Primer Landika: zmaga Slovenije na evropskem sodišču

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je danes sprejelo enotno odločitev, da ni bilo kršitve člena ena Protokola št. 1 (zaščita mirnega uživanja lastnine) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Gre za primer Landika oziroma tožbo imetnikov prenesenih deviznih vlog varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke (LB) v Federaciji BiH.

Teh varčevalcev je približno 6500, njihove terjatve znašajo približno 15 milijonov evrov, z obrestmi skupaj 22 milijonov evrov. Sodba je na prvi stopnji, možna je pritožba. O njej v dveh mesecih odloči petčlanski senat sodišča. Primer se tako razlikuje od zadeve Ališić, ki ga je Slovenija izgubila leta 2013. Tam je šlo za neprenesene vloge.

Sodišče je ugotovilo, da Slovenija ni odgovorna za »stara« devizna sredstva, saj so bila ta prenesena na privatizacijski račun v Bosni in Hercegovini. Prav tako ni bilo dokazov, da bi Slovenija odgovarjala za morebitne napake pri regulaciji in upravljanju privatizacijskega sistema v Bosni in Hercegovini, so sporočili iz ESČP. Sodišče je tudi zavrnilo argument, da so slovenska sodišča nepravilno interpretirala zakonodajo, saj je Ustavno sodišče Slovenije podalo podrobno obrazložitev svojega stališča.

Kaj je primer Landika?

Tožniki, Kata Landika, Damjan Jugo Landika in Vjekoslav Landika, so trije državljani Bosne in Hercegovine, rojeni leta 1941, 1964 in 1971, ki živijo v Bosni in Hercegovini. So pravni nasledniki pokojnega Vladimirja (Franja) Landike, ki je umrl aprila leta 2019.

Leta 1981 je Vladimir Landika položil svoja devizna sredstva v takratno Ljubljansko osnovno banko Sarajevo, povezano z LB. Po razpadu Jugoslavije in začetku privatizacije v Bosni in Hercegovini so bila sredstva prenesena na privatizacijski račun v Bosni in Hercegovini, in sicer v skladu z zakonom o poravnavi zahtevkov iz leta 1997.

Vendar pa sredstva Vladimirja Landike niso bila zajeta z zakonom o izvajanju sodbe Ališić, saj so bila že prenesena v privatizacijske račune in spremenjena v privatizacijske certifikate. Sodišče je presodilo, da Slovenija ni odgovorna za ta sredstva, saj so bili prenosi izvedeni v skladu z zakonodajo Bosne in Hercegovine in brez vpletenosti slovenskih oblasti.

Primer Ališić je urejal neprenesene vloge

Zadeva se je nanašala na nezmožnost tožnikov, da bi v skladu z zakonodajo, sprejeto v Sloveniji po sodbi velikega senata v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in nekdanji Jugoslovanski Makedoniji iz leta 2014, pridobili nazaj »stara« devizna sredstva, ki so bila položena v sarajevski poslovalnici Ljubljanske banke (takrat slovenske banke).

Zahtevek za ta sredstva je bil leta 1998 prenesen na privatizacijski račun, ki ga upravljajo oblasti v Bosni in Hercegovini, natančneje na Agencijo za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine. V primeru Ališić je šlo za neprenesena sredstva, v tem primeru je Slovenija plačala približno 302 milijona evrov odškodnin.

Privatizacijski sistem v BiH pomanjkljiv

Sodišče je ugotovilo, da Slovenija ne more biti odgovorna za »stara« devizna sredstva, saj sta bili zahtevi preneseni na privatizacijski račun v Bosni in Hercegovini v skladu z lokalno zakonodajo, brez vpletenosti Ljubljanske banke v Ljubljani. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni bilo dokazov, da bi Slovenija odgovarjala za morebitne pomanjkljivosti pri ureditvi in upravljanju privatizacijskega sistema v Bosni in Hercegovini ali za dejstvo, da je bil prenos zahtevkov izveden brez soglasja varčevalcev. Zato ni bila odgovorna za nezmožnost tožnikov, da bi svobodno razpolagali s prihranki svojih prednikov.

Sodišče je opozorilo, da so bila ta vprašanja temeljito obravnavana v slovenskih postopkih, v katerih so imeli tožnikovi predniki, nato pa tudi sami tožniki popolno možnost sodelovanja.