Stiska Vajncerlovih je ganila vso Slovenijo

Bralci Dela so pred dvema letoma zbrali pomoč, ki je Nuški, njeni invalidni mamici Klavdiji in babici Miri zelo izboljšala življenje.

Objavljeno
04. januar 2017 18.00
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer

Ni večjega zadovoljstva, kot če človek vidi, da je humanitarna pomoč, ki jo je zbirala vsa Slovenija, dosegla svoj namen. Pri Vajncerlovih se je zgodilo prav to. Odziv na nesrečno zgodbo, ki smo jo v Delu objavili pred dobrima dvema letoma, je babici Miri, njeni hčeri Klavdiji in mali vnukinji Nuški precej polepšal življenje. Na računu Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje se je zanje nabralo dobrih 17.000 evrov, ki so se z nesebično pomočjo žalske lokalne skupnosti še oplemenitili.

Skromna hiška na robu vasi Zabukovica, blizu Griž v občini Žalec, je navzven še vedno videti žalostno, a že pot do nje nakazuje delo pridnih rok. Zaradi neurejenega lastništva, ki hišo deli med Miro in njeno sestro, na zunanjosti, žal, ni bilo mogoče nič storiti, čeprav bi bila obnova nujna. A kaj, ko solastnica noče razumeti, komu in čemu je namenjena humanitarna pomoč, in bi bila pripravljena podpisati soglasje le, če bi se vlagalo tudi v njen del hiše. To pa pač ne gre! No, zato pa je v notranjosti doma, ki je prej dobesedno razpadal, kjer so za vlažnimi zidovi vladale le bolezen, revščina in človeška nemoč, zdaj precej drugače. Vanj so se naselile vedrina, vera v življenje in moč za nove preizkušnje.

Oblika mišične distrofije

Naj na kratko spomnimo: Pri Vajncerlovih je šlo vse po zlu pred dobrimi sedmimi leti, ko je Klavdija rodila Nušo. »Tako zelo smo se veselili otroka,« nam je leta 2014 z iskrami v očeh pripovedovala Mira, takrat petletna Nuška pa se je tesno privijala k babici in nezaupljivo spremljala pogovor. »Nekaj dni po porodu nas je obiskala patronažna sestra in Klavdiji ukazala, naj takoj preneha dojiti. Opazila je, da je z njo nekaj narobe. Najprej je bilo videti kot depresija. Potem smo jo vozili okrog zdravnikov. Povsod. Kmalu se je pokazalo, da je porod pri njej sprožil hudo obliko mišične distrofije. Zelo hitro je šlo na slabše. V enem letu ni mogla več držati glave pokonci, nadzorovati rok. Vsa skrb za otroka je padla name ... Veste, da mi je socialna enkrat hotela Nuško vzeti? Odločno sem rekla 'ne'. Otroka ne dam! Kje so bili pa prej, ko je bila še v plenicah? Nikogar ni bilo blizu! Pa tudi: kam bi jo dali? Navadila se je name, na življenje tukaj. Še s svojim očkom noče iti, ko pride na obisk.« Po Mirinih licih so takrat tekle solze. Lovila jih je v papirnate robčke in jih čez ramo metala v odprtino štedilnika na trdo gorivo.

Ob prvem obisku pri Vajncerlovih si je obiskovalec težko utrl pot po kuhinji ... Foto: Uroš Hočevar

Presenetljiva preobrazba

Ko smo jih pred dvema letoma obiskali, so v kuhinji stali kar trije odsluženi štedilniki, namesto poda je s tal žalostno bila v oči zemlja, povsod okrog je ležala nepomita posoda, pogled so zaznamovale številne kartonaste škatle, v katerih je Mira shranjevala vse mogoče, od oblek, igrač do hrane. Resno se je bala, da ji bo zaradi slabih življenjskih razmer socialna služba vzela otroka. Zdaj je tam precej drugače in te skrbi ni več. Na veliko spremembo so kazali že nasmeh na Mirinem obrazu, urejena frizura in močan stisk roke, ko je tisto jutro odprla vrata in nas povabila v hišo. Izza njenega hrbta nas je zvedavo opazovala Nuška, ki je medtem že postala šolarka. Brez zadrege je ponudila roko v pozdrav in prijazno odgovarjala na vljudnostna vprašanja.

»Kako ste? Kako gre Klavdiji?« me je zanimalo, Mira pa je odgovorila: »Joj, s Klavdijo je, na žalost, čedalje slabše, sicer pa se ne morem pritoževati. Poglejte, kaj vse se je pri nas spremenilo,« je z roko zaokrožila okrog sebe, kot bi hotela pobožati prostor. »Tako rada bi se zahvalila vsem. Iz srca hvala vsem, ki so nam pomagali!« Mira ni mogla zadržati solz, a tokrat so ji oči zalile solze sreče, zadovoljstva in neskončne hvaležnosti.

Kako tudi ne, zaveda se, da bi bilo brez pomoči dobrih ljudi iz vse Slovenije precej drugače. Tla doma, kjer živi s hčerjo in vnukinjo, zagotovo ne bi bila obložena z lepimi keramičnimi ploščicami, stene ne sveže pobarvane, kuhinja ne bi zasijala z lepo opremo, stvari pa ne bi bile pospravljene po številnih novih omarah, ki jih je prek žalskega centra za socialno delo donirala Lesnina. Gotovo tudi kopalnica ne bi bila prenovljena in prilagojena potrebam invalidne Klavdije, ta verjetno še udobne bolniške postelje, ki zelo lajša njeno počutje, ne bi imela. Zdaj Miri ni več treba greti vode za umivanje v loncih na štedilniku, elektrika je obnovljena, odtoki tudi, toploto pa daje nov kamin, ki ga z veseljem zalaga z drvmi. Nič več ne piha skozi okna, vrata dobro tesnijo.

... danes pa je v Nuškinem domu zaradi pomoči dobrih ljudi čisto drugače. Foto Jože Suhadolnik

Občinski odbor za pomoč

Na pogrnjeni mizi v veži je med našim obiskom stala okrašena praznična smrečica, pod njo je bilo celo nekaj skromnih daril, ki so že čakala na Nuško. Kot šolarka se je mala zelo dobro odrezala. »Bog ne daj, da bi kakšen dan zamudila, še če zboli, jo težko zadržimo doma. Ničesar noče zamuditi ... To je moj sonček. Zelo je pridna, navdušeno mi pomaga tudi pri hišnih opravilih,« je ponosno povedala babica. »V okviru pomoči na domu jo enkrat na teden obišče gospa, ki ji pomaga pri šolski snovi, če česa ne razume. Saj veste, zame bi bilo to preveč. Zelo bister otrok je, natančno ve, kaj se dogaja pri nas in o čem se pogovarjamo, čeprav jo ob takih temah pošljem v drug prostor.«

Tudi za malo Nuško so se razmere bivanja zelo popravile, vse pa se je začelo z objavo zgodbe o nesrečni družini v Delu. Dan po tem je župan občine Žalec Janko Kos sklical krizni sestanek in ustanovil odbor za pomoč Vajncerlovim. V njem so svoje moči združile predstavnice občine, Društva prijateljev mladine Žalec, Centra za socialno delo in Rdečega križa. »Veliko smo se pogovarjali z gospo Miro, z njenim bratom, iskali smo ustrezne rešitve. Vedeli smo, da zaradi sporov v zvezi z lastništvom zunanjosti hiše ne bo mogoče obnoviti, zato smo razmišljali celo o mobilni hiški. Mira nikakor ni hotela zapustiti svojega doma, vrta in socialnega okolja, čeprav smo se zelo trudili, da bi ji predstavili vse prednosti življenja v neprofitnem stanovanju, nekje v mestu, blizu zdravnika, šole, trgovine,« je poudarila predstavnica Društva prijateljev mladine Žalec. »No, lansko pomlad pa smo le sklenili dogovor, da bomo z zbranimi sredstvi poskrbeli za najnujnejše posege v notranjosti njihovega doma.«

Začasna rešitev

Brez mojstra Alena Srebočana, lastnika podjetja Ales, ki se ukvarja z obnovo stanovanjskih in poslovnih objektov, to prav gotovo ne bi bilo mogoče. »Ko sem prebral zgodbo, sem poklical direktorico občinske uprave in vprašal, kako je mogoče, da v naših krajih nekdo živi v takšnih razmerah. Čeprav se je izkazalo, da je občina za družino že prej naredila kar precej dobrega, smo šli skupaj pogledat, kaj še lahko storimo,« je razložil Srebočan. »Kar sem videl, je bilo katastrofalno. S svojo ekipo sem se takoj lotil prenove kopalnice, z drugimi deli pa smo čakali na sredstva, ki so se zbirala prek časopisa.« Treba je poudariti, da je bil denar iz sklada porabljen le za nakup materiala in plačilo podizvajalcev, ure in ure dela na objektu pa je podjetnik opravil brezplačno, Vajncerlovim je podaril celo opremo za kuhinjo.

»Najbolj me je bolelo, da je morala v takšnem živeti Nuška, saj imam tudi sam otroke,« je nadaljeval. »Naredil sem predračun. Da bi vse sanirali, bi potrebovali 40 tisočakov. Vedeli smo, da toliko denarja ne bo mogoče zbrati, pa tudi nobenega smisla ga ne bi imelo vložiti v to hišo. Odločili smo se za sanacijo najnujnejšega. Prišli so prostovoljci iz žalskih društev Evreka in Želva ter izpraznili prostore. Klavdija je šla za en mesec v dom, Nuška k očetu, Mira k sorodnikom, mi pa smo se zagrizli v delo. Čakalo nas je kar nekaj neprijetnih presenečenj, ko smo začeli odpirati zidove. Ena sanacija je pokazala potrebo po drugi, zdaj pa smo tudi mi zadovoljni z dosežkom.«

A ta, žal, ni dokončna rešitev, česar se zdaj že zaveda tudi Mira. »Dokler bom Klavdijo lahko imela doma, jo bom pač imela, potem bo morala v kakšno primerno ustanovo, kjer bodo poskrbeli zanjo ... Že zdaj brez pomoči iz Doma Nine Pokorn ne bi zmogla. Ravno danes čakam gospo, ki mi jo bo pomagala umiti in urediti. Tudi dekletom s centra za socialno delo in z Rdečega križa, ki mi priskočijo na pomoč, sem hudo hvaležna,« je še poudarila Mira. »Hči nič več ne stopi na noge. A zdaj so nam uredili pragove med vrati, da jo lahko povsod peljem z invalidskim vozičkom, celo pred hišo so zabetonirali in uredili klančine, tako da se lahko naužije zraka in sonca, če je vreme primerno. V mestu bi bilo to težje ...« Kljub takšnemu razmišljanju je Mira že oddala vlogo za neprofitno stanovanje v občini Žalec. Iz zbranih sredstev so v Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje takoj poravnali za približno štiri tisočake položnic, ki so se Miri nabrale skozi mesece, stroški obnove so vzeli nekaj več kot 6000 evrov, ostalo pa jih je še dobrih 7000, s katerimi bo Mira lahko kar nekaj časa plačevala stanarino. Vse to je mogoče po zaslugi Delovih bralcev, ki se jim za pomoč Vajncerlovim zahvaljujemo tudi iz uredništva.