Število samomorov spet v porastu
V Sloveniji si je lani življenje vzelo štirikrat več ljudi, kot jih je umrlo v prometnih nesrečah.
Odpri galerijo
FOTO: istockphoto
Ljubljana – Lani si je pri nas sodilo 411 ljudi oziroma 40 več kot leta 2016. Če je predlani z najmanjšim številom samomorov od leta 2003 kazalo, da bo trend morda začel izrazito upadati, so številke zdaj spet zaskrbljujoče poskočile. Samomor je zaznamoval tudi družino enega od slovenskih politikov.
Letos se je na tragičen način poslovil najstnik. Ko je omenjeni politik izvedel za usodno dejanje, ga je prevel občutek nedoumljive groze in praznine. Opozorilni znaki pred dogodkom so bili kompleksi, najbližji jih sestavljajo kot koščke mozaika in jih težko opišejo v nekaj besedah. »Ko gledamo nazaj, so bili opozorilni znaki, a jih takrat nihče v družini ni tako razumel oziroma ni čutil, da je tako zelo hudo,« opisuje naš sogovornik.
Vsaka izguba v družini boli, a po besedah prizadetega samomor še veliko bolj: »Ob bolečini se v vseh bližnjih nenehoma in dolgo časa pojavljajo vprašanja: Ali sem jaz kriv? Ali bi lahko preprečil?«
Dokler se ti samomor ne zgodi v družini, je to žalosten družbeni pojav, ki se pač od nekdaj dogaja, izpostavlja sogovornik. »Ko ga doživiš sam v svoji bližini, postane nerazložljivo dejanje z nikoli odgovorjenim vprašanjem: Ojoj, zakaj? Iščeš odgovore, pogovarjaš se z mnogimi. Pogovori marsikdaj zelo pomagajo, da daš bolečino iz sebe, a z razumom ne prideš do konca. Največ tolažbe daje vera v Boga.«
Po tem, ko je doživel opisano preizkušnjo, je šele spoznal, koliko bolečine v Sloveniji povzročijo samomori: »Ko ljudje vedo za tvojo izkušnjo, se lažje odprejo in zaupajo svojo bolečino. V zadnjem času slišim veliko tragičnih zgodb. Koliko družin je zaznamovanih?«
Po njegovem mnenju je velika večina samomorov posledica bolezni, osebne in družbene: »O njej bi se morali več pogovarjati. Tudi javno. Verjamem, da bi se jih dalo s tem veliko preprečiti.«
V Sloveniji so lani v prometnih nesrečah umrli 104 ljudje, skoraj štirikrat več si jih je vzelo življenje.
Podatek priča o tem, kako izjemno resen družbeni in javnozdravstveni problem je pri nas samomor. Kar nekaj desetletij se je njegov količnik gibal okoli 30 na 100.000 prebivalcev in nas uvrščal med prve tri države z najvišjim količnikom na svetu. Po letu 2000 je številka začela upadati in se v zadnjih letih ustalila pri nekaj več kot 20. Posebno opazen je upad števila samomorov med mladimi, čeprav ti še vedno prepogosto mislijo na tak konec življenja.
Raziskovalci poskušajo pojasniti, v čem se razlikujejo države z različnimi količniki in kaj so vzroki za upad števila samomorov. Gotovih odgovorov v Slovenskem centru za raziskovanje samomora nimajo, zavedajo pa se, da igrajo pomembno vlogo individualni, situacijski in družbeni dejavniki: »V zadnjih letih lahko opazimo večjo povezanost ljudi prek družbenih omrežij, tudi stališča do samomora in do iskanja pomoči so se spremenila – ljudje več govorijo o svojih stiskah in načinih reševanja svojih težav. Pomembno vlogo pri preprečevanju samomora imajo tudi mediji, saj sooblikujejo naše dojemanje sveta.«
Specialistka socialne medicine Nuša Konec Juričič, vodja neformalne regijske skupine za preprečevanje samomora, opozarja, da je treba biti na vsakem koraku pozoren do sočloveka, vzeti si je treba čas za pristne človeške stike, med katerimi lahko privrejo na dan stiske, ki jih je cela paleta. Poskrbeti je treba za svojce, katerih bližnji so storili samomor, in opogumljati ljudi, da spregovorijo. Po njenih besedah je treba okrepiti tudi vire pomoči in narediti vse, da se bo nacionalni program duševnega zdravja čim bolj udejanjil v praksi: »Potrebujemo dobre večdisciplinarne programe na nacionalni in lokalni ravni, v kratkem naj bi zaživeli trije centri za duševno zdravje,« pravi Konec Juričičeva.
Več samomorov je med moškimi, več poskusov pa med ženskami. Razlike med spoloma so predvsem v tem, da moški uporabijo bolj nevarne metode. Bolj ogrožene so severovzhodne regije (Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska), kjer je tudi več zlorabe alkohola, manj psihiatrične pomoči, večja socialna ogroženost. Med slovensko večino je večje tveganje za samomor kot med narodi manjšin.
Medtem ko se v skoraj vseh državah OECD, razen v Grčiji in Južni Koreji, število samomorov zmanjšuje, v Ameriki od leta 2003 narašča, in sicer za približno tisoč primerov na leto. Leta 2016 je bilo tam 45.000 samomorov, od tega se je 23.000 ljudi ustrelilo, 11.700 se jih je obesilo, 5300 pa jih je vzelo prevelik odmerek tablet. V reviji Economist opozarjajo, da so te številke zaradi stigmatiziranja samomora še podcenjene.
Statistika samomorov bi se tudi pri nas nedvomno povišala, če bi k njim šteli tudi nepojasnjene smrti; leta 2016 je bilo takih 48. Teh smrti ne uvrščajo med samomore, saj Svetovna zdravstvena organizacija v mednarodni klasifikaciji vzrokov smrti tega ne predvideva. Uganka je tudi, pri koliko prometnih nesrečah je šlo v resnici za samomor. Na policiji sicer pravijo, da tega ne morejo trditi o nobeni letošnji prometni nesreči s smrtnim izidom.
Letos se je na tragičen način poslovil najstnik. Ko je omenjeni politik izvedel za usodno dejanje, ga je prevel občutek nedoumljive groze in praznine. Opozorilni znaki pred dogodkom so bili kompleksi, najbližji jih sestavljajo kot koščke mozaika in jih težko opišejo v nekaj besedah. »Ko gledamo nazaj, so bili opozorilni znaki, a jih takrat nihče v družini ni tako razumel oziroma ni čutil, da je tako zelo hudo,« opisuje naš sogovornik.
Več bi se morali pogovarjati
Vsaka izguba v družini boli, a po besedah prizadetega samomor še veliko bolj: »Ob bolečini se v vseh bližnjih nenehoma in dolgo časa pojavljajo vprašanja: Ali sem jaz kriv? Ali bi lahko preprečil?«
Dokler se ti samomor ne zgodi v družini, je to žalosten družbeni pojav, ki se pač od nekdaj dogaja, izpostavlja sogovornik. »Ko ga doživiš sam v svoji bližini, postane nerazložljivo dejanje z nikoli odgovorjenim vprašanjem: Ojoj, zakaj? Iščeš odgovore, pogovarjaš se z mnogimi. Pogovori marsikdaj zelo pomagajo, da daš bolečino iz sebe, a z razumom ne prideš do konca. Največ tolažbe daje vera v Boga.«
Kam po pomoč? Posameznik, ki čuti hudo duševno stisko ali ima samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poišče v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrne na svojega osebnega zdravnika ali pa na eno od spodnjih služb oziroma skupin.
Pomoč v stiski:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
Pomoč v stiski:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
Po tem, ko je doživel opisano preizkušnjo, je šele spoznal, koliko bolečine v Sloveniji povzročijo samomori: »Ko ljudje vedo za tvojo izkušnjo, se lažje odprejo in zaupajo svojo bolečino. V zadnjem času slišim veliko tragičnih zgodb. Koliko družin je zaznamovanih?«
Po njegovem mnenju je velika večina samomorov posledica bolezni, osebne in družbene: »O njej bi se morali več pogovarjati. Tudi javno. Verjamem, da bi se jih dalo s tem veliko preprečiti.«
Rekordni količnik
V Sloveniji so lani v prometnih nesrečah umrli 104 ljudje, skoraj štirikrat več si jih je vzelo življenje.
Podatek priča o tem, kako izjemno resen družbeni in javnozdravstveni problem je pri nas samomor. Kar nekaj desetletij se je njegov količnik gibal okoli 30 na 100.000 prebivalcev in nas uvrščal med prve tri države z najvišjim količnikom na svetu. Po letu 2000 je številka začela upadati in se v zadnjih letih ustalila pri nekaj več kot 20. Posebno opazen je upad števila samomorov med mladimi, čeprav ti še vedno prepogosto mislijo na tak konec življenja.
Infografika: Delo
Raziskovalci poskušajo pojasniti, v čem se razlikujejo države z različnimi količniki in kaj so vzroki za upad števila samomorov. Gotovih odgovorov v Slovenskem centru za raziskovanje samomora nimajo, zavedajo pa se, da igrajo pomembno vlogo individualni, situacijski in družbeni dejavniki: »V zadnjih letih lahko opazimo večjo povezanost ljudi prek družbenih omrežij, tudi stališča do samomora in do iskanja pomoči so se spremenila – ljudje več govorijo o svojih stiskah in načinih reševanja svojih težav. Pomembno vlogo pri preprečevanju samomora imajo tudi mediji, saj sooblikujejo naše dojemanje sveta.«
451 ljudi na leto si v povprečju v Sloveniji vzame življenje.
Specialistka socialne medicine Nuša Konec Juričič, vodja neformalne regijske skupine za preprečevanje samomora, opozarja, da je treba biti na vsakem koraku pozoren do sočloveka, vzeti si je treba čas za pristne človeške stike, med katerimi lahko privrejo na dan stiske, ki jih je cela paleta. Poskrbeti je treba za svojce, katerih bližnji so storili samomor, in opogumljati ljudi, da spregovorijo. Po njenih besedah je treba okrepiti tudi vire pomoči in narediti vse, da se bo nacionalni program duševnega zdravja čim bolj udejanjil v praksi: »Potrebujemo dobre večdisciplinarne programe na nacionalni in lokalni ravni, v kratkem naj bi zaživeli trije centri za duševno zdravje,« pravi Konec Juričičeva.
Nedoločene smrti
Več samomorov je med moškimi, več poskusov pa med ženskami. Razlike med spoloma so predvsem v tem, da moški uporabijo bolj nevarne metode. Bolj ogrožene so severovzhodne regije (Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska), kjer je tudi več zlorabe alkohola, manj psihiatrične pomoči, večja socialna ogroženost. Med slovensko večino je večje tveganje za samomor kot med narodi manjšin.
40 ljudi več kot leto pred tem si je vzelo življenje lani.
Medtem ko se v skoraj vseh državah OECD, razen v Grčiji in Južni Koreji, število samomorov zmanjšuje, v Ameriki od leta 2003 narašča, in sicer za približno tisoč primerov na leto. Leta 2016 je bilo tam 45.000 samomorov, od tega se je 23.000 ljudi ustrelilo, 11.700 se jih je obesilo, 5300 pa jih je vzelo prevelik odmerek tablet. V reviji Economist opozarjajo, da so te številke zaradi stigmatiziranja samomora še podcenjene.
Statistika samomorov bi se tudi pri nas nedvomno povišala, če bi k njim šteli tudi nepojasnjene smrti; leta 2016 je bilo takih 48. Teh smrti ne uvrščajo med samomore, saj Svetovna zdravstvena organizacija v mednarodni klasifikaciji vzrokov smrti tega ne predvideva. Uganka je tudi, pri koliko prometnih nesrečah je šlo v resnici za samomor. Na policiji sicer pravijo, da tega ne morejo trditi o nobeni letošnji prometni nesreči s smrtnim izidom.
