Stanislav V., policijska superzvezda

To je taisti šef, ki je pred osmimi meseci zapustil položaj v oblaku sumničavosti zaradi menda za okrog osemdeset tisoč evrov preveč izplačanih plačnih dodatkov.

Stanislavu Venigerju sta 24. junija podelila najvišje policijsko priznanje – veliki ščit z zlato zvezdo – ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar in generalni direktor policije Marjan Fank. Prejel ga je torej iz rok ministrice, ki je predlagala njegovo razrešitev, in šefa policije, ki ga je nasledil na položaju. Uradno je Veniger prejel odlikovanje »za dolgoletno uspešno razvijanje in krepitev organiziranosti, usposobljenosti in uspešnosti delovanja policije ter za pomembne dosežke pri razvojnem in raziskovalnem delu na področju varnosti in policijske dejavnosti«.

Toda preden je postal šef policije, je bil Veniger uradno napoten v službo na švicarski center za demokratični nadzor nad oboroženimi silami (DCAF), v zvezi s katerim je prejemal dodatke k plači za delo v Ženevi, kjer je sedež centra. Dejansko pa je delal na predstavništvu DCAF v Ljubljani, kar smo pred dvema letoma razkrili v Ozadjih, pozneje pa je portal podcrto.si izračunal, da naj bi Veniger zaradi domnevnega dela v Ženevi prejel kar za osemdeset tisoč evrov preveč ­izplačanih dodatkov.

Naposled je nekdanji prvi mož policije, ki je vseskozi zagotavljal, da ni vedel, da prejema preveč denarja, zaradi spremembe zakona o sistemu plač v javnem sektorju vrnil zgolj 5100 evrov. Nato mu je pozneje, ko ga je ministrica dala razrešiti, pripadlo še 72 tisočakov bruto odpravnine. Sprva se je upokojil, zdaj pa je zaposlen kot svetovalec na zavarovalnici Triglav.

Na specializiranem državnem tožilstvu so za Delo pojasnili, da so v zvezi z zaposlitvijo Venigerja na DCAF preiskovali sum kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Preiskavo so sklenili s poročilom, »tožilska odločitev pa še ni sprejeta«. Po drugi strani se pristojno notranje ministrstvo, katerega notranja revizija je prišla do skrb vzbujajočih ugotovitev, ni zganilo. Sporočili so, da so »glede na nejasen položaj DCAF ocenili, da ni mogoče govoriti o kršitvi predpisov, ki urejajo plačilo za delo v mednarodnih organizacijah, zato posebnih ukrepov nismo sprejeli«.

Sedanjega šefa policije Marjana Fanka smo vprašali, ali ni nekoliko nenavadno, da je bil Veniger kljub skrb vzbujajočim ugotovitvam protikorupcijske komisije (KPK) in notranje revizije notranjega ministrstva (MNZ) odlikovan, a tega ni konkretno komentiral. Med drugim je zapisal, da je bil Veniger v 34 letih dela na policiji na različnih delovnih mestih in ravneh policijske organizacije. »Vrednotenje predloga za podelitev priznanja je izvedla komisija za podeljevanje priznanj, ki jo imenujem sam, in ni razlogov, da bi dvomil o njihovi nepristranskosti in relevantnosti njihovih odločitev. Komisija obravnava vse predloge v državi po enakih kriterijih in posamezen predlog ocenjuje celovito in ne le na podlagi posamezne okoliščine,« je pojasnil.

Brez njega policije ni

Presenetilo nas je, da je Veniger kljub nikoli do konca razčiščenemu dogajanju, v katero se je poleg izredne notranje revizije MNZ vpletla tudi KPK, prejel najvišje policijsko priznanje, zato smo prosili policijo za posredovanje predloga za odlikovanje. Tega skladno s pravilnikom o priznanjih pretehta komisija za podeljevanje priznanj, ki ga, če so pogoji za odlikovanje izpolnjeni, posreduje v potrditev generalnemu direktorju.

Predlog za podelitev priznanja Venigerju, ki nam ga je policija posredovala po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, riše nekdanjega šefa policistov kot nekakšnega superšefa, brez katerega policija tako rekoč ne bi mogla delovati. »V zadnjih letih, predvsem pa v času vodenja slovenske policije,« se je po mnenju predlagatelja še posebej izkazal na kar štirinajstih ključnih področjih.

Stanislav Veniger je dokončal celovito prenovo policijske zakonodaje, izvajal je strategijo obvladovanja gospodarske kriminalitete ter resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete 2012–2016, dokončal je projekt Kaskade (program zmanjševanja zaposlenih) in izgradnje novega forenzičnega laboratorija, organiziral je delo kljub težki finančni situaciji, uvedbi varčevalnih ukrepov, stavki javnega sektorja in policijskih sindikatov. Veniger je poskrbel za učinkovito izvajanje policijskih nalog med protivladnimi protesti konec 2012., za začetek izvajanja novega višješolskega študijskega programa Policist. Pa tudi za učinkovit boj proti gospodarskemu kriminalu, uspešno varovanje evropskega prvenstva v košarki leta 2013, uspešno opravljeno schengensko evalvacijo, v javnosti dobro sprejeto aplikacijo Predlagaj prometno kontrolo, sodelovanje v številnih mednarodnih projektih, začetek izvajanja projekta Skupaj, izvedbo raziskave o organizacijskem vzdušju v policiji in začetek preizkušanja nove policijske uniforme.

Predlagatelj odlikovanja je bil vodja službe generalnega direktorja policije Tomaž Pečjak, o njegovem predlogu­ pa je pristojna komisija odločila v pičlih dveh dneh. Pečjak je bil vodja te službe tudi v času Venigerjevega mandata na vrhu policije, po naših informacijah pa sta bila tesna sodelavca že prej, denimo še v devetdesetih letih, ko sta delala na operativno-komunikacijskem centru.

Posebna obravnava

Še več: prav Pečjak je podpisnik dokumenta oziroma problemskega poročila, ki smo ga pridobili v uredništvu in je bilo marca 2012 poslano takratnemu generalnemu direktorju policije Janku Goršku. To je ključni dokument, ki dokazuje, da je bil vrh policije že oktobra 2008 – torej na začetku sodelovanja z DCAF in takoj po napotitvi Venigerja – seznanjen z nepravilnostmi. Pečjak v dokumentu navaja ugotovitve iz leta 2008, da se je država zavezala le podpori ljubljanskemu inštitutu DCAF, ne pa tudi plačevanju (v tujino) napotenih uradnikov, in da je treba zato preučiti pogodbe in jih »prilagoditi dejanskemu stanju«.

Pečjak je nato navedel vse zadržke do napotitve in – kar je še posebej pomembno – izpostavil, da sta Veniger in drugi sekundirani uradnik Anton Travner »14. 10. 2008 predložila osebni izjavi, da je primarni kraj službovanja sedež DCAF v Ženevi«. Toda sam je ugotovil, da poročila o njunem delu kažejo, da »pretežni del aktivnosti poteka na DCAF Ljubljana«. Januarja 2009, navaja Pečjak, je bila seznanjena s problematiko tudi takratna ministrica Katarina Kresal. Iz Pečjakovega dokumenta je razvidno, da je zunanje ministrstvo policijo in notranje ministrstvo najmanj od leta 2011 posredno in neposredno opozarjalo, da DCAF ni mednarodna organizacija in da so zato problematične tako napotitve kot plačila zanje.

Pečjak, ki je Venigerja predlagal za visoko policijsko nagrado, je ob koncu dokumenta izrecno predlagal, da se napotitev delavcev policije – torej Venigerja in Travnerja – prekine. Kakor kaže dokument, se je očitno zavedal, da so sporne tudi njune plače, zato je v zadnjem stavku zapisal, da se v finančne učinke napotitve niso spuščali, in dodal, da »to vprašanje vsekakor terja posebno obravnavo«.

Podajanje vročega kostanja

Protikorupcijska komisija sicer še naprej pušča odprta vrata ukvarjanju s prejemki Venigerja in Travnerja, vendar njeni najnovejši odgovori ne kažejo več pretiranega zanimanja za primer – kljub temu da je bila KPK v končnem poročilu 2014. zelo ostra do dvojice. Tedaj so zapisali, da »se od njiju povsem legitimno pričakuje, da bosta v proračun vrnila nekaj, do česar nista bila upravičena in sta za to tudi vedela«. Protikorupcijska komisija je od notranjega ministrstva zahtevala odziv glede povračila denarja, to pa je sporočilo, da so sklenili dogovor o povračilu ne­upravičeno izplačanega dela plače. »Za podrobnosti tega dogovora se prosim obrnite na MNZ,« so nam pred dnevi sporočili iz KPK.

Na dodatno vprašanje, ali so zadovoljni z dejstvom, da sta – po uradnih podatkih zunanjega ministrstva iz maja lani – vrnila le po 5107,97 evra (Veniger) in 6115,20 evra (Travner), so odgovorili, da KPK »točnega izračuna, koliko bi morali omenjeni osebi vrniti, ni mogla narediti, morebitna izterjava pa je bila v osnovi v pristojnosti drugega organa«.

Afera DCAF

Da so s Travnerjevimi in Venigerjevimi dohodki in ugodnostmi kakor tudi izdatki notranjega ministrstva za delovanje DCAF Ljubljana velike težave, smo v Delovih Ozadjih prvič pisali oktobra 2013, ko je bil Veniger že generalni direktor policije. V seriji člankov smo razkrili številne nepravilnosti, objavili smo tudi poročilo izredne notranje revizije MNZ (ki je bilo zelo kritično do dvojice napotenih na DCAF, policije in MNZ) in nedvoumna stališča KPK, da naj denar v celoti vrneta. V člankih smo poudarjali, da težko verjamemo, da Veniger in Travner kot izkušena, prekaljena in uveljavljena policista nista vedela ali vsaj sumila, da z napotitvijo, oblikovanjem plače in razpisnimi postopki nekaj ni v redu. Prirejenost razpisa je bila namreč očitna. Danes so njune trditve še bolj trhle – 14. oktobra 2008 sta namreč podpisala osebni izjavi, da bo njuno delo potekalo v Ženevi.

Spomnimo, da sta pol leta prejemala plačo, kakor da bi delala v Ženevi, uradovala pa sta v Ljubljani z vsemi ugodnostmi, ki jih prinaša delo izza meja. Veliko se tudi po zmanjšanju plač ni spremenilo, saj sta bili obračunani napačno, policija pa je financirala tudi njuni službeni vozili, telefone, kartice in prenosnike. Poleg tega Veniger in Travner na DCAF sploh ne bi smela biti napotena, saj ni šlo za mednarodno organizacijo, njeno »podružnico« v Ljubljani pa je povrhu mimo vseh pravil z več desettisočaki financirala policija oziroma notranje ministrstvo. Po grobih izračunih je protipravno sodelovanje policije z DCAF državni proračun stalo najmanj 93.500 evrov, pri čemer niso upoštevani nepravilno obračunane plače, stroški službenih potovanj in stroški opreme, ki jo je notranje ministrstvo brez pravne podlage zagotovilo centru.

Analiza končnega poročila izredne revizije je pokazala sliko, ki je govorila o hudih nepravilnostih: o sistematičnem kršenju zakonodaje, tudi po tem, ko je bilo jasno, da je šlo sodelovanje z DCAF čez vse zakonske in finančne meje. Še danes ni znano, zakaj ministri niso ukrepali. Minister Vinko Gorenak je Venigerja odkrito podpiral, zato neukrepanje ni presenetljivo, še največ nejasnosti je pri Gregorju Virantu, v mandatu katerega je bilo – tudi javno – razkritih največ podrobnosti afere. Domnevno je eden od razlogov za neukrepanje ta, da je Travner član njegove stranke DL oziroma predsednik njenega odbora v Braslovčah.

Predsednik društva kriminalistov Jakob Demšar se čudi, da doslej zaradi zadeve DCAF še nihče ni ukrepal, kot tudi nad tem, da tožilstvo v tej zadevi še ni sprejelo odločitve. Veniger pa je, pravi, v dolgoletni karieri pogosto ostro obračunal s kršitelji predpisov v policijskih vrstah, včasih tudi zaradi minornih zadev. »Še posebej sem razočaran nad njegovim poznavanjem geografije, ker menda ni dobro razlikoval, ali je njegovo delovno mesto v Ženevi ali Ljubljani, presenetljivo dobro pa je obvladal finančno matematiko, katera lokacija mu prinaša več zaslužka. Že z moralnega vidika gre za zavržna dejanja dolgoletnega policista,« je bil kritičen Demšar. Odlikovanje Venigerja ga je močno osupnilo.