-odstotno stopnjo. To bi lahko pomenilo začetek konca časopisov, hkrati pa bi bil finančni izplen za proračun minimalen, zato so nekateri idejo razlagali kot poskus podreditve medijskega prostora.