Starejši bi si želeli skupnosti kot na Dunaju

Ideja Sobivamo dobiva obrise, izvajanje pa šepa predvsem zaradi nesprejete zakonodaje

Objavljeno
01. julij 2019 11.00
Posodobljeno
01. julij 2019 11.00
Popularizacija iskanja ustreznih rešitev, kot je projekt Sobivamo in v okviru njega odprte informacijske točke, pač ni dovolj. Foto Leon Vidic
Ljubljana – O sobivanju starejših kot privlačni opciji za čas, ko jim začne primanjkovati življenjske energije in jim zdravje ne dopušča več samostojnega bivanja v lastnem domu, pri nekaterih opravilih pa že potrebujejo pomoč, je bilo v zadnjem letu, dveh v javnosti veliko govora. Za to je zagotovo zaslužen tudi projekt, ki ga je pred poldrugim letom zagnalo ministrstvo za okolje in prostor in s karavano strokovnjakov prekrižarilo vso Slovenijo. Pa se je tudi v praksi že kaj premaknilo?

Žal tu (še) ni dosti pokazati, vsaj kar zadeva sobivanje v pravem pomenu te besede. Popularizacija iskanja ustreznih rešitev (zanimanja zanje je bilo veliko) in odprte informacijske točke pač niso dovolj. Imamo nekaj medgeneracijskih centrov (nekaj jih še nastaja), a veliko premalo, da bi zadostili potrebam. Domovi za starejše ponujajo dnevno varstvo, obstajajo razne oblike prostovoljstva in pomoči na domu, pravega modela sobivanja (svetla izjema je skupnost v Davči) pa ni. Starejši iščejo nekaj, kar bo zanje finančno manj obremenjujoče kot nakup varovanega stanovanja, hitrejše in prikladnejše kot najem javnega varovanega stanovanja, a jim bo omogočilo večjo bivalno samostojnost kot dom za starejše.

image
Alenka Ogrin
Inštitut Antona Trstenjaka

Želeli bi si kakšen primer, kot jih poznajo v tujini, videti doma, in to čim prej. Tudi zato, da bi se načeloma nezaupljivi starejši otresli strahu, dvomov in predsodkov. A to bi moral nekdo izpeljati. In sofinancirati.
Foto Tomi Lombar

Sobivanje, kot jim ga je naslikala omenjena karavana, bi jih vsekakor pritegnilo. Na primer v Ljubljani, kjer so se organizirali v civilno iniciativo pod okriljem Inštituta Antona Trstenjaka in pod vodstvom ambasadorke projekta Sobivamo Alenke Ogrin, bi si želeli kak tak primer, kot jih poznajo v tujini, videti doma, in to čim prej. Tudi zato, da bi se načeloma nezaupljivi starejši otresli strahu, dvomov in predsodkov. A to bi moral nekdo izpeljati. In sofinancirati.
Njihove oči so uprte v lokalne in državne institucije, ki jim tudi nacionalni stanovanjski program med drugim nalaga prednostno skrb za starejše. Ekipa vodilnih iz treh stanovanjskih skladov (državnega SSRS, ljubljanskega JSS MOL in nepremičninskega sklada PIZ) si je pred časom ogledala stanovanjske rešitve na Dunaju, ki so lahko zgled vsem drugim v EU.

Domovi za starejše ponujajo dnevno varstvo, razne oblike pomoči na domu, modela sobivanja pa skorajda ni.
Na Dunaju imajo za ciljne skupine, tudi za starejše, izdelan način reševanja stanovanjskega vprašanja.
Ovira pri nas je že nesprejet stanovanjski zakon, ki bi formaliziral financiranje in oddajanje teh stanovanj.

Modeli v avstrijski prestolnici

Kakšne so te rešitve? So primerne, da bi jih prekopirali v naše razmere? Obstaja posluh za to? Sašo Rink, direktor JSS MOL, je povedal: »Oba ogledana dunajska modela sobivanja bi bilo mogoče posnemati, dejstvo pa je, da so sistemi socialnih podpor in subvencioniranja podpornih storitev, ki so jih deležni in jih plačujejo uporabniki, v Avstriji veliko bolj velikodušni.« V Avstriji gre pokrajinam za stanovanjsko gradnjo določen del zbrane dohodnine. Dunaju pripada okoli 400 milijonov evrov, dodatnih 200 milijonov prispeva še mesto iz svojega proračuna. Od tega gre tretjina za novogradnje, tretjina za obnovo in vzdrževanje, tretjina pa za podporo posameznikom, ki si ne morejo privoščiti subvencionirane najemnine. Vsako leto želijo dokončati 9000 novih subvencioniranih najemnih stanovanj. Za posamezne ciljne skupine, tudi za starejše, imajo izdelan sistemski način reševanja stanovanjskega vprašanja. Na Rinka pa je največji vtis naredila rešitev, kjer ob enotah za starejše delujejo tako imenovani materinski domovi kot prehodne oblike bivanja za starše z otroki in kjer so ti vključeni v aktivnosti starejših.

image

Sašo Rink, direktor JSS MOL

Oba ogledana dunajska modela sobivanja bi bilo mogoče posnemati, dejstvo pa je, da so sistemi socialnih podpor in subvencioniranja podpornih storitev v Avstriji veliko bolj velikodušni.

Foto Jože Suhadolnik

 

V Sloveniji se zatika že pri zakonu

V teoriji so sicer tudi slovenski ukrepi, ki jih je predvidel nacionalni stanovanjski program, pravi, težava pa je, da izvedba zamuja za postavljenimi roki, je kritičen Rink. Pilotni projekti bi morali biti izvedeni, vzpostavljeni vsi ustrezni mehanizmi financiranja, izvajalci opremljeni z informacijami. Kot priznavajo tudi na resornem ministrstvu, pa je poglavitna ovira za to nesprejeta regulativa, stanovanjski zakon, ki bi moral formalizirati javno službo za najemniško upravljanje, zlasti kar zadeva financiranje in oddajo celotnega stanovanja v podnajem.
Kokoš ali jajce?
Sašo Rink, JSS MOL: »Na načelni ravni je veliko interesa in pripravljenosti za sobivanje, ko pa je treba narediti prvi konkreten korak, prodati stanovanje, se seliti in podobno, se ta interes kaj hitro izgubi. Sploh če ni kakega uresničenega primera, na katerega bi se posameznik oprl. Enake izkušnje imamo z modelom rentnega odkupa stanovanj za starejše, ki ga ponuja JSS MOL, za katerega kljub načeloma optimalni rešitvi za lastnika stanovanja tako rekoč ni interesa.«

Kot pravi Črtomir Remec, direktor SSRS, so si na Dunaju ogledali stanovanjski kompleks, ki je alternativa posameznemu stanovanju in oskrbi na domu. Zasnova bivalnih prostorov omogoča posamezniku zasebnost in hkrati različne oblike druženja. Če bi v Sloveniji lahko na tak način pridobivali javna stanovanja (s takim sistemom financiranja), bi ob ustreznem zakonodajnem okviru lahko hitro izpeljali tudi take projekte.

image
Črtomir Remec
direktor SSRS

Na Dunaju smo si ogledali stanovanjski kompleks, ki je alternativa posameznemu stanovanju in oskrbi na domu. Če bi v Sloveniji lahko na tak način pridobivali javna stanovanja, bi ob ustreznem zakonodajnem okviru lahko hitro izpeljali tudi take projekte.
Foto Igor Zaplatil

V ta okvir sodi omenjena javna služba, ki bo v okviru SSRS. Sklad je že začel razvijati okolje zanjo, s posebnim projektom bo najprej zbral podatke in proučil, kakšna je dejanska zasedenost nepremičnin in kakšne so potrebe. Sicer pa bo službo formalno postavil šele novi stanovanjski zakon. SSRS sicer za potrebe starejših načrtuje predvsem gradnjo varovanih in oskrbovanih stanovanj.


 

Sobivanje v večjih ali skupinskih gospodinjstvih

Direktor NS PIZ Andrej Hudoklin v svojem razmišljanju izhaja iz aktualnih bivalnih razmer starejših v Sloveniji, ki niso prilagojene njihovim potrebam – ob tem, da več kot 85 odstotkov starejših živi v lastniških stanovanjih. Po nacionalnem stanovanjskem programu je ena primernejših rešitev za odpravljanje stanovanjske revščine starejših sobivanje starejših oseb v večjih ali skupinskih gospodinjstvih. V ta namen se zasnujejo tudi posebej zgrajene enote v bližini dnevnih centrov ali v bližini oskrbnih središč. Strategija dolgožive družbe pa kot enega izmed ukrepov za podaljševanje samostojnega življenja starejših navaja uvajanje drugačnih institucionalnih in skupinskih oblik bivanja.

image
Andrej Hudoklin,
direktor NS PIZ

Objekte bi bilo treba razpršeno graditi na območju celotne Slovenije, pri čemer bi morali izhajati iz poenotene arhitekturne zasnove, ki posledično zagotavlja tudi primerljiv standard bivanja bodočim najemnikom. Foto osebni arhiv

V NS PIZ so, upoštevaje omenjeno in lastne izkušnje iz oddajanja stanovanj starejšim v sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki in po usmeritvah ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, pripravili okvirne ekonomske izračune za izvedbo projektov, ki temeljijo na ugodni in širšemu krogu upokojencev dostopni najemnini. »Taki projekti bi seveda prinašali razmeroma nizke prihodke v primerjavi s stroški začetne investicije ter kasnejšega vzdrževanja v življenjski dobi. Za to bi potrebovali nepovratna sredstva, da bi bili tovrstni projekti ekonomsko upravičeni. Objekte bi bilo treba razpršeno graditi na območju celotne Slovenije, pri čemer bi morali izhajati iz poenotene arhitekturne zasnove, ki posledično zagotavlja tudi primerljiv standard bivanja bodočim najemnikom,« poudarja Hudoklin. Za izboljšanje kakovosti skupnostnih storitev so na voljo tudi evropska kohezijska sredstva, črpanje je v domeni omenjenega ministrstva.