Tiskane izdaje
Mariborski podjetnik Damijan Verdnik, med drugim lastnik Florine v stečaju in nadzornik mariborskega pogrebnega podjetja, ki je v večinski lasti mariborske občine, je prek družb v Luksemburgu in na Britanskih Deviških otokih »kanaliziral« najmanj osem milijonov evrov. Tudi v tej zadevi ima vlogo častni konzul Slovenije v Luksemburgu Franc Zlatko Dreu.
Med dokumenti, ki smo jih pridobili v sklopu razkritih notranjih podatkov panamske družbe za registracijo podjetij v davčnih oazah Mossack Fonseca, te je pridobil nemški časnik Süddeutsche Zeitung, z uredništvom Dela in še več kot sto medijskimi partnerji pa jih je delil mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), smo našli tudi osem kopij pogodb in aneksov, ki so jih med seboj sklepala podjetja, (ne)posredno povezana z mariborskim podjetnikom Damijanom Verdnikom.
Pogodbe in aneksi razkrivajo dvanajst poslov, sklenjenih v letih 2005, 2008 in 2009, nato pa se – vsaj v dokumentaciji Mossacka Fonsece – za njimi izgubi sled. Skupna vrednost? Po naših izračunih najmanj osem milijonov evrov. Posebnost? Zelo verjetno je večina pogodb in aneksov antedatirana.
Posle so sklepale družbe, ki so bile tako rekoč v krvnem sorodstvu: Byzantine Alliance S.A. z Britanskih Deviških otokov, Bergmann AG iz Luksemburga, Verdnik osebno in slovensko podjetje Veritas oziroma – danes – ABC naložbe. To je od decembra lani v stečaju; predlagala ga je DUTB, kjer je pristalo dobrih 2,2 milijona evrov slabih terjatev do ABC naložb, ki so nastale zaradi neodplačanega posojila banke NKBM.
Pravne osebe se predstavijo
Da bo lažje razumeti tesno prepletene medsebojne pravne posle, naj najprej predstavimo akterje.
Podjetje Veritas, nekoč večinski lastnik tovarne akumulatorjev Vesna, je bilo ustanovljeno že leta 1989, prva ustanovitelja pa sta bila Darko Gojčič in znani mariborski finančnik Šime Ivanjko. Verdnik je kot ustanovitelj v družbo vstopil že leta 1994, na upravnih funkcijah pa se pojavlja do lanskega septembra, ko je bil v podjetje imenovan stečajni upravitelj Bojan Vajzman.
Leta 2011 se je Veritas preimenoval v ABC posvet, leto pozneje pa v ABC naložbe. Zadnja družbenica pred stečajem je bila zadruga Zadružna matica, katere ustanovitelji so bili: ABC naložbe, Damijan Verdnik in Skupina Florina, ki je do 2007 kot »mestni vrtnar« urejala zelene in sorodne površine v Mestni občini Maribor. Tudi Florino je po zadnjih dostopnih podatkih iz leta 2014 obvladoval Verdnik. ABC naložbe pa so šle sprva marca lani v prisilno poravnavo, danes pa so, kot zapisano, v stečaju.
Že od leta 1992 je v Luksemburgu obstajala družba Bergmann AG, katere upravljanje je bilo vsaj od leta 2008 poverjeno fiduciarnemu podjetju Europe Fiduciaire. Ta je po dostopnih podatkih iz družbe Mossack Fonseca povezano s slovenskim častnim konzulom v Luksemburgu Francem Dreuom.
Letna poročila družbe, ki so na spletu dostopna le za obdobje od vključno leta 2008 naprej, kažejo, da je Bergmann najbrž služil zgolj temu, da je bila tam nekaj let »parkirana« naložba – devet milijonov evrov. Iz luksemburškega poslovnega registra je bila družba izbrisana po likvidaciji septembra 2013, ko je imela po zadnjem letnem poročilu (2011) še vedno en milijon evrov kapitala, od 9 milijonov evrov, kolikor jih je bilo tam »parkiranih«, pa so se do takrat približno trije milijoni že stopili.
Likvidator Bergmanna je bila družba Byzantine Alliance z Britanskih Deviških otokov. Ustanovljena je bila marca 2004, takoj ob ustanovitvi pa je pooblastilo za upravljanje družbe prejel Franc Dreu. Ker pooblastilo ne navaja časovnega obdobja, v katerem je veljavno, ni jasno, do kdaj je imel Dreu pooblastilo, na vprašanja Dela pa ni odgovoril. A kakorkoli, uporabljeno je bilo še leta 2010.
Ker je družba Byzantine Alliance leta 2010 prešla od Mossacka Fonsece k drugemu registracijskemu agentu, je med internimi podatki podjetja dostopna le omejena količina ustanovnih dokumentov. Lastništvo Byzantina je bilo pisano na prinosniške delnice; to pomeni, da je bil lastnik te družbe tisti, ki je razpolagal z delniškim certifikatom.
Kljub temu dokumenti družbe Mossack Fonseca kažejo, da je bil edini družbenik Byzantina vsaj v letu 2009 prav Verdnik. Aprila tega leta je bilo namreč treba podpisati pismo, s katerim je moral Byzantine družbo Mossack Fonseca odvezati vsakršne odgovornosti zaradi podpisa osmih pogodb in aneksov. Podpisal ga je Verdnik, ki je prav tako podpisal pooblastilo dvema uslužbencema Mossacka Fonsece, da zastopata družbo na skupščini v Panami, kjer bodo podpisane pogodbe.
Pogodbe in aneksi, ki jih je tako imenovana profesionalna direktorica Byzantina – Marta Edghill iz Mossacka Fonsece – morala podpisati, pa so bile zelo verjetno antedatirane. Prej omenjene dokumente je Verdnik podpisal aprila 2009, posli, ki jih urejajo pogodbe, pa so se zgodili med februarjem 2008 in marcem 2009.
Verdnik na vprašanja Dela, ki smo jih poslali na dva elektronska naslova, ni odgovoril. Njegove kontaktne podatke smo iskali tudi pri stečajnemu upravitelju ABC naložb, ki nas je preusmeril na poslovni register. Tako smo ostali brez pojasnila oziroma njegovega komentarja o tem, da veriga transakcij, ki jo razkrivajo pogodbe in aneksi, bržkone kaže, da gre za »legalizacijo« sredstev, ki so se natekla v davčno oazo.
Milijoni pridejo, milijoni odidejo
In prav tako ne vemo, kje je prejel devet milijonov evrov prostih sredstev, da jih je posodil naprej.
Začetek transakcij, ki so bile urejene aprila 2009, sega v april 2005. Tedaj je Verdnik osebno po posojilni pogodbi Byzantinu posodil devet milijonov evrov.
Pet dni pozneje je luksemburški Bergmann povišal kapital z izdajo novih delnic. Te je vplačal Byzantine z Deviških otokov, in sicer prek konverzije terjatve v višini 9 milijonov evrov.
Istega dne sta Bergmann in Byzantine sklenila pogodbo o izdaji konvertibilnih obveznic (takšne obveznice je mogoče pozneje »pretopiti« v lastniški delež). Bergmann je sklenil izdati 80 obveznic v vrednosti osem milijonov evrov, Byzantine pa se je zavezal, da jih bo vplačal.
Tega dne je bilo sicer 99 delnic Bergmanna v lasti Byzantina, ena delnica pa v lasti častnega konzula Franca Dreua.
Potem je devet milijonov »sedelo« v družbi do aprila 2009, ko je bil znesek okleščen, kot zapisano, najverjetneje za nazaj. Sodeč po pismu, s katerim je Verdnik odvezal odgovornosti Mossack Fonseco, je bilo z eno potezo podpisanih dvanajst pogodb in aneksov, prek katerih je izpuhtelo nekaj milijonov evrov.
Izpuhteli so prek verižnih transakcij – pobotov, prevzemov dolgov in podobnega. V vseh teh poslih so sodelovale povezane družbe oziroma osebe – Bergmann, Byzantine, Verdnik in Veritas (torej ABC naložbe, ki je danes v stečaju).
Če odmislimo, da so bile pogodbe najverjetneje antedatirane, sta februarja 2008 Byzantine in Bergmann sklenila aneks k pogodbi o izdaji Bergmannovih konvertibilnih obveznic, po katerem je bilo osem obveznic v vrednosti 800.000 evrov pretopljenih v kratkoročni dolg. S tem se je ustvarila terjatev Byzantina do Bergmanna.
Mesec dni pozneje je Verdnik z Byzantinom in Bergmannom sklenil pogodbo o cesiji, po kateri mu je Byzantine odstopil terjatev do Bergmanna v višini 750.000 evrov. S tem se je Byzantinova obveznost do Verdnika – zaradi devetmilijonskega posojila iz leta 2005 – znižala na 8.250.000 evrov.
Novembra tega leta sta nato Byzantine in Bergmannn sklenila še en aneks k pogodbi o izdaji Bergmannovih konvertibilnih obveznic, s katerim je bilo 72 obveznic v vrednosti 7.200.000 evrov spremenjenih v kratkoročni dolg.
Čez nekaj mesecev, 7. januarja 2009, so bile sklenjene še tri pogodbe. Medsebojne obveznosti so pobotali Verdnik, Veritas in Bergmann ter Verdnik in Byzantine, poleg tega je Verdnik z Byzantinom in Bergmannom sklenil še pogodbo o prevzemu dolga. Tudi 23. marca 2009 so se zvrstile tri podobne pogodbe.
Izid vseh navedenih poslov je bil naslednji: Byzantine je Verdniku dolgoval zgolj še 5,6 milijona evrov, Bergmann pa Byzantinu zgolj 4,6 milijona evrov. Razlika, en milijon, je enaka osnovnemu kapitalu Bergmanna.
Kam je izginilo 3,4 milijona evrov do devetmilijonskega posojila, ni jasno, sklepati pa gre, da se je do likvidacije Bergmanna stopilo tudi preostalih 5,6 milijona evrov. Ta je v zadnjem letnem poročilu pred likvidacijo – to je v poročilu za 2011 – izkazovala izdane obveznice v podobnem znesku, malo manj kot šest milijonov evrov.
Kot zapisano zgoraj, je imel Bergmann milijon evrov kapitala, kar je hkrati edini znesek iz devetmilijonskega posojila, katerega namen smo lahko neodvisno preverili. Zato pa je osem milijonov ostalo nepojasnjenih.
Od milijonov evrov do davkoplačevalcev
Prav tako je Bergmann v tem letnem poročilu izkazoval izgubo v višini dobrih tri milijone evrov in zanimivo naložbo – 99,93-odstotni delež v slovenskem podjetju Veritas. To je zanimivo zato, ker se je Bergmann v slovenski poslovni register vpisal šele decembra 2012, torej skoraj leto dni po koncu obdobja poročanja za 2011. Pravzaprav se je vpis lastništva v Sloveniji zgodil na dan, ko je bilo v luksemburški register vloženo letno poročilo 2011.
Preostali delež Veritasa (manj kot odstotek) je bil istega dne v lasti Verdnika, oba z Bergmannom pa sta iz družbe izstopila čez en mesec. Kdo je prevzel 100-odstotni delež Veritasa? Byzantine Alliance z Britanskih Deviških otokov.
V tistem je Veritas že prejel dve posojili NKBM. Prvo je dobil 2010, in sicer slabih 1,4 milijona evrov za obratna sredstva, posojilo pa je bilo zavarovano z zastavo delnic, ki ne kotirajo na borzi. Dobro leto dni pozneje je Veritas od banke prejel še kratkoročno posojilo v višini 450.000 evrov, zavarovano pa je bilo z »menicami, vrednostnimi papirji, poslovnimi deleži«, navaja spletno mesto DUTB.
Danes Veritas oziroma ABC naložbe visi na plečih davkoplačevalcev.
