»Stanovanjske politike pri nas ni«

Ljubljana – Stanovanjska problematika – še posebno pri mladih – je še vedno zelo aktualna. Leta 2009 je država sicer uvedla jamstvene sheme in nekaterim posameznikom omogočila najem kredita z državnim jamstvom v skupni višini 34,5 milijona evrov, a interes kreditojemalcev zaradi neugodnega kredita ni bil velik. Pristojno ministrstvo za okolje in prostor ter vladajoča koalicija v tem mandatu nista storila nič, da bi mladim olajšala dostop do stanovanj.

Lansko leto je povprečna cena rabljenega stanovanja na ravni države znašala 1510 evrov za kvadratni meter in bila v primerjavi z letom 2015 višja za štiri odstotke, navaja letno poročilo o slovenskem trgu nepremičnin. V primerjavi z letom 2008, ko je bil dosežen cenovni vrh, je bila nižja za le 17 odstotkov. 

Jamstvena shema kot enkraten protikrizni ukrep

Vlada se je leta 2009 s sprejetjem zakona o jamstveni shemi odločila pomagati prebivalcem, ki so bili v gospodarski in finančni krizi v tem letu najbolj prizadeti. S tem je za nekatere uvedla možnost najema kredita z državnim jamstvom. Jamstvena shema je veljala do konca leta 2010, za kredit pa so lahko zaprosili zaposleni za določen čas, tisti, ki prvič rešujejo stanovanjski problem, mlade družine in brezposelni, ki so zaposlitev izgubili po 1. oktobru 2008.

Na vprašanje, zakaj kljub še nedostopnim stanovanjem za premnoge spet ne uvedejo podobne sheme, na ministrstvu za finance odgovarjajo, da je bila jamstvena shema mišljena zgolj kot enkratni protikrizni ukrep. Skladno z zakonom je bilo poroštva mogoče izdati do konca leta 2010, nove jamstvene sheme pa brez nove pravne podlage ni mogoče vzpostaviti.

Prek omenjene sheme je banka SID v imenu države v celotnem obdobju njene veljavnosti izvedla šest avkcij za dodelitev jamstvenih kvot, pojasnjuje Franja Zagorc z ministrstva. Fizičnim osebam je bilo danih 1028 kreditov v skupni vrednosti 35,4 milijona evrov. Od tega so bila dana državna jamstva sedmim bankam v skupni višini 19,3 milijona evrov, s čimer je bila zakonsko določena kvota v višini 350 milijonov evrov izkoriščena 5,5-odstotno.

Iz poročila vlade iz leta 2010 je razvidna ugotovitev, da po številu vseh kreditov, izdanih na podlagi zakona o jamstveni shemi, interes kreditojemalcev za pridobitev državnega jamstva ni bil velik. Eden od vzrokov je bil, da so banke že stimulirale stanovanjske kredite s svojimi lastnimi programi, drugi pa, da so bili krediti z jamstvom države enako dragi ali (zaradi provizije) celo dražji od takratnih bančnih kreditov. Manjše število kreditov za brezposelne je bilo posledica negotovosti posameznikov glede njihovega prihodnjega materialnega stanja in s tem sporne sposobnosti vračanja, kar se je kazalo tudi v manjšem interesu za najem, pojasnjujejo na ministrstvu.

Povpraševanje desetkrat presega ponudbo

Na Stanovanjskem skladu RS in v Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljane so nam pojasnili, da za finančno šibkejše ponujajo neprofitna najemna stanovanja. Dodeljevanje v najem se izvaja z javnimi razpisi – zadnji seznam upravičencev je bil objavljen 23. avgusta letos. Direktor mestnega stanovanjskega sklada Sašo Rink navaja, da je v postopku oddaje trenutno 16 stanovanjskih enot, čaka pa še 170 upravičencev, ki jim je uspelo na prejšnjem javnem razpisu. Povpraševanje po neprofitnih stanovanjih trenutno okoli desetkrat presega ponudbo, prispelih vlog je namreč bilo kar 3129, izbranih upravičencev pa zgolj 278.

Za september na mestni občini načrtujejo objavo prvega razpisa za dodelitev namenskih najemnih stanovanj mladim. Predmet razpisa bo okoli 30 stanovanj. Dolgoročni cilj je zagotoviti kar najstimulativnejše pogoje mladim za delo in bivanje v mestni občini, pojasnjujejo. Višina neprofitne najemnine bo odvisna od velikosti in starosti stanovanja. Na zadnjem javnem razpisu je delež uspešnih mladih znašal 47 odstotkov. Rink pravi, da se delež izbranih mladih prosilcev navadno giblje med 35 in 40 odstotki.

Klik na infografiko jo odpre v večjem formatu. Infografika: Delo

Alternativni načini

Med alternativne načine zagotavljanja dostopnejših najemniških stanovanj spadajo stanovanjske zadruge, namenjene različnim profilom, statusom in generacijam, ki lahko bivajo v mešanih ali pa bolj homogenih skupnostih. Klemen Ploštajner iz zadruge Zadrugator ugotavlja, da je država na stanovanjskem področju »popolnoma zavozila«, odpovedala na vseh ravneh. »Porušila je nekdanji, relativno dobro delujoč sistem, ki je temeljil na stabilnih, trajnih in visokih finančnih virih za stanovanjsko preskrbo, na močni vlogi javne gradnje in spodbujanju kakovostnega najemnega sektorja. S samostojnostjo je vlada ta sistem vrgla na smetišče in pozabila postaviti nov sistem stanovanjske preskrbe.«

Najemnih zadrug v Sloveniji še ni, se pa po njegovih besedah iniciative pojavljajo na veliko lokacijah in merijo na različno velike projekte. Trenutno poskušajo v sodelovanju s stanovanjskim skladom mestne občine in državnim stanovanjskim skladom uresničiti projekt gradnje do 30 stanovanj v Ljubljani. Opažajo, da je za zadružno bivanje največje zanimanje med mladimi, kar je po Ploštajnerjevem mnenju posledica njihovega zelo slabega položaja na stanovanjskem trgu. »Pomanjkanje alternativ mlade sili v lastništvo, ki postaja ali cenovno nedostopno ali pa zaradi omejevanja samogradnje oteženo, v zasebni najem, ki je drag, nereguliran in ne prinaša varnosti ali pa k vračanju domov. Možnosti za mlade se še dodatno zmanjšujejo zaradi razmer na trgu dela, kjer so mladi izpostavljeni agresivni prekarizaciji, kar jim onemogoča dostop do posojil, in splošni stagnaciji plač.«

Tudi v novomeškem zavodu Tovarna pričakujejo, da bo – vsaj v začetnem obdobju – največ članov stanovanjskih zadrug mladih. Vodja projekta Stanovanjske kooperative Blaž Habjan poudarja potrebo po zagotavljanju sredstev za ustrezne stanovanjske subvencije na način, da bo najem za posameznika privlačnejša rešitev kot nakup. »To pomeni, da mora biti do subvencije upravičen precej širši sloj ljudi, kot zdaj, ko jo prejemajo izključno socialno ogroženi.« Meni, da stanovanjske politike pri nas pravzaprav ni in vložki iz javnih sredstev se mu zdijo minimalni – tako v smislu vloženih finančnih sredstev kot prizadevanj politikov in birokratov.

Nad probleme zgolj z resolucijo

Na ministrstvu za okolje in prostor pravijo, da se problematike zavedajo, zato so pripravili celo Resolucijo o Nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Eden njihovih glavnih ciljev je zagotoviti čim več javnih najemnih stanovanj, saj je, pravijo, prav na tem področju potreba največja. V največji vladajoči stranki SMC tudi po več dnevih čakanja na naša vprašanja o tej problematiki niso odgovorili. Po oceni upokojenske stranke Desus pa je stanovanjska problematika (tudi za mlade) po sprejetju resolucije ustrezneje naslovljena. Prepričani so, da so na področju stanovanjske politike opravili že veliko zelo pomembnih korakov. Sprejetje resolucije je predvidelo več pilotnih projektov, navaja Nina Stankovič iz Desusa. Med njimi poudarjajo deljeno lastništvo stanovanja za mlade in mlade družine, pilotni projekt zagotavljanja primernega bivalnega okolja za starejše, projekt javne službe za najemniško upravljanje, izdelana pa je bila tudi študija uvedbe stanovanjskega dodatka, možnosti odkupa stanovanja z doživljenjsko rento in projekt gradnje stanovanjske zadruge v Rakovi Jelši.

SD krivi preostalo koalicijo in ministrstvo

Socialni demokrati, ki tudi sedijo v vladajoči koaliciji, so nad stanovanjsko politiko lastne koalicije razočarani. »V času, ko je stanovanjski sklad brez oglaševanja prodal polovico novozgrajenih 'cenejših' stanovanj, dražja pa bo oglaševal in drážil, ne moremo reči, da se nacionalni stanovanjski program uresničuje v smeri, kot smo si jo pred dvema letoma določili,« je pojasnila Janja Bregar iz SD. Za stanovanjski problem krivijo ministrstvo za okolje in prostor. Pravijo, da nimajo informacij, da bi na ministrstvu imeli načrte in pripravljeno zakonodajo, ki bi olajšala in pocenila dostop do stanovanj, predvsem za mlade. Sporočili so, da so v poslanski skupini leta 2015 pripravili novelo stanovanjskega zakona, ki sta jo podpisali poslanski skupini takratne Združene levice in Zaaba. Z novelo so želeli odpraviti krivico, ki je prizadela predvsem imetnike hišniških stanovanj, ki jim stanovanjski zakon ni priznal enake pravice kot imetnikom stanovanjske pravice v stanovanjih v družbeni lasti. Želeli so, da bi prejšnjim imetnikom pod enakimi pogoji in v istem obdobju, kot je to bilo pred zakonom o uravnoteženju javnih financ, omogočili ponovno uveljavljanje že pridobljenih pravic. Novela pa, kot pravijo, žal ni dobila podpore, niti iz vrst koalicijskih partnerjev.