Šoltes: Teš kot primer napake v ureditvi

O tem, kaj obžaluje, ker računsko sodišče ni storilo, ko je bil še predsednik, in kje so razlogi za del današnjih težav, sva se pred včerajšnjo slovesnostjo - 20-letnico delovanja - pogovorjala z dolgoletnim predsednikom računskega sodišča Igorjem Šoltesom, ko je na Brnik dopoldne pripotoval iz Bruslja.

Od leta 2008 se je proračun računskega sodišča znižal za četrtino. Ali še lahko opravlja svojo vlogo?

Manj denarja se pozna in ima lahko posledice v manjšem obsegu izvedenih revizij, izvedenskih mnenj in izobraževanj, predvsem ob dejstvu, da se obseg pristojnosti povečuje. Računsko sodišče je po pravni ureditvi neodvisno, a finančno ni v celoti. Vsa leta je bil njegov proračun del širšega paketa sprejemanja državnega proračuna in varčevalni ukrepi so ga zato znova in znova prizadeli.

Ste imeli prej preveč denarja ali bo zdaj manj nadzora?

Računsko sodišče je del sistema in čuti posledice krize. Vsako zmanjševanje denarja lahko pomeni manj opravljenega dela. Še vedno mi je žal, za ilustracijo, da nismo podrobno preverili strukture avtocestnih vozišč z vidika spoštovanja standardov in gradbenih dnevnikov. Skoraj nemogoče je, da bi bilo vanje vgrajeno vse, kar določajo standardi in kar piše v knjigah, če pogledamo, kako pogosto jih obnavljajo. Tega nismo mogli izvesti zaradi zmanjšanja proračuna računskega sodišča.

Poslanci so lani odločili, da bo finančna poročila večjih strank revidiralo računsko sodišče in s tem strankam znižali stroške za plačilo revizorskih hiš. Hkrati so znižali proračun računskemu sodišču.

Naša država to počne pogosto. Tudi župani opozarjajo, da jim država predpisuje vedno nove obveznosti, a jim ne da denarja zanje. To se pozna. Za nove naloge bi moral biti denar, drugače bodo le mrtva črka na papirju. Pri političnih strankah pa bi potrebovali poseben pododdelek, ki bi se ukvarjal samo z revidiranjem poslovanja in kampanj.

Politike, ki so obljubljali dodaten denar, bo težko prijeti za besedo, ker so jih volitve letos odpihnile.

Ni samo pri teh spremembah tako. Slabost države je, da vsakokratna oblast začne vse znova in kar pozabi na tisto, kar je bilo že narejeno. Kot da se zgodovina začne z novo vlado.

Kaj bi računsko sodišče v preteklosti moralo narediti, pa ni, kje so črna polja?

Leta 2001, ko se je spreminjala zakonska ureditev, so v parlamentu iz predloga zakona zavestno črtali določbo, da bi revizorji ob hčerinskih družbah državnih podjetij smeli pregledovati tudi vnukinje, torej hčerinske družbe hčerinskih družb. Na primer Teš 6. Ta pristojnost je bila predlagana, a potem črtana. To se je maščevalo. Tako kot se je maščevala ukinitev službe družbenega knjigovodstva pred tem. Posledica je bila porast privatizacij brez nadzora in porast družb vnukinj, ki so bile obvodi za umik izpod nadzora nadzornih institucij. Področje energetike je tipičen primer.

Bi lahko naredili več ob državnih bankah in milijardni luknji v njih?

To bi morali vprašati glavnega nadzornika bančnega sistema, torej Banko Slovenije in politike. Pristojnosti računskega sodišča so pri bankah zelo omejene. Vprašanje je, ali bi pravočasno ukrepanje Banke Slovenije zmanjšalo tveganja in velikost poznejše sanacije. Zdaj imamo večkrat saniran bančni sistem in ustanovljeno slabo banko, ki dviga veliko prahu in se, kot je slišati, pripravlja na tretjo in zadnjo fazo privatizacije premoženja.