Tiskane izdaje
Ljubljana – Vidmarjeva vila pod Rožnikom, kjer je bila 27. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta, je po nekaj menjavah lastnikov zdaj pristala v lasti nemškega zunanjega ministrstva. Nemška veleposlanica v Sloveniji Anne Elisabetha Prinz, ki je bila v spomeniško zaščiteni hiši sprva najemnica, jo je zdaj kupila za 2,78 milijona evrov, kupnina za vilo, ki jo je pomagala obnoviti tudi MOL, pa je odšla v davčno oazo Liechtenstein.
Nemška veleposlanica ni prva tuja diplomatka, ki prebiva v znameniti vili, ki je bila nekoč v lasti Josipa Vidmarja. Desetletja propadajočo zidano in leseno stavbo ob nekdanji Večni poti, sedanji Cesti 27. aprila, sta po strogih zapovedih spomeniškega varstva obnovila takratna lastnika Gorazd in Lara Jančar, nato pa jo oddajala za diplomatsko rezidenco Egipta. Leta 2013 se je v hišo kot svojo rezidenco vselila nova najemnica, nemška veleposlanica Anne Elisabetha Prinz. Sredi lanskega leta je vilo kljub predkupni pravici Mestne občine Ljubljana (MOL) kupilo nemško zunanje ministrstvo.
Občina predkupne pravice za nakup kulturne dediščine ni uveljavila, saj za to v proračunu ni bilo dovolj denarja, so razložili iz mestne uprave: »Ponujena kupnina v znesku 2.780.000 evrov je bila za predkupno upravičenko nesprejemljiva zaradi previsoke cene in drugih prodajnih pogojev lastnika (na primer plačilo zneska v višini 2.502.000 evrov najkasneje do 30. 10. 2015), saj v proračunu za leto 2015 ni imela načrtovanih in zagotovljenih finančnih sredstev za nakup navedene nepremičnine z uveljavljanjem predkupne pravice.«
Zanimivo je, da je bila Vidmarjeva vila do leta 2007 v lasti Gorazda Jančarja, od začetka novembra istega leta pa družbe Besago Anstalt iz davčne oaze Liechtenstein, ki je stavbo julija lani tudi prodala nemškemu veleposlaništvu. Na vprašanje, kako komentirajo dejstvo, da je spomenik državnega pomena, ki ima za prebivalce posebno močan simbolni pomen, končal ravno v lasti nemške države, iz kabineta župana Zorana Jankovića odgovarjajo le: »Raje bi videli, da bi bila ta zgodovinsko pomembna vila v lasti države ali mesta.« Prvo vlogo za uveljavitev predkupne pravice je takratni (so)lastnik Jančar na MOL vložil že leta 2007, »vendar MOL po preučitvi vloge niti na podlagi takrat ponujene cene predkupne pravice ni uveljavljala«.
Občina Ljubljana
Mesto Ljubljana je v okviru projekta Ljubljana moje mesto v letih 2007 in 2008 celo sofinanciralo polovico stroškov obnove fasade in kritine, skupaj 138.239,47 evra, saj je bila stavba kot kulturni spomenik upravičena do 50-odstotnega sofinanciranja. Podatka o tem, ali so denar za obnovo hiše nakazali še Jančarju ali že novemu lastniku, družbi Besago Anstalt v Lichtenstein, nam na MOL do včeraj niso razkrili.
So pa pojasnili, da je celotna obnova na fasadi in strehi stala 276.478,94 evra, kar je, smo opazili v evidenci nepremičnin, več od sedanje ocenjene vrednosti celotnega posestva. Štirinadstropno poslopje v elitnem delu mesta, ki je lastniku v Lichtensteinu prineslo malo manj kot 2,8 milijona evrov, je skupaj s parcelo po podatkih na spletni strani Gursa zdaj vredno pičlih 197.802 evrov – na 166.392,29 evra je ocenjena hiša, parcela, velika 578 kvadratnih metrov, pa na 31.409,91 evra.
Življenjska moč
In dokler sta oba lastnika dogovorjena, da spomenik ostane takšen, ko je bil doslej, v tej, sicer resda nekoliko paradoksalni situaciji, niti ni kaj dosti spornega, meni dr. Damijan Guštin, direktor inštituta za novejše zgodovine. Pravi, da je paradoks morda res to, da je hišo, kjer je nastalo odporniško gibanje, odkupila država, ki je nekakšna naslednica države okupatorice, vendar današnja Nemčija niti ni naslednica takratnega režima, saj njena politika temelji na povsem drugačnih, ravno nasprotnih vrednotah. Poleg tega, pravi Guštin, je odnos do Vidmarjeve vile in spomenika OF med Slovenci povsem neenoten: »Tretjina ljudi v ustanovitvi OF vidi zavržno dejanje, za drugo tretjino je to pomemben dogodek, tretja tretjina pa bi se vprašala: 'Kaj je že to?'« Sam meni, da je bilo dejanje zagotovo pomembno, saj predstavlja začetek odporniškega gibanja pri nas, vendar ni nujno, da spomin na odporniško gibanje vežemo ravno na vilo v Rožni dolini. »Niti v času Jugoslavije, ko so imeli ti dogodki še veliko večjo veljavo, se niso odločili, da bi v Vidmarjevi vili naredili muzej, ampak je to vedno ostala stanovanjska stavba,« razmišlja Guštin.
Posebnih težav s tem, da je stavba »izjemnega simbolnega pomena«, kot je zapisano na spletni strani Zavoda za zaščito kulturne dediščine, v rokah tujcev, nimajo niti v Zvezi borcev Slovenije. Njen predsednik Tit Turnšek pravi, da z nemško veleposlanico že zdaj lepo sodelujejo. O tem, da se je okrog Vidmarjeve vile razvilo pravo nemško-slovensko prijateljstvo, priča tudi odgovor veleposlaništva, ki se »zaveda zgodovinskega ozadja, in veleposlanici dr. Anni Prinz se zdi pomembno ohranjati spomin na upor, zato ob dnevu spomina tudi sama položi cvetje ob spomeniku. Naloga diplomacije je spodbujanje mirnega sodelovanja med državami. Rezidenca, v kateri potekajo številne prireditve in pogovori, v tem smislu služi dialogu in srečevanju.«
Veleposlanica je še zagotovila, da ograja ob cesti ne bo povišana, druge običajne varnostne ukrepe pa bodo, če bo to treba, izvajali, ne da bi s tem kršili smernice spomeniškega varstva.
