»Sovražiti je prav tako človekova pravica kot ljubiti«
Večina sicer pozdravlja kulturno, etnično in versko različnost, obenem pa vse bolj zavrača tovrsten pluralizem pri izražanju stališč
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
»Če ste res zagovornik svobode govora, potem morate biti zagovornik tudi in predvsem v primerih, ko ima nekdo stališča, s katerimi se ne samo ne strinjate, temveč jih prezirate.« Misel jezikoslovca, intelektualca in političnega aktivista Noama Chomskega je doslej veljala za nekakšen aksiom, v zadnjem obdobju pa se pozicije ene od osrednjih človekovih pravic relativizirajo.
Teza Chomskega ima še posebno težo, saj jo je izrekel v polemiki glede tako imenovane afere Faurisson, ko je francoski profesor Robert Faurisson z različnimi spisi in javnimi nastopi poskušal ovreči trditve o judovskem holokavstvu med drugo svetovno vojno. Gre seveda za posebej občutljivo temo, saj prav holokavst velja za področje, o katerem ne more biti dvoma, v številnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, pa vsakogar, ki »zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid ...«, čaka kazenski pregon. Faurrison, ki je umrl prejšnji mesec, pred tem pa mu je nekdanji iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad podelil »nagrado za pogum«, je danes skoraj povsem pozabljen čudaški pisun, ki ga nihče ne jemlje resno, še najbolj se bo v zgodovino verjetno vpisal prav zaradi reakcije Chomskega.
Vprašanje svobode govora oziroma problematiziranje tako imenovanega sovražnega govora je medtem dobilo že skoraj neobvladljive razsežnosti. Vzrok je predvsem v medmrežju, ki v primerjavi s preteklimi obdobji s prevlado klasičnih medijev omogoča enormno produkcijo mnenj in stališč, tudi in predvsem anonimnih, med njimi pa je tudi veliko posmehljivih, ciničnih in omalovažujočih ali pa kar odkrito žaljivih, prostaških ali celo nedvoumno sovražnih. Prav tako se je drastično povečalo število lažnih informacij, dezinformacij in zavajajočih informacij. To je pripeljalo do reakcij nekaterih držav, pa tudi evropske komisije.
Najbolj rigorozne ukrepe so sprejeli Nemci, kjer od pomladi velja tako imenovani zakon NetzDG, ki regulira obveznosti ponudnikov družbenih omrežij. Gre predvsem za Facebook, Twitter in YouTube, ki imajo na voljo štiriindvajset ur za odstranitev bolj preprostih spornih vsebin, kompleksnejše pa morajo biti izbrisane v sedmih dneh. Kazni so visoke in segajo tja do petdeset milijonov evrov, zato so vsi trije ponudniki še okrepili svojo armado cenzorjev in moderatorjev ter še sofisticirali svoj princip detekcij s pomočjo algoritmov.
Po zadnjih analizah so na YouTubu in Twitterju uspešni pri odstranitvi okoli 90 odstotkov spornih vsebin, na Facebooku pa pri okoli 75 odstotkih. Vendar je takšna poteza že naletela na številne kritike, pri čemer ne gre zgolj za politične antagonizme, tudi mednarodna organizacija za človekove pravice Human Rights Watch je že opozorila, da je nesprejemljivo, da se zasebnim podjetjem podeljuje vloga vsebinskih cenzorjev, še zlasti ker kljub množici uslužbencev in solidni programski infrastrukturi nikakor niso sposobni korektno presojati nepreglednega števila zapisov v stotinah jezikov in narečij.
Kako občutljivo je to področje in kako primerno za manipulacije, dokazuje primer Rusije. Tam so poleti nemški zakon skoraj do zadnje pike in vejice natančno prepisali, dodali pa so tudi številne druge določbe, ki drastično posegajo v pravico izražanja različnih političnih stališč. Ali kot so v svojem sporočilu zapisali v združenju Reporterji brez meja: »Ruski zakon je dokaz, da vodilne demokratične države z uvedbo drakonske zakonodaje ponujajo idejne podlage represivnim režimom.«
Zato je mogoče povsem upravičeno pričakovati, da bodo posamezne države oziroma določene politične garniture tudi pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru stopnjevale cenzuro, omejitve pa bodo pač skladne z njihovimi političnimi agendami. Tudi zato so bolj zadržani v Veliki Britaniji, v skandinavskih državah in v ZDA, kjer je tudi vrhovno sodišče v številnih sodbah že odločilo, da je tako imenovani sovražni govor sestavni del svobode govora in ga, razen v primeru neposrednega spodbujanja nasilja, ni mogoče omejevati ali sankcionirati.
Evropska komisija je to jesen glede lažnih novic sprejela smernice oziroma tako imenovani kodeks delovanja, namenjen tako ponudnikom internetnih socialnih omrežij kot podjetjem in oglaševalskim agencijam. Ta je sprožil hitre reakcije nekaterih tehnoloških podjetij, ki se cenzuriranja seveda niso lotila toliko zaradi potencialnih glob ali njihove družbene odgovornosti, temveč predvsem zaradi strahu, da bodo izgubila oglaševalce na svojih spletnih straneh. Vse več podjetij se namreč umika s tistih medmrežnih portalov, ki naj bi omogočali sovražni govor, odločitve pa so, vsaj za zdaj, povsem arbitrarne.
V Sloveniji je prav razmišljanje predsednika vlade Marjana Šarca, naj podjetja v delni ali večinski državni lasti razmislijo o oglaševanju v medijih, ki »širijo sovražne vsebine«, sprožilo silovite odzive. Glede na njegovo funkcijo in dejstvo, da je bilo razmišljanje, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot dovolj jasno izražen interes, objavljeno na uradni spletni strani vlade, bi težko rekli, da gre za zasebno Šarčevo stališče. Na premierovo izjavo se je hitro odzvala skupina štirih pravnikov; Andraž Teršek, Matej Avbelj, Jurij Toplak in Jernej Letnar Čenič so opozorili, da subjektivni vtis sovražne nastrojenosti po pravu še ni sovražni govor.
Če pa res gre za sovražni govor, je po njihovem mnenju pregon izključno v pristojnosti organov oblasti, torej sodišč, ustavnega sodišča in po potrebi tudi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), »ne sme pa biti predmet premierovih sugestij, razumljenih kot poduk in navodila oglaševalcem, katere medije naj izbirajo kot svoje poslovne partnerje«. Po mnenju četverice je to »politično nelegitimen in pravno nesprejemljiv pritisk na podjetja, do katerih ima država neposreden vpliv, če je v celoti, pretežno ali delno vključena kot lastnica ali nadzornica«.
Mnenja drugih pravnikov je težko dobiti, eni se izgovarjajo, da imajo preobilico dela, spet drugi se menda za komentarje ne čutijo kompetentne. Bolj obsežno mnenje je javno podal le nekdanji ustavni pravnik Matevž Krivic. Kot meni, si Šarec za svojo izjavo zasluži tako priznanje kot tudi kritiko. Priznanje, ker si je edini od »višjih« upal reči nekaj odločnega zoper vse hujše razraščanje sovražnega govora, kritiko pa, ker bi kot predsednik vlade ost moral usmeriti drugam. Ne na državna podjetja in na priporočilo, kje naj ne bi oglaševala – v državi s politično tako neuravnoteženo strukturo medijev je tak politični pritisk še posebej nevaren –, ampak na tiste državne organe, zaradi nesposobnosti katerih se tudi najhujši, torej kaznivi sovražni govor tako nemoteno razrašča.
»Pri tem ne mislim na organe pregona, torej na policijo in tožilstvo, ki imajo zaradi izjemno slabe zakonodaje na tem področju praktično zvezane roke, ampak na tiste, ki so odgovorni za to, da imamo tako nejasno, naravnost konfuzno zakonsko ureditev. V čem in zakaj je taka, sem pojasnil že mnogokrat, a brez odziva,« je dejal Krivic. Po njegovem mnenju ima Šarec najbolj odgovorne za zakonodajo čisto blizu sebe, v vladi.
Da bi lahko organi pregona preganjali kaznivi sovražni govor (njegov nekaznivi, a vseeno nezaželeni del naj se poskuša omejiti z drugimi sredstvi, ne s kazensko represijo), pa mora zakon najprej jasno povedati, kaj je tu kaznivo in kaj ni. »Za to naj najprej poskrbi predsednik vlade, če kaj kaznivega zagrešijo mediji, naj bodo potem seveda kaznovani tudi oni – toda od sodišča, ne z odvzemom oglasov iz državnih podjetij. Zakone je treba spoštovati, a tudi pluralnost medijev je za družbo zelo pomembna, ti nalogi pa nista nezdružljivi,« je sklenil Krivic.
Zelo ostro stališče pa so zavzeli tudi v Slovenski oglaševalski zbornici. »Sovražni govor ureja kazenski zakonik, posledično je predmet dela pristojnih organov pregona in sodišč. Zato predsednik vlade ne more in ne sme o tem samostojno presojati ter izvajati javnega ali drugačnega, pravno nesprejemljivega pritiska na podjetja, v katerem mediju lahko oglašujejo in v katerem ne. Trdno zagovarjamo stališče, da vlada mimo obstoječe zakonodaje nima pravice vplivati na razrez oglaševalskih proračunov v podjetjih, ki so v delni ali večinski državni lasti,« menijo v zbornici.
Nasprotno pa Marko Milosavljevič, profesor na katedri za novinarstvo na ljubljanski FDV, meni, da je bila Šarčeva izjava povsem umestna: »Pravno se ne morem opredeljevati, vendar je Šarec pravzaprav zgolj citiral 8. člen zakona o medijih, kjer so nedopustne oblike vsebin, ki širijo neenakopravnost, sovražnost in nestrpnost, jasno opredeljene, žal pa za tovrstne kršitve ni opredeljenih sankcij in zato zakon ne služi svojemu namenu.«
No, minister za kulturo Dejan Prešiček je že napovedal spremembo medijske zakonodaje, ki bo vključevala tudi sankcije oziroma globe. Kot je dejal, naj bi se javna razprava lahko začela že februarja prihodnje leto. O podrobnostih še ni govoril, nedvomno pa bo to izjemno zahteven projekt. Aktivnosti na področju sankcioniranja sovražnega govora in lažnih novic so v Evropi in zahodnem svetu namreč namenjene predvsem medmrežju oziroma eksplicitno družbenim omrežjem, kjer je takšnih pojavov največ oziroma veliko preveč, da bi jih lahko uspešno omejevali s sodnimi postopki. Klasični elektronski in tiskani mediji so povsem druga zgodba, tukaj brez odločitev sodišč in natančne preiskave vsakega posameznega primera posebej pač ni mogoče kar poljudno nekoga označiti za nosilca sovražnega govora in posledično sprejeti takšne ali drugačne oglaševalske ali druge omejevalne strategije.
Nedavni primer šestih hrvaških lokalnih televizijskih postaj, ki so izgubile licenco zaradi predvajanja oddaje Bujica, in na katerega se zdaj marsikdo sklicuje, je specifičen. Oddajo so nedvomno zaznamovali povsem nesprejemljivi šovinizem, rasizem in ksenofobija, začinjeni s primitivnimi vulgarizmi, zato se zdi ukrep razumljiv, vendar je treba poudariti, da so nekatere televizijske postaje izgubile licenco le za en dan, druge pa le za štiri ure. Enkraten zdrs bi moral biti tako obravnavan povsem drugače, kot pa če ima določen medij univerzalen značaj propagiranja sovražnega govora ali lažnih novic, prav tako mora biti jasno določeno, kdo odločitve o ukrepih sprejema in kako dolgo bodo v veljavi.
Sovražni govor, lažne novice in vsakršni drugi tovrstni ekscesi imajo tudi zelo različen karakter, razpon sega vse od jasno izražene intence do nasilnih dejanj do pobalinskih žalitev, njihovi avtorji pa imajo tudi zelo različne namene. Nekateri poskušajo realizirati povsem jasen družbeni, politični ali individualni cilj, drugi bolj ali manj jalovo propagirajo svoja praviloma radikalna, mejna ali povsem čudaška stališča, pri tretjih gre morda zgolj za objestnost ali potrebo po nereflektirani provokaciji.
Ne manjka niti primerov plasiranja lažnih novic zaradi zaslužka, prav nasprotno, to je postala že prava industrija, številni od klikov na bombastične, vendar povsem izmišljene novice na medmrežju odlično služijo. In tukaj je še veliko sivo polje »kršenja« nenapisanih pravil tako imenovane politične korektnosti ter izogibanje temam, ki nekako niso družbeno zaželene, če jih kdo načne, pa se marsikje že avtomatično kvalificira kot avtor sovražnega govora.
»Kar je za nekoga sovražni govor, je za drugega lahko poezija.« S tem mnenjem, ki ga je izrekel Flemming Rose, nekdanji urednik kulture na danskem dnevniku Jyllands-Posten, ki je leta 2005 odobril objavo zdaj že slavnih karikatur preroka Mohameda, se verjetno marsikdo ne strinja. Še manj z njegovo tezo, da je sovražiti prav tako človekova pravica kot ljubiti, to je pač imanentna človeška lastnost, ki je ne bomo nikoli izkoreninili, še najmanj s prepovedmi. »Če zdaj zaradi njegovih stališč preganjamo, recimo, nizozemskega politika Geerta Wildersa in njegova stranka nekega dne dobi večino v parlamentu, se prav lahko zgodi, da bi se na oblasti prav na takšne omejitve takrat skliceval sam ter prepovedal Koran in diskriminiral muslimane,« pravi Rose, tudi avtor knjige Tiranija molka.
Nesprejemljivo in tudi nerazumljivo se mu zdi, da večina pozdravlja kulturno, etnično in versko različnost, obenem pa zavrača tovrsten pluralizem tudi pri izražanju stališč. Ker po njegovih besedah termin sovražnega govora sploh ni jasno definiran in jasne ter za večino sprejemljive definicije tudi ni mogoče artikulirati, mora biti edina omejitev svobode govora pozivanje k nasilju. Kar je bila tudi vsesplošna norma. Do zdaj.
Teza Chomskega ima še posebno težo, saj jo je izrekel v polemiki glede tako imenovane afere Faurisson, ko je francoski profesor Robert Faurisson z različnimi spisi in javnimi nastopi poskušal ovreči trditve o judovskem holokavstvu med drugo svetovno vojno. Gre seveda za posebej občutljivo temo, saj prav holokavst velja za področje, o katerem ne more biti dvoma, v številnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, pa vsakogar, ki »zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid ...«, čaka kazenski pregon. Faurrison, ki je umrl prejšnji mesec, pred tem pa mu je nekdanji iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad podelil »nagrado za pogum«, je danes skoraj povsem pozabljen čudaški pisun, ki ga nihče ne jemlje resno, še najbolj se bo v zgodovino verjetno vpisal prav zaradi reakcije Chomskega.
Vprašanje svobode govora oziroma problematiziranje tako imenovanega sovražnega govora je medtem dobilo že skoraj neobvladljive razsežnosti. Vzrok je predvsem v medmrežju, ki v primerjavi s preteklimi obdobji s prevlado klasičnih medijev omogoča enormno produkcijo mnenj in stališč, tudi in predvsem anonimnih, med njimi pa je tudi veliko posmehljivih, ciničnih in omalovažujočih ali pa kar odkrito žaljivih, prostaških ali celo nedvoumno sovražnih. Prav tako se je drastično povečalo število lažnih informacij, dezinformacij in zavajajočih informacij. To je pripeljalo do reakcij nekaterih držav, pa tudi evropske komisije.
Najbolj rigorozne ukrepe so sprejeli Nemci, kjer od pomladi velja tako imenovani zakon NetzDG, ki regulira obveznosti ponudnikov družbenih omrežij. Gre predvsem za Facebook, Twitter in YouTube, ki imajo na voljo štiriindvajset ur za odstranitev bolj preprostih spornih vsebin, kompleksnejše pa morajo biti izbrisane v sedmih dneh. Kazni so visoke in segajo tja do petdeset milijonov evrov, zato so vsi trije ponudniki še okrepili svojo armado cenzorjev in moderatorjev ter še sofisticirali svoj princip detekcij s pomočjo algoritmov.
Po zadnjih analizah so na YouTubu in Twitterju uspešni pri odstranitvi okoli 90 odstotkov spornih vsebin, na Facebooku pa pri okoli 75 odstotkih. Vendar je takšna poteza že naletela na številne kritike, pri čemer ne gre zgolj za politične antagonizme, tudi mednarodna organizacija za človekove pravice Human Rights Watch je že opozorila, da je nesprejemljivo, da se zasebnim podjetjem podeljuje vloga vsebinskih cenzorjev, še zlasti ker kljub množici uslužbencev in solidni programski infrastrukturi nikakor niso sposobni korektno presojati nepreglednega števila zapisov v stotinah jezikov in narečij.
Priložnost za manipulacije
Kako občutljivo je to področje in kako primerno za manipulacije, dokazuje primer Rusije. Tam so poleti nemški zakon skoraj do zadnje pike in vejice natančno prepisali, dodali pa so tudi številne druge določbe, ki drastično posegajo v pravico izražanja različnih političnih stališč. Ali kot so v svojem sporočilu zapisali v združenju Reporterji brez meja: »Ruski zakon je dokaz, da vodilne demokratične države z uvedbo drakonske zakonodaje ponujajo idejne podlage represivnim režimom.«
Zato je mogoče povsem upravičeno pričakovati, da bodo posamezne države oziroma določene politične garniture tudi pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru stopnjevale cenzuro, omejitve pa bodo pač skladne z njihovimi političnimi agendami. Tudi zato so bolj zadržani v Veliki Britaniji, v skandinavskih državah in v ZDA, kjer je tudi vrhovno sodišče v številnih sodbah že odločilo, da je tako imenovani sovražni govor sestavni del svobode govora in ga, razen v primeru neposrednega spodbujanja nasilja, ni mogoče omejevati ali sankcionirati.
Evropska komisija je to jesen glede lažnih novic sprejela smernice oziroma tako imenovani kodeks delovanja, namenjen tako ponudnikom internetnih socialnih omrežij kot podjetjem in oglaševalskim agencijam. Ta je sprožil hitre reakcije nekaterih tehnoloških podjetij, ki se cenzuriranja seveda niso lotila toliko zaradi potencialnih glob ali njihove družbene odgovornosti, temveč predvsem zaradi strahu, da bodo izgubila oglaševalce na svojih spletnih straneh. Vse več podjetij se namreč umika s tistih medmrežnih portalov, ki naj bi omogočali sovražni govor, odločitve pa so, vsaj za zdaj, povsem arbitrarne.
Pomisleki pravnikov
V Sloveniji je prav razmišljanje predsednika vlade Marjana Šarca, naj podjetja v delni ali večinski državni lasti razmislijo o oglaševanju v medijih, ki »širijo sovražne vsebine«, sprožilo silovite odzive. Glede na njegovo funkcijo in dejstvo, da je bilo razmišljanje, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot dovolj jasno izražen interes, objavljeno na uradni spletni strani vlade, bi težko rekli, da gre za zasebno Šarčevo stališče. Na premierovo izjavo se je hitro odzvala skupina štirih pravnikov; Andraž Teršek, Matej Avbelj, Jurij Toplak in Jernej Letnar Čenič so opozorili, da subjektivni vtis sovražne nastrojenosti po pravu še ni sovražni govor.
Če pa res gre za sovražni govor, je po njihovem mnenju pregon izključno v pristojnosti organov oblasti, torej sodišč, ustavnega sodišča in po potrebi tudi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), »ne sme pa biti predmet premierovih sugestij, razumljenih kot poduk in navodila oglaševalcem, katere medije naj izbirajo kot svoje poslovne partnerje«. Po mnenju četverice je to »politično nelegitimen in pravno nesprejemljiv pritisk na podjetja, do katerih ima država neposreden vpliv, če je v celoti, pretežno ali delno vključena kot lastnica ali nadzornica«.
Premier naj se posveti zakonodaji
Mnenja drugih pravnikov je težko dobiti, eni se izgovarjajo, da imajo preobilico dela, spet drugi se menda za komentarje ne čutijo kompetentne. Bolj obsežno mnenje je javno podal le nekdanji ustavni pravnik Matevž Krivic. Kot meni, si Šarec za svojo izjavo zasluži tako priznanje kot tudi kritiko. Priznanje, ker si je edini od »višjih« upal reči nekaj odločnega zoper vse hujše razraščanje sovražnega govora, kritiko pa, ker bi kot predsednik vlade ost moral usmeriti drugam. Ne na državna podjetja in na priporočilo, kje naj ne bi oglaševala – v državi s politično tako neuravnoteženo strukturo medijev je tak politični pritisk še posebej nevaren –, ampak na tiste državne organe, zaradi nesposobnosti katerih se tudi najhujši, torej kaznivi sovražni govor tako nemoteno razrašča.
»Pri tem ne mislim na organe pregona, torej na policijo in tožilstvo, ki imajo zaradi izjemno slabe zakonodaje na tem področju praktično zvezane roke, ampak na tiste, ki so odgovorni za to, da imamo tako nejasno, naravnost konfuzno zakonsko ureditev. V čem in zakaj je taka, sem pojasnil že mnogokrat, a brez odziva,« je dejal Krivic. Po njegovem mnenju ima Šarec najbolj odgovorne za zakonodajo čisto blizu sebe, v vladi.
Da bi lahko organi pregona preganjali kaznivi sovražni govor (njegov nekaznivi, a vseeno nezaželeni del naj se poskuša omejiti z drugimi sredstvi, ne s kazensko represijo), pa mora zakon najprej jasno povedati, kaj je tu kaznivo in kaj ni. »Za to naj najprej poskrbi predsednik vlade, če kaj kaznivega zagrešijo mediji, naj bodo potem seveda kaznovani tudi oni – toda od sodišča, ne z odvzemom oglasov iz državnih podjetij. Zakone je treba spoštovati, a tudi pluralnost medijev je za družbo zelo pomembna, ti nalogi pa nista nezdružljivi,« je sklenil Krivic.
Zelo ostro stališče pa so zavzeli tudi v Slovenski oglaševalski zbornici. »Sovražni govor ureja kazenski zakonik, posledično je predmet dela pristojnih organov pregona in sodišč. Zato predsednik vlade ne more in ne sme o tem samostojno presojati ter izvajati javnega ali drugačnega, pravno nesprejemljivega pritiska na podjetja, v katerem mediju lahko oglašujejo in v katerem ne. Trdno zagovarjamo stališče, da vlada mimo obstoječe zakonodaje nima pravice vplivati na razrez oglaševalskih proračunov v podjetjih, ki so v delni ali večinski državni lasti,« menijo v zbornici.
Nasprotno pa Marko Milosavljevič, profesor na katedri za novinarstvo na ljubljanski FDV, meni, da je bila Šarčeva izjava povsem umestna: »Pravno se ne morem opredeljevati, vendar je Šarec pravzaprav zgolj citiral 8. člen zakona o medijih, kjer so nedopustne oblike vsebin, ki širijo neenakopravnost, sovražnost in nestrpnost, jasno opredeljene, žal pa za tovrstne kršitve ni opredeljenih sankcij in zato zakon ne služi svojemu namenu.«
Kompleksnost ciljev in interesov
No, minister za kulturo Dejan Prešiček je že napovedal spremembo medijske zakonodaje, ki bo vključevala tudi sankcije oziroma globe. Kot je dejal, naj bi se javna razprava lahko začela že februarja prihodnje leto. O podrobnostih še ni govoril, nedvomno pa bo to izjemno zahteven projekt. Aktivnosti na področju sankcioniranja sovražnega govora in lažnih novic so v Evropi in zahodnem svetu namreč namenjene predvsem medmrežju oziroma eksplicitno družbenim omrežjem, kjer je takšnih pojavov največ oziroma veliko preveč, da bi jih lahko uspešno omejevali s sodnimi postopki. Klasični elektronski in tiskani mediji so povsem druga zgodba, tukaj brez odločitev sodišč in natančne preiskave vsakega posameznega primera posebej pač ni mogoče kar poljudno nekoga označiti za nosilca sovražnega govora in posledično sprejeti takšne ali drugačne oglaševalske ali druge omejevalne strategije.
Nedavni primer šestih hrvaških lokalnih televizijskih postaj, ki so izgubile licenco zaradi predvajanja oddaje Bujica, in na katerega se zdaj marsikdo sklicuje, je specifičen. Oddajo so nedvomno zaznamovali povsem nesprejemljivi šovinizem, rasizem in ksenofobija, začinjeni s primitivnimi vulgarizmi, zato se zdi ukrep razumljiv, vendar je treba poudariti, da so nekatere televizijske postaje izgubile licenco le za en dan, druge pa le za štiri ure. Enkraten zdrs bi moral biti tako obravnavan povsem drugače, kot pa če ima določen medij univerzalen značaj propagiranja sovražnega govora ali lažnih novic, prav tako mora biti jasno določeno, kdo odločitve o ukrepih sprejema in kako dolgo bodo v veljavi.
Sovražni govor, lažne novice in vsakršni drugi tovrstni ekscesi imajo tudi zelo različen karakter, razpon sega vse od jasno izražene intence do nasilnih dejanj do pobalinskih žalitev, njihovi avtorji pa imajo tudi zelo različne namene. Nekateri poskušajo realizirati povsem jasen družbeni, politični ali individualni cilj, drugi bolj ali manj jalovo propagirajo svoja praviloma radikalna, mejna ali povsem čudaška stališča, pri tretjih gre morda zgolj za objestnost ali potrebo po nereflektirani provokaciji.
Ne manjka niti primerov plasiranja lažnih novic zaradi zaslužka, prav nasprotno, to je postala že prava industrija, številni od klikov na bombastične, vendar povsem izmišljene novice na medmrežju odlično služijo. In tukaj je še veliko sivo polje »kršenja« nenapisanih pravil tako imenovane politične korektnosti ter izogibanje temam, ki nekako niso družbeno zaželene, če jih kdo načne, pa se marsikje že avtomatično kvalificira kot avtor sovražnega govora.
Tudi sovražiti je človekova pravica
»Kar je za nekoga sovražni govor, je za drugega lahko poezija.« S tem mnenjem, ki ga je izrekel Flemming Rose, nekdanji urednik kulture na danskem dnevniku Jyllands-Posten, ki je leta 2005 odobril objavo zdaj že slavnih karikatur preroka Mohameda, se verjetno marsikdo ne strinja. Še manj z njegovo tezo, da je sovražiti prav tako človekova pravica kot ljubiti, to je pač imanentna človeška lastnost, ki je ne bomo nikoli izkoreninili, še najmanj s prepovedmi. »Če zdaj zaradi njegovih stališč preganjamo, recimo, nizozemskega politika Geerta Wildersa in njegova stranka nekega dne dobi večino v parlamentu, se prav lahko zgodi, da bi se na oblasti prav na takšne omejitve takrat skliceval sam ter prepovedal Koran in diskriminiral muslimane,« pravi Rose, tudi avtor knjige Tiranija molka.
Nesprejemljivo in tudi nerazumljivo se mu zdi, da večina pozdravlja kulturno, etnično in versko različnost, obenem pa zavrača tovrsten pluralizem tudi pri izražanju stališč. Ker po njegovih besedah termin sovražnega govora sploh ni jasno definiran in jasne ter za večino sprejemljive definicije tudi ni mogoče artikulirati, mora biti edina omejitev svobode govora pozivanje k nasilju. Kar je bila tudi vsesplošna norma. Do zdaj.
