Renata Jakob Roban: Nekateri bi najraje zanikali, da smo umrljivi

Smrt družba, tudi mediji, ki se nanjo praviloma spomnimo okrog 1. novembra, odrivamo na rob. A smrt je del življenja, šele zavedanje lastne minljivosti lahko da občutek smisla in razumevanja življenja, je med drugim v podkastu Na robu povedala Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic.

»Ljudje se večkrat na smrtni postelji prvič zavedo, kako dragoceno je življenje, kaj so imeli. Večina ljudi obžaluje, da niso bili bolj radostni, da so izgubili otroka v sebi, da so se preveč podrejali nekim sistemskim vrednotam. In zato je tako lepo, če imaš priložnost in možnost delati z umirajočimi, spremljati umirajoče, ker vsak dan dobiš to zrcalo: Pojdi v življenje, živi ga,« je povedala.

Neupravičeno je govoriti, da so za samomore krivi starši ali pritiski v šoli

S tem se delno povezuje tudi geslo ob letošnji 30. obletnici Slovenskega društva Hospic, ki se glasi: Do kdaj živim. »In mnogi so na plakate, ki smo jih delali, napisali oz. na to vprašanje odgovorili: dokler bom ljubil, dokler bom vozil motor, do zadnjega diha, do zadnjega čika.«

Njihova želja je, da ljudje začnejo razmišljati o tem, kaj počnemo s svojim življenjem. Renata Jakob Roban je med drugim poudarila, da se poslovitev od pokojnika razlikuje od slovesa. Pri prvem gre za poslovitev od pokojnikovega trupla, pri drugem za obred. Oboje pa je pomembno za proces žalovanja. Pravi, da je žalovanje lažje, če vidimo pokojnika, četudi se mnogi danes bojijo pogledati pokojniku v obraz.

Ko odrasli otrokom ne povemo resnice o smrti, ne ščitimo njih, ampak sebe

»Če se ne moremo posloviti od pokojnika, potem žalovanje praviloma traja dlje. Težje sprejmemo dejstvo, da ga ni več, kar še posebej velja za nenadne smrti, prometne nesreče, nezgode …«

Kaj je paliativna oskrba? To je pravzaprav takrat, ko dobimo neko diagnozo neozdravljive kronične bolezni, in se začne že veliko prej, kot je potem to samo obdobje umiranja. FOTO: Marko Feist

Izguba človeka, ki ti je bil blizu, s katerim si delil življenje, ki ga imaš rad, si ga poznal, je gotovo travmatičen dogodek: »To pomeni, da težko sprejmeš dejstvo, da človeka ni več. In če ob tem nimaš možnosti, da vidiš, da ga res ni, da se od njega posloviš, je potem proces žalovanja zelo zamaknjen. Že tako se nam v zadnjem času pogosto dogaja, da ljudje prihajajo šele po pol leta k nam in vprašajo, kaj je z mano narobe. Ko rečejo: 'moral bi se že pobrati, pa se počutim vse slabše'. Takrat rečemo, da je človek šele začel žalovati. Ko okolica živi naprej, ko na to že pozabi, je človek še v procesu žalovanja. Takrat začutiš, kako zelo si sam. In če pred tem ni še tega procesa – slovesa, poslovitve in pa podpore okolice ali delodajalca –, potem je to hudo.«

Povedala je tudi, da ljudje še vedno večkrat ne vemo, kaj reči nekomu, ki je izgubil bližnjega: »Največja grožnja je ta, da se moraš pri tem soočiti tudi s svojo bolečino«.

V tujini poporodne depresije vedno več, a detomori so še vedno redki

Kaj se dogaja s truplom po smrti?

V društvu se med drugim v okviru projekta Facing death na okroglih mizah pogovarjajo o pokopu, tudi o tem, kaj se dogaja s truplom po smrti: »A ljudje tega nočemo vedeti. Zelo težko je tudi javno spregovoriti o tem, ljudje preprosto najraje prepuščamo nekim drugim službam, da odločajo o tem. Pa bi bilo prav, da bi vedeli več. Dejansko te odpelje komunala …« je med drugim povedala sogovornica. Govorila je tudi o tem, da se danes ne upepeljuje več v oblekah in da pokojnikovo truplo ne zgori v celoti.

FOTO: Marko Feist

Trpljenje, bolečina

Danes lahko do znosnosti lajšamo bolečine s sodobno medicino, bolečine ne moremo sicer v celoti odvzeti, je povedala. »Zelo pogosto govorimo o trpljenju v tem zadnjem obdobju življenja, ki pa ni vezano neposredno samo na bolečino, ampak pogosto na neurejene odnose, na vse tisto, kar bi človek še moral urediti, da bi lahko mirno in pomirjeno umrl.«

In zakaj bi bila še pred dvajsetimi leti za prostovoljno končanje življenja, danes pa je proti? Tudi o tem je spregovorila v podkastu Na robu, kjer sva se dotaknili tudi paliativne oskrbe pri nas, kakor tudi posebne črnine, ki pride v družino, ki je soočena z izgubo zaradi samomora.

PREBERITE ŠE -> Lea Pisani: Smilijo se mi slabo oblečeni, ker nimajo moči, da bi se uredili