»So moški, ki so sposobni priznati ženskam, da so naredile več kot oni«
Slovenka, ki je v Ameriki predavala francosko književnost
Odpri galerijo
»Življenje že ve, zakaj nas kam porine. Potem pa iz tega nekaj naredimo ali ne. Dobro je, da si človek najde krog, v katerem lahko deluje. Siliti se tja, kamor ne moreš, ni smiselno,« pravi profesorica in prevajalka Metka Zupančič. Foto Mavric Pivk
Njena duhovna zasidranost je (francoska) literatura, mitološka in mitična, po sebi koplje (tudi) z jogo. Povezovala ju je profesionalno, in seveda ju združuje intimno, končno je v življenju vse prepleteno. Zato Metka Zupančič koplje in, nasmejana, dolbe naprej, nekako se mora poglabljati vase, kjer se pa, kot se ji orosijo oči, vedno prikoplje tudi do žalosti – in do nikoli povsem odgovorjenega vprašanja: ali sem dovolj dobra?
Po skoraj treh desetletjih aktivnega življenja v Ameriki in ukvarjanja s francosko književnostjo, z mitologijo, predvsem orfičnim mitom kot vodilno paradigmo, pa tudi z jogo in sploh globokim razkopavanjem po sebi se je avgusta 2017 vrnila v Slovenijo. Svoje bogato znanje bi rada razdajala tudi pri nas, kajti od energije prekipeva. Bi tukajšnje okolje lahko končno vendarle začela zanimati?
Ne zavedam se še dobro, da sem v pokoju. Zdi se mi, da imam veliko manj časa kot prej, a tako pravijo vsi upokojenci. Verjetno počnemo stvari počasneje. Meni zdaj predvsem ustreza, da nimam več stalnih obveznosti in sestankov. Zato sem veliko bolj sproščena. Prepričana sem, da sem se odločila prav, ker sem odšla iz ZDA. Mislim, da se tam kot upokojenka ne bi počutila tako dobro, kot se v Sloveniji.
Zadnjih sedemnajst let sem živela v Tuscaloosi [mesto v Alabami na ameriškem jugu z 90.000 prebivalci], kjer se vse vrti okrog univerze. Ko sem se priselila, se je na njej šolalo 17.000 študentov, ko sem predlanskim odšla, jih je bilo skoraj 40.000. Kadar ni študentov, recimo poleti, je mesto prazno in se ne dogaja nič. Vem, kako so bili mnogi profesorji, potem ko so se upokojili, precej užaljeni, ker jih pozneje nismo več klicali. A pri vsem delu pač ni časa za ukvarjanje z nekdanjimi kolegi … Ker sem samska in v ZDA nisem pognala korenin, bi se verjetno počutila precej osamljeno v mestu, ki mi ni bilo nikoli posebej pri srcu. Hkrati bi bila odrinjena z oddelka, kjer pa mi je bilo resnično lepo. Tega si nisem hotela narediti, sploh ker je Alabama – kjer je življenje sicer poceni, a tam precej pogosto pustošijo tornadi – izredno konservativen konec, zelo trumpovski in licemerski, čeprav vse počnejo v božjem imenu. Moja nekdanja soseda, več kot 80 let ima, se je bila sposobna obrniti na pločniku, če je videla, da ji naproti prihaja temnopolt človek ... Zato sem se vrnila v Slovenijo. Tukaj imam vendarle sestro, njeno družino, pa tudi stare prijatelje, s katerimi se poskušam ponovno povezati. Ljubo mi je, da sem se odločila, kot sem se.
Da, pred Tuscalooso sem skakala z univerze na univerzo … Iz Slovenije sem odšla leta 1989, z dogovorom, da objavim svoj doktorat v Kanadi in z enoletno pogodbo za Sewanee, University of the South, o kateri prej nisem vedela ničesar, kakor tudi ne o ameriškem univerzitetnem sistemu. Ta episkopalna univerza v Tennesseeju, kjer so me sprejeli z odprtimi rokami, je precej mitološka. V 19. stoletju, še pred državljansko vojno, so jo postavili na visoki planoti sredi gozda, z namenom, da bi postala Harvard juga. Študentov je bilo takrat komaj devetsto, predavali smo v togah, tudi najboljši študentje so jih smeli nositi … Znašla sem se v nekakšnem paralelnem, skorajda sanjskem svetu, kjer sem imela predavanja iz francoske renesanse. Pozneje sem en semester učila na Washington Collegeu v Marylandu, zatem v Kanadi, poldrugo leto v Montrealu, nato pet let v Ottawi in spet leto in pol v Guelphu.
Zelo krut. Nenehno prehajanje z univerze na univerzo pomeni, da človek nikoli ne spozna sistema do obisti. Ne vidi, v čem se razlikuje od njegovih evropskih predstav in prepričanja, kaj je pouk. Na neki način nisem, recimo, nikdar sprejela diktature študentov kot strank, ki imajo vedno prav. Nekako se mi zdi, da postajajo študentje povsod po svetu vedno bolj zahtevni, hkrati pa se niso, splošno gledano, pripravljeni zelo angažirati. Seveda so tudi izjeme. Morda so mi v Kanadi nekateri zamerili to, da sem Slovenka, a učim standardno francoščino mladino, rojeno v francoskem jeziku. Sicer pa sem lani v Ljubljani poslušala francosko pisateljico Catherine Cusset …
Da, bipolarno motnjo je imel … A tudi jaz sem včasih dosegala cilje s podobnimi mukami kot on. Občutek imam, da je za vse nas, ki prihajamo od drugod, značilno, da smo se ZDA – kot kotla, kjer se vse meša – resda privadili, hkrati pa smo ohranili zadržan pogled nanje; četudi nam je uspelo in smo postali redni profesorji, smo dobivali priznanja in so nas cenili, ker smo prinašali univerzam tako denar kakor ugled. Rekla bi, da je sistem nam, tujcem, bolj kot domačinom dajal občutek, da nismo dovolj dobri. Jaz sem se morala sploh dvojno dokazovati: ob tujosti še kot ženska. Po svoje je zgovorno, da so, recimo, ko sem prišla v Ameriko, mene, ki sem že imela doktorat in nič koliko objav, študentje vedno klicali Metka, medtem ko so kolegu brez doktorata govorili dr. ta in ta. Takrat se mi je to zdelo simpatično in znamenje dobrega stika s študenti, a tudi ko sem prišla v Alabamo, so nas, ženske, klicali po imenih, medtem ko so moške naslavljali z doktorjem.
Mislim, da ne.
Zdaj, ko za nazaj sestavljam zgodbo, bi rekla, da sem nekaterim šla v nos. Doktorat iz sodobne književnosti, ki sem ga zagovarjala v Strasbourgu in so mi ga v Ljubljani potem priznali za magisterij, sem naredila zelo mlada, in povrhu sem ženska. Doktorata, ki sem ga o Claudu Simonu – dobil je Nobelovo nagrado – zatem pripravljala na filozofski fakulteti, pa na koncu niso sprejeli, češ da je preveč mističen in mitološki. Leta 1988 sem ga zaključila v Zagrebu …
Ogorčenja nad mojim intelektualnim delom je bilo v Ljubljani ogromno, menda bi bilo najbolje, če bi me zažgali na grmadi. Veliko sem morala pojasnjevati, da je literatura, s katero se ukvarjam, vredna obravnave in da je dobra tudi metoda, ki jo uporabljam. A problem je, da jaz vsega tega, kar se je dogajalo, nekako sploh nisem videla, in še dolga leta zatem ne. Zakaj nisem videla? Ne vem. Vedno sem bila prepričana, da delam prav. Svoje poslanstvo sem poskušala najti v literaturi in poučevanju, sploh nisem dojela, da lahko s svojimi pristopi dražim druge. Veliko let je moralo preteči, da sem tudi s pomočjo psihoterapije ugotovila, kakšen razkorak je med tem, kako se vidim sama in kako me dojema okolica. Drugim se ne moremo nikoli popolnoma predstaviti.
Po svoje res.
Ne bi bila isti človek. A če takrat ne bi odšla, bi me uničilo. Življenje že ve, zakaj nas kam porine. Potem pa iz tega nekaj naredimo ali ne. Moje rešilne bilke so bile joga in tkanje, tudi prevajanje francoske in frankofonske, predvsem afriške književnosti. Dobro je, da si človek najde krog, v katerem lahko deluje. Siliti se tja, kamor ne moreš, ni smiselno.
Ne vem, ali sem se jih … Vedno sem se hotela dokazovati.
Da, če nisem dobila ocene pet, ni bilo prav. Taka je bila moja mama, pa ni bila intelektualka. Še danes se veliko ukvarjam s tem, da bi me ljudje sprejemali in bi jim ugajala. A to delam iz srca. In verjetno spet dokazujem sama sebi, da sem vendarle dovolj dobra, da sodim v skupnost. Po drugi strani je v meni tudi globok duhovni imperativ, da bi rada naredila vse tisto, za kar sem prišla na svet.
Manj, kot je bilo kdaj prej, saj ne gre več za eksistenco, za preživetje. Bilo je tudi obdobje, ko nisem vedela, od česa bom živela naslednji mesec.
Mislim, da sem bila med prvimi tudi v Ameriki, saj sem na univerzi v Alabami vključila jogo v študijski program. Namen je bil pokazati, kako lahko s povezovanjem joge in zahodnih pristopov naredimo kaj iz sebe. Pokazati, da je mogoče tudi na krščanskem jugu delovati drugače … Zanimivo je, da sem pristala na jugu ZDA, medtem ko ne bi šla nikoli delat, recimo, na Kosovo ali v Makedonijo, niti v Afriki ne bi učila.
Na intelektualni ravni sem z ženskami vedno komunicirala zlahka in globoko. Našle smo stik, izmenjava idej je krasna. Moškim sem morala bolj dopovedovati, kako razmišljam in zakaj mislim tako. V krogu, kjer sem objavila La mythocritique contemporaine au féminin: Dialogue entre théorie et pratique [založba Karthala, 2013], je bil ta dialog res krasen. V bistvu je knjiga nastala zaradi stikov in pogovora med ženskami, ki delujemo med Kanado, ZDA, Belgijo, Francijo, Španijo in Slovenijo. O moških, ki nam jih je uspelo pritegniti, bi rekla, da so verjetno nekoliko bolj odprti oziroma so feministi. A po drugi strani naj povem, da se v krogu Hélène Cixous, ki je utemeljila žensko pisavo, počutim manj prijetno. Zdi se mi, da moram tudi tiste, ki obravnavajo njeno literaturo, se pravi njen »ožji« krog, prepričevati o »pravilnosti« svojega mitološko obarvanega pristopa.
Razumem, kaj hočete reči. A jaz želim povedati, da celo Hélène Cixous deluje – kar bom rekla, je grozno – po moško.
Recimo, da je tako. Čeprav je Hélène Cixous alžirska Judinja, leta in leta ni govorila ne o Alžiriji ne o judovstvu. To počne šele v zadnjem času – letos bo dopolnila 82 let – in komaj v svojih zadnjih knjigah.
Da, in nisem edina. Morda pa ne bi smeli več dovoliti, da drug drugemu kar naprej vsiljujemo norme, o katerih se zdi, da so prave in jih je treba spoštovati. Kot je dejala ena od mojih kolegic, bibliotekarka, poročena z zgodovinarjem, vlada v akademskih krogih popolno nasilje, čista diktatura. Mislim na objave, na prepuščanje avtorskih pravic založbam in podobno. Veliko je stvari, ki so prav grozljive, a po drugi strani tudi vemo, da se je treba uklanjati sistemu, če hoče človek kaj objaviti. Samozaložništvo je nemogoča pot: kdo bi potem sploh bral akademske članke? Ogromno je, na primer, tudi prevpraševanja, kaj sploh je znanstveno pisanje v sklopu literature, ali antropologije, ali religioznih študij. Včasih se zdi vse skupaj čista farsa. Res povemo človeštvu kaj, s čimer bi mu lahko pomagali dozorevati? Domislimo kaj, zaradi česar bomo vsi boljši in bomo lažje sodelovali? Da ne govorim o skrbno negovanih fevdih …
Naj torej odgovorim na vaše vprašanje: če ženska literatura lahko pokaže kakšno drugo dimenzijo, potem prikimam, da jo je pravilno posebej opredeljevati. A v hipu, ko postanemo militantne, se umaknem, saj me aktivizem ne zanima. Gibanje #jaztudi, na primer, je zame nova inkarnacija vsega, kar se je v 60. in 70. letih dogajalo v Franciji. V gibanju MLF, Mouvement de libération des femmes, so se najbolj zagrizene feministke popolnoma odrezale od moških. Posledice so bile tudi strašne: ena osrednjih figur, Antoinette Fouque je ustanovila feministično opatijo, kjer so jo, ker je imela multiplo sklerozo, »čebele delavke« nato nosile na posebnem naslanjaču iz obdobja Ludvika XIV. V jedilnici si je menda dala postaviti celo bazen, kjer so se potem kot nekakšne nimfe kopala mlada dekleta, ona pa je uživala ob pogledu nanje. Vsega tega javnost seveda ne ve ... Nekoč sem napisala članek, kako lahko feminizmi prerastejo v diktaturo. Če ni dialoga, vse skupaj deluje kot nihalo, ki se pomika iz ene skrajnosti v drugo.
Ampak kaj pa je v resnici moško in kaj žensko? Sploh ne vem, zakaj bi se morali boriti drug proti drugemu. So moški, ki so sposobni priznati ženskam, da so segle čez njih, jih prerasle, naredile več kot oni. Meni je dal pred kratkim takšno profesionalno priznanje Pierre Brunel, zdaj že upokojeni profesor s Sorbone in zagotovo ena ključnih osebnosti v francoski literarni teoriji, predvsem mitokritiki.
Pred seboj imam več literarnih konferenc, v kratkem grem v Anglijo, pozneje v Ottawo, zatem v Lille …, hkrati se dogovarjam za jogijske delavnice. Še naprej bi rada povezovala literaturo, mitologijo in jogo. Mogoče bom kdaj objavila svoja romana, ki sem ju napisala v francoščini, in zbirko novel v angleščini. V njih pišem o razmerju med moškimi in ženskami ter o globokem hrepenenju po ljubezni, ki se spreobrne v svoje nasprotje. To je hrepenenje po sprejetosti, globoki komunikaciji in povezanosti.
Jeziki so moje veliko veselje. V Alabami mi je neka Španka dejala, da sem kot satelitska antena. Z različnimi ljudmi se lahko hkrati pogovarjam v angleščini, francoščini, italijanščini in španščini. Zlahka preklapljam. Tudi sedaj pišem večinoma v francoščini, recimo dnevniške zapiske, sanjam pa tako v slovenščini kot francoščini in še angleščini.
Psihološko je dokazano, da imamo ljudje v mojih letih več sinteze. Škoda je, da se nas bolj ne izkoristi.
Bojim se smrti. Zato, ker ne vem, kaj sledi. Mislim, da je tako, ker sva bili s sestro vzgajani brez religije. Zdi se mi, da že vse življenje iščem odgovor na to globoko vprašanje. Zame ostaja vprašanje transcendence in duhovnosti odprto – ali pa prisotno v vsem, kar me priteguje, torej predvsem v literaturi, v jogijski filozofiji in tudi glasbi kot možnosti za poseben, globlji stik s samim seboj. Da, glasba je še posebno neverjetna, saj ne vemo, zakaj obstaja, ne od kod prihaja. Želim si, da bi se – ker igram klavir in flavto – nekega dne lahko povezala s kakšnimi glasbeniki, da bi skupaj ustvarjali improvizacijsko glasbo. Ogromno stvari me zanima, rada bi imela še tri življenja.
Metka Zupančič
Rodila se je leta 1950 v Celju, pri šestih letih se je njena družina preselila v Koper, leta 1967 je prišla v Ljubljano. »Ko se enkrat začneš seliti, si opredeljen s selitvami: pomenijo nenehno prilagajanje in dokazovanje.«Po skoraj treh desetletjih aktivnega življenja v Ameriki in ukvarjanja s francosko književnostjo, z mitologijo, predvsem orfičnim mitom kot vodilno paradigmo, pa tudi z jogo in sploh globokim razkopavanjem po sebi se je avgusta 2017 vrnila v Slovenijo. Svoje bogato znanje bi rada razdajala tudi pri nas, kajti od energije prekipeva. Bi tukajšnje okolje lahko končno vendarle začela zanimati?
Kako je biti v pokoju? V pokoju v Sloveniji.
Ne zavedam se še dobro, da sem v pokoju. Zdi se mi, da imam veliko manj časa kot prej, a tako pravijo vsi upokojenci. Verjetno počnemo stvari počasneje. Meni zdaj predvsem ustreza, da nimam več stalnih obveznosti in sestankov. Zato sem veliko bolj sproščena. Prepričana sem, da sem se odločila prav, ker sem odšla iz ZDA. Mislim, da se tam kot upokojenka ne bi počutila tako dobro, kot se v Sloveniji.
Zakaj?
Zadnjih sedemnajst let sem živela v Tuscaloosi [mesto v Alabami na ameriškem jugu z 90.000 prebivalci], kjer se vse vrti okrog univerze. Ko sem se priselila, se je na njej šolalo 17.000 študentov, ko sem predlanskim odšla, jih je bilo skoraj 40.000. Kadar ni študentov, recimo poleti, je mesto prazno in se ne dogaja nič. Vem, kako so bili mnogi profesorji, potem ko so se upokojili, precej užaljeni, ker jih pozneje nismo več klicali. A pri vsem delu pač ni časa za ukvarjanje z nekdanjimi kolegi … Ker sem samska in v ZDA nisem pognala korenin, bi se verjetno počutila precej osamljeno v mestu, ki mi ni bilo nikoli posebej pri srcu. Hkrati bi bila odrinjena z oddelka, kjer pa mi je bilo resnično lepo. Tega si nisem hotela narediti, sploh ker je Alabama – kjer je življenje sicer poceni, a tam precej pogosto pustošijo tornadi – izredno konservativen konec, zelo trumpovski in licemerski, čeprav vse počnejo v božjem imenu. Moja nekdanja soseda, več kot 80 let ima, se je bila sposobna obrniti na pločniku, če je videla, da ji naproti prihaja temnopolt človek ... Zato sem se vrnila v Slovenijo. Tukaj imam vendarle sestro, njeno družino, pa tudi stare prijatelje, s katerimi se poskušam ponovno povezati. Ljubo mi je, da sem se odločila, kot sem se.
»Ogorčenja nad mojim intelektualnim delom je bilo v Ljubljani ogromno, menda bi bilo najbolje, če bi me zažgali na grmadi.«
V Ameriki, s Kanado vred, ste po različnih univerzah predavali 28 let. Kako težko je vstopiti v ameriški univerzitetni sistem in najti svoje mesto v njem? Vi ste prišli v ZDA z doctorat de troisième cycle iz Strasbourga, pri nas so vam ga priznali kot magisterij, in z doktoratom z zagrebške univerze. V obeh disertacijah ste se ukvarjali s sodobno francosko književnostjo.
Da, pred Tuscalooso sem skakala z univerze na univerzo … Iz Slovenije sem odšla leta 1989, z dogovorom, da objavim svoj doktorat v Kanadi in z enoletno pogodbo za Sewanee, University of the South, o kateri prej nisem vedela ničesar, kakor tudi ne o ameriškem univerzitetnem sistemu. Ta episkopalna univerza v Tennesseeju, kjer so me sprejeli z odprtimi rokami, je precej mitološka. V 19. stoletju, še pred državljansko vojno, so jo postavili na visoki planoti sredi gozda, z namenom, da bi postala Harvard juga. Študentov je bilo takrat komaj devetsto, predavali smo v togah, tudi najboljši študentje so jih smeli nositi … Znašla sem se v nekakšnem paralelnem, skorajda sanjskem svetu, kjer sem imela predavanja iz francoske renesanse. Pozneje sem en semester učila na Washington Collegeu v Marylandu, zatem v Kanadi, poldrugo leto v Montrealu, nato pet let v Ottawi in spet leto in pol v Guelphu.
Kako krut je ameriški oziroma tudi kanadski univerzitetni sistem?
Zelo krut. Nenehno prehajanje z univerze na univerzo pomeni, da človek nikoli ne spozna sistema do obisti. Ne vidi, v čem se razlikuje od njegovih evropskih predstav in prepričanja, kaj je pouk. Na neki način nisem, recimo, nikdar sprejela diktature študentov kot strank, ki imajo vedno prav. Nekako se mi zdi, da postajajo študentje povsod po svetu vedno bolj zahtevni, hkrati pa se niso, splošno gledano, pripravljeni zelo angažirati. Seveda so tudi izjeme. Morda so mi v Kanadi nekateri zamerili to, da sem Slovenka, a učim standardno francoščino mladino, rojeno v francoskem jeziku. Sicer pa sem lani v Ljubljani poslušala francosko pisateljico Catherine Cusset …
Saj njen biografski roman Tisti, ki smo ga oboževali gre tudi meni zdaj po glavi. V njem govori o prijatelju, Francozu Thomasu, ki se nekako ne znajde v neusmiljenem ameriškem univerzitetnem sistemu in konča tragično. A njega poleg notranje nediscipline bremenijo še druge, tudi hude težave.
Da, bipolarno motnjo je imel … A tudi jaz sem včasih dosegala cilje s podobnimi mukami kot on. Občutek imam, da je za vse nas, ki prihajamo od drugod, značilno, da smo se ZDA – kot kotla, kjer se vse meša – resda privadili, hkrati pa smo ohranili zadržan pogled nanje; četudi nam je uspelo in smo postali redni profesorji, smo dobivali priznanja in so nas cenili, ker smo prinašali univerzam tako denar kakor ugled. Rekla bi, da je sistem nam, tujcem, bolj kot domačinom dajal občutek, da nismo dovolj dobri. Jaz sem se morala sploh dvojno dokazovati: ob tujosti še kot ženska. Po svoje je zgovorno, da so, recimo, ko sem prišla v Ameriko, mene, ki sem že imela doktorat in nič koliko objav, študentje vedno klicali Metka, medtem ko so kolegu brez doktorata govorili dr. ta in ta. Takrat se mi je to zdelo simpatično in znamenje dobrega stika s študenti, a tudi ko sem prišla v Alabamo, so nas, ženske, klicali po imenih, medtem ko so moške naslavljali z doktorjem.
Mislite, da bi bilo v Sloveniji bistveno drugače?
Mislim, da ne.
Z različnimi ljudmi se lahko hkrati pogovarja v angleščini, francoščini, italijanščini in španščini. Zlahka preklaplja. Foto Mavric Pivk
Zakaj ste odšli? Na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer ste od leta 1979 do 1989 delali kot asistentka, ni bilo več mesta za vas?
Zdaj, ko za nazaj sestavljam zgodbo, bi rekla, da sem nekaterim šla v nos. Doktorat iz sodobne književnosti, ki sem ga zagovarjala v Strasbourgu in so mi ga v Ljubljani potem priznali za magisterij, sem naredila zelo mlada, in povrhu sem ženska. Doktorata, ki sem ga o Claudu Simonu – dobil je Nobelovo nagrado – zatem pripravljala na filozofski fakulteti, pa na koncu niso sprejeli, češ da je preveč mističen in mitološki. Leta 1988 sem ga zaključila v Zagrebu …
Ogorčenja nad mojim intelektualnim delom je bilo v Ljubljani ogromno, menda bi bilo najbolje, če bi me zažgali na grmadi. Veliko sem morala pojasnjevati, da je literatura, s katero se ukvarjam, vredna obravnave in da je dobra tudi metoda, ki jo uporabljam. A problem je, da jaz vsega tega, kar se je dogajalo, nekako sploh nisem videla, in še dolga leta zatem ne. Zakaj nisem videla? Ne vem. Vedno sem bila prepričana, da delam prav. Svoje poslanstvo sem poskušala najti v literaturi in poučevanju, sploh nisem dojela, da lahko s svojimi pristopi dražim druge. Veliko let je moralo preteči, da sem tudi s pomočjo psihoterapije ugotovila, kakšen razkorak je med tem, kako se vidim sama in kako me dojema okolica. Drugim se ne moremo nikoli popolnoma predstaviti.
Doživljate vse to, kar se je dogajalo pred tremi desetletji, spet močneje, odkar ste se vrnili?
Po svoje res.
Če bi takrat ostali v Sloveniji, bi se akademsko in zasebno razvili docela drugače.
Ne bi bila isti človek. A če takrat ne bi odšla, bi me uničilo. Življenje že ve, zakaj nas kam porine. Potem pa iz tega nekaj naredimo ali ne. Moje rešilne bilke so bile joga in tkanje, tudi prevajanje francoske in frankofonske, predvsem afriške književnosti. Dobro je, da si človek najde krog, v katerem lahko deluje. Siliti se tja, kamor ne moreš, ni smiselno.
Težko bi profesionalno naredili več, kot ste. Kot Slovenka ste v Ameriki učili francoščino, kar je sijajno. Kdaj ste se osvobodili vseh teh bremen iz preteklosti?
Ne vem, ali sem se jih … Vedno sem se hotela dokazovati.
So vas tako vzgajali?
Da, če nisem dobila ocene pet, ni bilo prav. Taka je bila moja mama, pa ni bila intelektualka. Še danes se veliko ukvarjam s tem, da bi me ljudje sprejemali in bi jim ugajala. A to delam iz srca. In verjetno spet dokazujem sama sebi, da sem vendarle dovolj dobra, da sodim v skupnost. Po drugi strani je v meni tudi globok duhovni imperativ, da bi rada naredila vse tisto, za kar sem prišla na svet.
Takšno večno prevpraševanje je naporno, kajne?
Manj, kot je bilo kdaj prej, saj ne gre več za eksistenco, za preživetje. Bilo je tudi obdobje, ko nisem vedela, od česa bom živela naslednji mesec.
»Kot je dejala ena od mojih kolegic, bibliotekarka, poročena z zgodovinarjem, vlada v akademskih krogih popolno nasilje, čista diktatura. Mislim na objave, na prepuščanje avtorskih pravic založbam in podobno.«
Akademsko sfero ste prepletli z jogo? Koliko ste pri tem v Ameriki orali ledino?
Mislim, da sem bila med prvimi tudi v Ameriki, saj sem na univerzi v Alabami vključila jogo v študijski program. Namen je bil pokazati, kako lahko s povezovanjem joge in zahodnih pristopov naredimo kaj iz sebe. Pokazati, da je mogoče tudi na krščanskem jugu delovati drugače … Zanimivo je, da sem pristala na jugu ZDA, medtem ko ne bi šla nikoli delat, recimo, na Kosovo ali v Makedonijo, niti v Afriki ne bi učila.
Veliko ste se ukvarjali s feministično književnostjo, posebno s francosko pisateljico Hélène Cixous. Koliko je uspešen feminizem? Vas je kdaj zmotilo, da govorimo o ženski literaturi, nikoli pa o moški?
Na intelektualni ravni sem z ženskami vedno komunicirala zlahka in globoko. Našle smo stik, izmenjava idej je krasna. Moškim sem morala bolj dopovedovati, kako razmišljam in zakaj mislim tako. V krogu, kjer sem objavila La mythocritique contemporaine au féminin: Dialogue entre théorie et pratique [založba Karthala, 2013], je bil ta dialog res krasen. V bistvu je knjiga nastala zaradi stikov in pogovora med ženskami, ki delujemo med Kanado, ZDA, Belgijo, Francijo, Španijo in Slovenijo. O moških, ki nam jih je uspelo pritegniti, bi rekla, da so verjetno nekoliko bolj odprti oziroma so feministi. A po drugi strani naj povem, da se v krogu Hélène Cixous, ki je utemeljila žensko pisavo, počutim manj prijetno. Zdi se mi, da moram tudi tiste, ki obravnavajo njeno literaturo, se pravi njen »ožji« krog, prepričevati o »pravilnosti« svojega mitološko obarvanega pristopa.
Vseeno vprašam še enkrat, čeprav verjetno ne razmišljam prav: je treba literaturo opredeljevati kot žensko? Ji dopovedovati, da je posebna?
Razumem, kaj hočete reči. A jaz želim povedati, da celo Hélène Cixous deluje – kar bom rekla, je grozno – po moško.
Deluje po vzorcih, ki jih poenostavljeno pripisujemo moškim.
Recimo, da je tako. Čeprav je Hélène Cixous alžirska Judinja, leta in leta ni govorila ne o Alžiriji ne o judovstvu. To počne šele v zadnjem času – letos bo dopolnila 82 let – in komaj v svojih zadnjih knjigah.
Kako zaznamujejo človeka zavrnitve? Se vam zdi, da ste jih doživeli veliko?
»Če ženska literatura lahko pokaže kakšno drugo dimenzijo, potem prikimam, da jo je pravilno posebej opredeljevati. A v hipu, ko postanemo militantne, se umaknem, saj me aktivizem ne zanima,« pravi Metka Zupančič. Foto Mavric Pivk
Naj torej odgovorim na vaše vprašanje: če ženska literatura lahko pokaže kakšno drugo dimenzijo, potem prikimam, da jo je pravilno posebej opredeljevati. A v hipu, ko postanemo militantne, se umaknem, saj me aktivizem ne zanima. Gibanje #jaztudi, na primer, je zame nova inkarnacija vsega, kar se je v 60. in 70. letih dogajalo v Franciji. V gibanju MLF, Mouvement de libération des femmes, so se najbolj zagrizene feministke popolnoma odrezale od moških. Posledice so bile tudi strašne: ena osrednjih figur, Antoinette Fouque je ustanovila feministično opatijo, kjer so jo, ker je imela multiplo sklerozo, »čebele delavke« nato nosile na posebnem naslanjaču iz obdobja Ludvika XIV. V jedilnici si je menda dala postaviti celo bazen, kjer so se potem kot nekakšne nimfe kopala mlada dekleta, ona pa je uživala ob pogledu nanje. Vsega tega javnost seveda ne ve ... Nekoč sem napisala članek, kako lahko feminizmi prerastejo v diktaturo. Če ni dialoga, vse skupaj deluje kot nihalo, ki se pomika iz ene skrajnosti v drugo.
Ampak kaj pa je v resnici moško in kaj žensko? Sploh ne vem, zakaj bi se morali boriti drug proti drugemu. So moški, ki so sposobni priznati ženskam, da so segle čez njih, jih prerasle, naredile več kot oni. Meni je dal pred kratkim takšno profesionalno priznanje Pierre Brunel, zdaj že upokojeni profesor s Sorbone in zagotovo ena ključnih osebnosti v francoski literarni teoriji, predvsem mitokritiki.
Kako naprej? Kaj imate v načrtu?
Pred seboj imam več literarnih konferenc, v kratkem grem v Anglijo, pozneje v Ottawo, zatem v Lille …, hkrati se dogovarjam za jogijske delavnice. Še naprej bi rada povezovala literaturo, mitologijo in jogo. Mogoče bom kdaj objavila svoja romana, ki sem ju napisala v francoščini, in zbirko novel v angleščini. V njih pišem o razmerju med moškimi in ženskami ter o globokem hrepenenju po ljubezni, ki se spreobrne v svoje nasprotje. To je hrepenenje po sprejetosti, globoki komunikaciji in povezanosti.
»Želim si, da bi se – ker igram klavir in flavto – nekega dne lahko povezala s kakšnimi glasbeniki, da bi skupaj ustvarjali improvizacijsko glasbo.«
Kako se v vas pogovarjajo jeziki?
Jeziki so moje veliko veselje. V Alabami mi je neka Španka dejala, da sem kot satelitska antena. Z različnimi ljudmi se lahko hkrati pogovarjam v angleščini, francoščini, italijanščini in španščini. Zlahka preklapljam. Tudi sedaj pišem večinoma v francoščini, recimo dnevniške zapiske, sanjam pa tako v slovenščini kot francoščini in še angleščini.
Imate občutek, da se tukajšnje okolje zanima za vas? Da mu lahko strokovno kaj daste? [Leta 2012 in 2015 je sodelovala z ljubljansko filozofsko fakulteto, jeseni je kratek čas predavala francoščino na koprski fakulteti za humanistične vede.]
Psihološko je dokazano, da imamo ljudje v mojih letih več sinteze. Škoda je, da se nas bolj ne izkoristi.
Se česa bojite?
Bojim se smrti. Zato, ker ne vem, kaj sledi. Mislim, da je tako, ker sva bili s sestro vzgajani brez religije. Zdi se mi, da že vse življenje iščem odgovor na to globoko vprašanje. Zame ostaja vprašanje transcendence in duhovnosti odprto – ali pa prisotno v vsem, kar me priteguje, torej predvsem v literaturi, v jogijski filozofiji in tudi glasbi kot možnosti za poseben, globlji stik s samim seboj. Da, glasba je še posebno neverjetna, saj ne vemo, zakaj obstaja, ne od kod prihaja. Želim si, da bi se – ker igram klavir in flavto – nekega dne lahko povezala s kakšnimi glasbeniki, da bi skupaj ustvarjali improvizacijsko glasbo. Ogromno stvari me zanima, rada bi imela še tri življenja.
