Tiskane izdaje
Prejemnik več državnih priznanj in stanovskih nagrad za gospodarske dosežke je upokojen že 14 let. Sedeminsedemdesetletnik se vsako jutro s svojim štirinožnim prijateljem odpravi na dolg sprehod ob Savinji. Potem v lokalu pri mostu spije čaj in poklepeta s prijatelji.
Kot nekdanji direktor Pivovarne Laško, Ljubljanske banke Celje, Tima Laško in nazadnje Skupine Gorenje, kjer se je po 20 letih leta 2003 tudi upokojil, Jože Stanič »prtljage« nikoli ni povsem odložil. Ostaja kritičen do slabih družbenih pojavov, nad marsičem je presenečen in zato opozarja: »Današnji mediji javnosti pozabljajo predstavljati tudi dobre in uspešne zgodbe.«
V nedavno izšli monografiji nagrajencev Gospodarske zbornice Slovenije je kot predsednik kluba nagrajencev zapisal: »Ko govorimo o ostarelosti, je treba vedeti, da človek ne postane star, ko izpolni določena leta, temveč ko izgubi svoje ideale in voljo do vključevanja v družbo.«
Gospod Stanič, ali tudi vi mislite, da se nekatere gospodarske zgodbe ponavljajo tako kot zgodovina, in se prav tako iz njih ne naučimo veliko? Mediji so danes polni prerivanj v Gorenju, Laško je že leta 2015 izplavalo … V vašem času je v Gorenju prišlo do tranzicije, izgube trgov …
Čiste analogije ne bi povlekel. Dejstvo pa je, da smo takrat, bilo je leta 1983, prišli skupaj ljudje za takrat, v socialističnem žargonu imenovano, preventivno sanacijo Gorenja. V bistvu je šlo za prisilno upravo. Gorenje je bilo kar v škripcih, ampak predvsem zaradi propada svojega nemškega podjetja Körting. Potem se je začela tranzicija, lastninjenje oziroma, kakor se temu reče, iskanje lastnika, obenem pa hude travme zaradi propada prejšnje države. Zdaj, po petindvajsetih letih, je Gorenje spet malo zašlo v nek počasnejši tempo. Ne želim uporabiti prehudih besed ali koga ožigosati. Vedeti je namreč treba, da je v tej panogi, v kateri je Gorenje, zelo huda konkurenca.
Ampak ekonomika na ravni podjetja se ni spremenila.
Treba je prodajati. Nemci imajo štiri maksime in naštejejo: razvoj, ekologija, stroški in človeški kapital. Za to je treba delati, tako je bilo prej in je zdaj. Umetnost vodenja pa je, kako vse to spraviti v sozvočje.
Ko ste pred mnogimi leti govorili o težavah slovenskega gospodarstva, ste omenjali, da Gorenje ni prodalo toliko, kot je načrtovalo, da bi lahko proizvedlo več, da se vsi ukvarjajo s proizvodnjo in delavcem za tekočim trakom, da pa je režija v slovenskem gospodarstvu preobsežna.
Takrat sem govoril o tem v drugem kontekstu. Propadla je prejšnja država, delavce za stroji pa smo lahko odpuščali oziroma nismo najemali sezonskih delavcev, to je bil takrat problem. V podjetju je ostala vsa birokracija, delavce za trakom smo pa reducirali.
Že vi ste v Gorenju začrtali to pot: razvoj, nič ali čim manj licenc, lastne blagovne znamke in povečanje prodaje na tujih trgih. Tudi gospod Bobinac prav to poudarja.
Gorenje je bilo eno izmed prvih – če bi bilo v večji državi, bi rekli multinacionalk –, ki je šlo zelo zgodaj v izvoz, že pred letom 1960. Veliko smo govorili o tem, da je v Nemčijo izvažalo hladilnike. Gorenje je tudi danes 95-odstotni izvoznik.
Razumeti je treba, kar v Sloveniji malokdo ve: Gorenje proizvede v enem tednu toliko aparatov, kolikor jih v Sloveniji proda v vsem letu. Ko pa smo še bili v Jugoslaviji, smo približno 40 odstotkov prodali na domači trg, 60 odstotkov pa v izvozu. Danes mora Gorenje, če želi kot velik kolos preživeti v tej ali manjši obliki, torej imeti 95 odstotkov izvoza. Iti v izvoz iz tako majhne države pa je težka rabota. Treba je biti pogumen, fleksibilen, hiter, razvojno orientiran … Ko smo mi prišli v Gorenje, je bilo Gorenje v tujini seveda manj znano, znamka naših aparatov pa je bila tretje- ali četrtorazredna. Šele skozi leta prodaje na zunanjih trgih znamka pridobiva na svoji razpoznavnosti.
Danes mi je sicer všeč, ko govorijo, da proizvedejo že dovolj tako imenovanih premijskih aparatov, čeprav tega ne bi smeli posebej poudarjati, ker bi vsi Gorenjevi aparati morali biti premijski. Pa vendar. To pomeni, da začenjajo Gorenjevi izdelki na svetovnih trgih kotirati višje in se že počasi postavljajo nekaterim tujim proizvajalcem ob ramo. Ko v časopisih vidim, da primerjajo gospodarske rezultate Gorenja s tujimi proizvajalci, to ne more biti resna komparacija. Gorenje prihaja iz majhne države, šele pred nekaj leti se je začelo prebijati, vsi tuji konkurenti so pa na istih trgih že po petdeset, sedemdeset let in živijo v velikih državah, kjer imajo svoje velike lastne trge. Nemci v Nemčiji, Angleži v Veliki Britaniji, Američani v Ameriki, Italijani v Italiji … To je nekaj drugega kot naša situacija, ko moramo izvoziti 95 odstotkov izdelkov.
V svetu je v tej panogi v času krize precej podjetij, ki so primerljiva z Gorenjem, propadlo. So prav poteze vodstva Gorenja v zadnjih petih, sedmih letih zagotovile obstoj? Od selitev lokacij, oblikovalske tržne niše, nakupov premijskih znamk …
Jaz sem bil v Gorenju morda bolj konservativen, skeptičen do nekaterih idej, ki jih ne bi želel konkretneje komentirati
Ste že spoznali sedanjega predsednika Gospodarske zbornice Slovenije Boštjana Gorjupa?
Osebno še ne, poznam ga iz časopisov, vem pa, da je Korošec. Vidim, da je zelo revolucionaren in tudi samozavesten.
Sprašujem, ker me zanima vaše mnenje o njegovih aktivnostih za povezovanje vlade, gospodarstva in sindikatov v skupne cilje, ki bi v Sloveniji povečali blaginjo. Mislite, da je v slovenskih razmerah možen nek stabilen in dolgotrajen dialog med socialnimi partnerji za skupno dobro?
Takšen trializem politike, sindikata in gospodarstva je vedno težaven. Politika je žal takšna, da se mnogim v njej ne sanja, kaj sta gospodarstvo in gospodarjenje, kar je škoda. Tudi med sindikati so razlike. Sindikati gospodarstva so mnogo bolj realni od sindikatov javnega sektorja. Izhajam iz tega, da moraš sicer nekaj delati, a da lahko kaj deliš in zvišuješ, pa je prej treba zaslužiti. Tu ni sozvočja in še posebej ne pred volitvami. Seveda, če se vrnem k vprašanju, bi se malo bolj konkreten dialog lahko vzpostavil. Predsedniku zbornice lahko le zaželim, naj mu uspe, čeprav so si pred njim mnogi ponavadi polomili zobe.
Sedeminsedemdesetletnik se vsako jutro s svojim štirinožnim prijateljem odpravi na dolg sprehod ob Savinji. Foto: Brane Piano/Delo
Bili ste tudi predsednik Združenja delodajalcev Slovenije. Kaj bi svetovali sedanjemu predsedniku Marjanu Trobišu?
Ne poznam ga, poznam pa še ljudi, ki so na združenju v strokovnih službah. Mislim, da vodijo ustrezen socialni dialog, v javnosti ne prihaja do hujših spopadov med gospodarskimi sindikati in menedžmentom. Prav zato trdim, da sindikati gospodarstva bolj stojijo na realnih tleh od sindikatov negospodarstva. Mi, ki smo (bili) gospodarstveniki, se namreč vprašamo, ali bo država najemala posojila, da bo lahko plačevala zahteve po dvigu plač. To vendar ne gre. Obenem pa nas sedanje zahteve ne smejo preveč skrbeti; ne pozabimo, smo v letu pred volitvami in gre za predvolilno politiko.
Toda javnost je dovzetna zanjo.
Seveda.
Nekoč ste opozarjali, da menedžment nima dovolj ugleda v javnosti predvsem zaradi izkrivljenih potez posameznikov.
Nas, ki smo bili direktorji še v prejšnjem sistemu, so imenovali 'old boys'. A prav mi smo barko prepeljali iz najhujših, turbulentnih gospodarskih časov. Danes preveč pozornosti namenjajo menedžmentu v gospodarstvu, ki ne predstavlja problema. Problem je menedžment v negospodarstvu, v velikih negospodarskih sistemih, saj prihaja do izkrivljanj pri plačah, zaposlitvah, prekarnih zaposlitvah. Tega nismo mi nikoli imeli. Še tako imenovanih sezonskih delavcev nismo smeli najeti več kot trikrat zapored in si ga potem moral vzeti za stalno. Danes pa lahko delavce dobesedno kupiš na trgu, kjer hočeš, kakor prekarne delavce, kakor tako zvane IPS, izvajalce pristaniških storitve v Luki Koper … Pa vendar menedžmenta v gospodarstvu ne ocenjujem slabo.
Sodobni liberalizem ostaja v določenih segmentih družbe: v odnosu do zaposlitev, do izkoriščanja delovne sile, neplačevanja prispevkov in delavcev, preobsežnega študentskega dela …
Tega v socializmu nismo poznali, ker je bilo vse regulirano. Danes sem zelo presenečen, ko berem o takšnih stvareh. Človek ne more razumeti, da se to lahko dogaja. Osebno ne pritegujem trditvam, da smo nepravna država, a ko prebiram takšne zgodbe, me prime, da bi se vprašal, ali smo res po toliko letih samostojne Slovenije, v kateri smo se hvalili, kako smo pametni, ali smo res prišli tako daleč, da tega ne znamo urediti.
Prosil bi vas še za komentar gospodarske zgodbe, za katero sprva ni kazalo, da se lahko dobro razplete. Ste Laščan, živite v bližini Pivovarne Laško, gotovo ste spremljali vso dramo, ki se je končala leta 2015 s prihodom Heinekena.
Zadeva se ni končala dobro, končala se je katastrofalno za Slovenijo. Živim tristo metrov od pivovarne, v njej sem bil 14 let, začel sem pri tleh, napredoval od pripravnika in do leta 1980 sem bil njen direktor. To, kar se je s pivovarno naredilo, je sramota. Krivda je seveda na politiki, ki se nikoli ni znala vključiti, in predvsem na bankah. Tako lukrativne panoge, kot je pivovarstvo, je v Sloveniji malo. Žal smo ga dali v tuje roke. Zdaj so delovno silo že skoraj razpolovili, upravna stavba, ki sem jo jaz gradil in se nikoli vanjo vselil, ker sem odšel v Banko Celje, je skoraj prazna. To, kar razlaga Dušan Zorko, je pozitivno, torej, da so vrnili kredite, da jim je tuja multinacionalka pomagala, to je vse res. Toda za Slovenijo je to katastrofa.
Zorko je vendarle bil sanator …
Seveda, saj se je tudi trudil. A kakor mi je razlagal, si menedžment v različnih skladih in bankah ni upal narediti ničesar. Pivovarni bi lahko dali posojilo na petnajst ali dvajset let in bi se pivovarna sama izplačala. Tako enostavno je to. Pa ne govoriti o nadzornih svetih … Lepo vas prosim, nadzorne svete si v glavnem postavita politika in menedžment, in nadzorni sveti pri nas niso tisto, kar so v tujini.
Bi komentirali dogajanje v Skupini Laško pred letom 2009, ki jo je privedlo v šestletno sanacijo in iskanje lastnika?
Gotovo nekateri koraki v tistem času niso bili čisto na mestu. Zgodovina Laškega in Uniona so stare zadeve, tičejo se predvsem velikih egov, ki so vsaj delno pivovarni privedli v stanje zadolženosti. Obenem so takrat 'fantje' želeli prek različnih sidov in pidov obvladati Slovenijo, pa se jim ni izšlo.
Bi 'old boys' lahko družbi in gospodarstvu še kaj prispevali? Vas kdaj vprašajo za nasvet?
Ne vem, ali je vsaka postsocialistična družba takšna, ampak za Slovenijo je značilno, da ko se upokojiš, te nihče več nič ne vpraša, če si že vnaprej nisi zagotovil kakšnega dela, naloge … V tujini, to je znal razlagati pokojni Ivan Atelšek, je to normalno, nekdanje predsednike kličejo seniorji in tu in tam še vprašajo za nasvet. Včasih zadostuje, da poveš tri besede, pa pomaga. Obenem pa sem upokojen že 15 let in več vsega ne spremljam. Berem le še časopise, podrobneje pa gospodarstva več ne spremljam. Po upokojitvi sem potreboval približno tri, štiri leta, da sem 'ozdravel', da sem se odvadil spremljati vse in zaživel brez prejšnje prtljage.
Življenje se vam je z upokojitvijo močno spremenilo.
Več kot 20 let me tako rekoč ni bilo v Laškem. Ponoči sem šel v službo, ponoči sem se vračal. V 20 letih se obrnejo dve, tri generacije. V Laškem kot malem kraju s pet, šest tisoč prebivalci nisem več poznal veliko ljudi. Kar nekaj travme je, ko se vrneš in skoraj ne poznaš več nikogar, nimaš družbe. No, zdaj sem znanstva dobil nazaj. Ta osebna, človeška plat je zanimiva. Najprej vse žrtvuješ za firmo, ki ji nenadoma več nisi potreben, potem pa si moraš življenje v domačem okolju ponovno organizirati.
Trenutno ima Slovenija spodobno gospodarsko rast, brezposelnost se zmanjšuje iz meseca v mesec, javnost pa ne kaže kakšnega posebnega zadovoljstva z vladajočo politiko, vlado, nad delovanjem gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, čeprav potrošnja in gospodarstveniki govore o optimizmu.
Gre za vprašanje, kakšen je javni kurz medijev. Ali začno v javnost pošiljati nevtralnejše znake ali pa zgolj vsak večer za televizijo najdejo pet zgodb tistih, ki so na dnu, in deset zgodb o tajkunih, o dvigu plač in tako naprej. S tem ustvarjajo javno mnenje. Mislim, da smo ujetniki negativizma, in treba bi bilo javnosti pokazati tudi več pozitivnih znakov. Rezultati so razmeroma dobri, je pa treba vedeti, do kod je mogoče iti, ko zahtevaš plače, več vedenja o tem, kje smo in da Slovenija ni Švica. To bi nam moralo biti jasno vsaj od leta 2008, ko smo padli v brezno. Kar pa se ministra Počivalška tiče, se mi kot nekomu, ki izhaja iz gospodarstva, zdi, da je eden izmed dobrih udov vlade, četudi včasih ne morem razumeti, kaj so se šli s tisto žico za mejo in še čim.
Dejstvo, da je dobil tuje investicije, da smo jim dali denarne spodbude, pa je dobro. Slovenija prej nikoli ni imela investicij na zeleni poljani, kar so imele Madžarska, Češka in Slovaška z avtomobilsko industrijo, le kakšni Avstrijci so prišli k nam in pokupili gostilne in hotelčke. Sedanje napore ocenjujem pozitivno. Obenem pa je katastrofa, kako vlada mečka z drugim tirom, kako ljudje nasprotujejo tretji razvojni osi, ker bi morda cesta šla komu mimo hiše … Pa saj ceste še dvajset let ne bo, mi je ne bomo dočakali.
***
Nove Delove strani Generacija + , ki izhajajo ob ponedeljkih, torkih in sredah, bomo gradili na pozitivnih zgodbah, ki jih prinaša zrelo obdobje, opozarjali bomo na probleme, ki jih prepočasi rešujemo, na nujne sistemske ureditve in tudi njihove pomanjkljivosti, se od naših intervjuvank in intervjuvancev kot iz živih knjig tudi kaj naučili.
Vaši predlogi in vprašanja bodo vedno dobrodošli, pošiljate jih lahko na spletni naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
