Splovili plovilo, ki naznanja novo poglavje na Cerkniškem jezeru

Razvoj turizma in nov odnos do dediščine na Cerkniškem jezeru: Drevak naj plove, ne pa počiva pod kozolcem.
Objavljeno
27. september 2014 20.31
Dragica Jaksetič, Ilirska Bistrica
Dragica Jaksetič, Ilirska Bistrica
Cerknica – Danes so v Cerkniško jezero splovili plovilo – upajo, da prvega v »floti« drevakov, s katerimi se bo čez čas mogoče zapeljati čez jezero. Kot včasih, z enim veslom. Drevak so izdelovali pol leta in izdelovali so ga tako kot včasih, približno 370 ur. Zanj so skovali 120 žebljev, mojstrovina pa je nastajala tako kot pred številnimi leti in z orodjem, ki ga danes ne poznajo vsi.

Kebetovemu Jezerskemu hramu, v katerem se obiskovalci lahko seznanijo z delovanjem jezera in njegovo dediščino, se je pridružil drevak, ki ne bo tičal samo na suhem in ne bo samo na ogled. Drevak je nastal v okviru projekta V istem čolnu, mladi čuvarji izročila v Hiši izročila Ljobe Jenče, pevke ljudskih pesmi, pripovedovalke pravljic, iskalke in ohranjevalke ljudskega izročila ter s pomočjo donacije Norveškega finančnega mehanizma.

Ljoba je vztrajala in čoln, simbol Jezercev, je danes prvič splaval po jezerski gladini. Drevaka ne bi bilo, če ne bi bilo tudi domačina, mojstra Toneta Lovka. »Z bratom sva naredila že 16 čolnov. Tega pa so naredili predvsem sinova Sandi in Toni, vnuka Matevž in Urban ter dijaki Srednje gozdarske in lesarske šole iz Postojne. Jaz sem bolj stal zraven in dajal navodila. Veste, to je težko fizično delo,« je povedal prijazni oče drevaka, ki je omogočil, da je njegovo znanje in veščine prešlo na novopečene mlade mojstre, nastanek čolna pa je posnet tudi na filmski »trak«.

»Drevak smo naredili kakor pred sto leti, tudi z orodjem, ki ga mladi zdaj več ne poznajo. Rezali smo ročno, z žago za prerez desk. Ročno smo ga tudi dolbli. Stranici sta iz istega debla hoje, jelke, vmes pa ležita še dve deski. Čoln ima plosko dno, da lahko drsi. Le četrtina jezera je globokega, preostalo je plitko,« je povedal Tone Lovko.

»Ta čoln je tretji naš, Lovkotov. Eden plava in je star 24 let, eden leži v skednju in je star 14 let in zdaj ta. Dolg je sedem metrov, širok od 80 do sto centimetrov, v njem se lahko pelje do dvanajst ljudi, veslač pa ga vodi z enim veslom. »Jasno je, da so ga uporabljali ribiči, saj je tako stabilen, da lahko dva ali trije po njem hodijo, pa se ne bo prevrnil. Nasip na jezeru so zgradili šele pred stoletjem, prej so bili ljudje od čolnov toliko odvisni, kot smo danes mi od avtomobilov. Jezero ni usahnilo tudi po tri leta. Ljudje so se s čolni prevažali na drugo stran, kjer so bili košenine, paša in gozd. Na tej strani je bilo vse obdelano. Prevažali so tudi živino. S čolni so naredili tudi posebne splave, po katerih so iz gozdov čez jezero vozili sveži les. Saj veste, da sveži les ne plava,« je pojasnil mojster.

»Jezero je dihalo s človekom, čoln bo ljudem najbolje govoril o nesnovni dediščini Jezercev. Z vpisom na svetovni seznam nesnovne dediščine pri Unescu ne bo vpisan le drevak, ampak tudi veščine, ki nam jih je ohranil Tone Lovko,« je povedala Ljoba, ki je s svojim projektom ustvarila zametek, nekaj, kar bo moralo shoditi s pomočjo občine Cerknica in Notranjskega regijskega parka. In prav to sta obljubila župan Marko Rupar in še sveži direktor parka Matevž Podjed. »Drevak bo simbol regije in bo preživel, če bo v funkciji. Tu naokrog je veliko drevakov, a vsi so pod kozolci. Upam, da bo ta čim dlje v vodi. Želimo si, da bi na jezeru v skladu z naravovarstvenimi smernicami uredili nekaj vstopno-izstopnih točk za čolnarjenje ter da bi za čolne uredili morda dva plavajoča, estetsko izpopolnjena pomola. Upamo, da bomo k enemu poleg tega prvega iz jezerske flote, lahko privezali še štiri ali pet drevakov,« je dejal Matevž Podjed.