»Stigma in socialna izključenost sta močni«

Ljubljana – Ministrstvo za zdravje je v zadnjih dveh letih namenilo 80.000 evrov za podporo humanitarnim organizacijam, ki izvajajo programe pomoči ljudem brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Teh je, po ocenah društev, dejavnih na tem področju, več kot 20.000.

Gospa, rojena leta 1935 v okolici Zadra, živi kot brezdomka v središču Ljubljane. V Sloveniji nima stalnega prebivališča. Nekaj let je delala v Beogradu, dve desetletji v Parizu, a nima ne hrvaškega, ne slovenskega, ne francoskega državljanstva. Pripada ji francoska pokojnina, vendar brez osebnega dokumenta ne more odpreti bančnega računa, zato ne dobiva denarja. V zavetišče za brezdomce je ne morejo sprejeti, ker ne dobiva denarne socialne pomoči. Življenje na ulici, bolezen in starost jo izčrpavajo.

Njena zgodba pa je le ena izmed tisočih, s katerimi se nevladne organizacije, ki pomagajo pri svetovanju in oskrbi ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, srečujejo vsak dan, in hkrati kaže na večplastnost tega problema. Po podatkih ZZZS je bilo junija letos brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja okoli 2500 ljudi, društva, ki so dejavna na terenu, pa ocenjujejo, da jih vsaj desetkrat več.

Podpora na več ravneh

»Naši programi so branik, prvi ali zadnji, primarne zdravstvene ravni,« je prepričan Boštjan Cvetič iz Nadškofijske Karitas Maribor, v okviru katere že desetletje deluje ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Letos je 38 zdravnikov – vsi so prostovoljci, zaposlena je samo medicinska sestra – oskrbelo 458 pacientov. Imajo svoj diagnostični del, zobozdravstveno ambulanto, ultrazvok; enkrat na mesec so v ambulanti na voljo specialisti za kardiologijo, nevrologijo, oči in psihiater.

Po besedah Boštjana Cvetiča je ambulanta primarno nastala zaradi brezdomcev, potem pa so se vse bolj srečevali tudi z romsko problematiko, ki je, tako Cvetič, odrinjena na stran, a zelo akutna. »Paciente želimo opolnomočiti, da jih vklopimo v zdravstveni sistem. Vendar je včasih zaradi funkcionalne nepismenosti težko. Naša ambulanta bi se morala imenovati ambulanta za socialno izključene. Mi ljudi podpiramo, ko izgubijo socialno strukturno mrežo, pa pogosto »izvisijo«,« je dejal Cvetič in opozoril, da je ambulanta sicer za tiste, ki nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja, problem pa je pogosto tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Ljudje brez prebivališča

»V naši svetovalnici v Ljubljani so se največkrat oglasili nezavarovani tujci, med njimi prosilci za azil ali nekdanji prosilci za azil, v svetovalnicah v Vipavi in Murski Soboti pa so bili večinoma slovenski državljani, denimo kmetje brez zavarovanja, ljudje brez stalnega prebivališča, posamezniki, ki so jih izbrisali iz registra iskalcev zaposlitve, in Romi,« je naštela Alenka Ugrin Vatovec iz Slovenske filantropije. Mnoge je sram in se bojijo stigmatizacije, posebej, če so vedno skrbeli sami zase, jim je v stiski težko prositi za pomoč. Za mnoge je velika ovira, da ne razumejo jezika na vseh silnih formularjih, ki jih je treba izpolniti in nimajo moči za borbo z birokracijo. Preprosto se ne znajdejo.

Predstavniki društev se strinjajo, da ima velika večina ljudi, ki pride k njim, zapletene probleme. Zdravstveni so le del. »Brez zavarovanja ostanejo slovenski državljani, ki izgubijo pravico do denarne pomoči, ker se niso javili na zavodu za zaposlovanje ali nimajo stalnega prebivališča ali niti niso zmožni prositi za pomoč. Nekateri zavrnejo pomoč, ker nočejo zaznambe na nepremičnini. Potem so tu tujci s stalnim bivališčem, ki ne zmorejo plačevati zavarovanja, in tujci brez urejenega statusa. Med slednjimi jih je veliko nekdanjih delavcev razpadlih gradbenih podjetij,« je nanizal Bojan Kuljanac iz društva za pomoč brezdomcem Kralji ulice.

»Osebni stik je ključen. Stigma in socialna izključenost sta močni. Pogosto pa je tudi zavračanje sistema. Nekatere težko prepričaš, da bi vstopili v sistem. Ogromno je birokracije, vmes zmanjka motivacije. Potrebujejo stalno podporo. Veliko ljudi nima urejenega niti osnovnega socialnega statusa,« je opisala Simona Stegne iz Društva prostvoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Njihov dnevni center v središču Ljubljane vsak dan obišče od 60 do 70 brezdomcev.

Manj zahtevkov po razpisu

Prav zaradi ugotovitev, da se nezavarovani posamezniki najpogosteje zatečejo po pomoč k raznim društvom, je ministrstvo za zdravje pripravilo razpis za sofinanciranje teh organizacij. »Razpis smo pripravili na podlagi dejstva, da obstajajo osebe, ki zaradi različnih zapletenih in nerešljivih okoliščin nimajo zdravstvenega zavarovanja. Na podlagi različnih zakonov in strokovne presoje zdravnika plačilo nujnih zdravstvenih storitev zagotavlja ministrstvo za zdravje. Pred začetkom razpisa leta 2012 je ministrstvo prejelo 1010 zahtevkov nujnega zdravljenja nezavarovanih oseb v vrednosti 538.114 evrov, prvo leto razpisa (2013) je prejelo 731 zahtevkov za izplačalo 309.698 evrov, letos je bilo 600 zahtevkov za 240.295 evrov. Iz tega izhaja, da se trend zahtevkov in izplačil zmanjšuje, zahvaljujoč aktivnostim pristojnih ustanov in nevladnih organizacij,« meni Damijan Jagodic z ministrstva za zdravje. Pričakujejo, da bo naslednji razpis januarja.