Sto odstotkov za obvezni del
Ustavno sodišče odločilo, da financiranje razširjenega programa v zasebnih osnovnih šolah ni v celoti dolžnost države.
Odpri galerijo
Ustavno sodišče odpravilo nejasnosti v zvezo s financiranjem zasebnih šol. Foto Leon Vidic
Ljubljana – Država je dolžna v celoti financirati tisti del osnovnošolskega programa, ki je za učence obvezen, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt. To, da ne financira sto odstotkov dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja v zasebni osnovni šoli s pridobljenim javno veljavnim programom pa ni v neskladju z ustavo. Tako je ustavno sodišče z odločbo, ki jo je objavilo včeraj, pritrdilo svoji prejšnji odločitvi iz leta 2014 in dodatno pojasnilo del, ki je zaradi različnih interpretacij v zadnjih šestih letih sprožal prepire in tudi ideološke boje.
Ustavno sodišče je tokrat odločalo o več pobudah staršev, katerih otroci obiskujejo zasebno osnovno šolo Alojzija Šuštarja, ki so zatrjevali neustavnost zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). O financiranju zasebnih osnovnih šol je sicer že izdalo tri odločbe, z zadnjo med njimi, U-I-269/12 iz leta 2014, je ugotovilo, da izpodbijana zakonska določba ZOFVI – po kateri država prispeva po 85 odstotkov za izvajanje obveznega in razširjenega programa, preostalo morajo starši financirati sami s plačilom šolnine – ni skladna s 57. členom ustave.
Pri poskusih uresničevanja te odločbe se je izkazalo, da se različno razlaga, pri čemer je bistveno sporno vprašanje med pobudniki in nasprotnim udeležencem doseg ugotovljene protiustavnosti. Zelo poenostavljeno povedano – pobudniki so bili prepričani, da je ustavno sodišče zahtevalo popolno financiranje javno veljavnega programa v zasebnih šolah, temu sta med političnimi strankami pritrjevali SDS in NSi, interpretacija najodločnejših zagovornikov javnega šolstva pa je bila, da je država dolžna v celoti kriti samo obvezni del programa oziroma kot se je izrazil nekdanji minister za izobraževanje Jernej Pikalo, da mora plačati samo tisto, kar od otrok zahteva.
Razlaga ustavnih sodnikov v tokratni odločbi je, da mora biti obveznost iz 57. člena ustave za učence zasebnih osnovnih šol takšna, da zagotavlja doseganje enakovrednega izobrazbenega standarda, kot velja za učence v javni osnovni šoli. Razširjeni del programa, ki vsebuje tudi jutranje varstvo, podaljšano bivanje in dopolnilni pouk, pa ni obvezen del osnovnošolskega izobraževanja in se vanj učenci vključujejo prostovoljno. Zato se pravica iz 57. člena ustave nanje ne nanaša.
Zasebne osnovne šole ne izvajajo javne službe in niso dolžne na željo staršev vpisati vsakega otroka, ki biva v njegovem okolišu. Zato so v pogledu javnega financiranja neobveznega dela na ravni zakona v bistveno drugačnem pravnem položaju kot javne osnovne šole. Je pa ustavno sodišče že v odločbi U-I-68/98 zavzelo stališče, da je prispevek države za sofinanciranje šol odvisen od tega, koliko država zmore.
Ustavni sodniki, ki ugotavljajo, da vsi razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta odločba leta 2014, še vedno obstajajo, ker je državni zbor še ni uresničil in sprejel zakona, s katerim bi vzpostavil stoodstotno financiranje obveznega programa, so odločbo sprejeli s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval dr. Marijan Pavčnik, ddr. Klemen Jaklič je bil pri odločanju o tej zadevi izločen, Marko Šorli v njej ni sodeloval.
Ustavno sodišče je tokrat odločalo o več pobudah staršev, katerih otroci obiskujejo zasebno osnovno šolo Alojzija Šuštarja, ki so zatrjevali neustavnost zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). O financiranju zasebnih osnovnih šol je sicer že izdalo tri odločbe, z zadnjo med njimi, U-I-269/12 iz leta 2014, je ugotovilo, da izpodbijana zakonska določba ZOFVI – po kateri država prispeva po 85 odstotkov za izvajanje obveznega in razširjenega programa, preostalo morajo starši financirati sami s plačilom šolnine – ni skladna s 57. členom ustave.
Pri poskusih uresničevanja te odločbe se je izkazalo, da se različno razlaga, pri čemer je bistveno sporno vprašanje med pobudniki in nasprotnim udeležencem doseg ugotovljene protiustavnosti. Zelo poenostavljeno povedano – pobudniki so bili prepričani, da je ustavno sodišče zahtevalo popolno financiranje javno veljavnega programa v zasebnih šolah, temu sta med političnimi strankami pritrjevali SDS in NSi, interpretacija najodločnejših zagovornikov javnega šolstva pa je bila, da je država dolžna v celoti kriti samo obvezni del programa oziroma kot se je izrazil nekdanji minister za izobraževanje Jernej Pikalo, da mora plačati samo tisto, kar od otrok zahteva.
Razlaga ustavnih sodnikov v tokratni odločbi je, da mora biti obveznost iz 57. člena ustave za učence zasebnih osnovnih šol takšna, da zagotavlja doseganje enakovrednega izobrazbenega standarda, kot velja za učence v javni osnovni šoli. Razširjeni del programa, ki vsebuje tudi jutranje varstvo, podaljšano bivanje in dopolnilni pouk, pa ni obvezen del osnovnošolskega izobraževanja in se vanj učenci vključujejo prostovoljno. Zato se pravica iz 57. člena ustave nanje ne nanaša.
Zasebne osnovne šole ne izvajajo javne službe in niso dolžne na željo staršev vpisati vsakega otroka, ki biva v njegovem okolišu. Zato so v pogledu javnega financiranja neobveznega dela na ravni zakona v bistveno drugačnem pravnem položaju kot javne osnovne šole. Je pa ustavno sodišče že v odločbi U-I-68/98 zavzelo stališče, da je prispevek države za sofinanciranje šol odvisen od tega, koliko država zmore.
Ustavni sodniki, ki ugotavljajo, da vsi razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta odločba leta 2014, še vedno obstajajo, ker je državni zbor še ni uresničil in sprejel zakona, s katerim bi vzpostavil stoodstotno financiranje obveznega programa, so odločbo sprejeli s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval dr. Marijan Pavčnik, ddr. Klemen Jaklič je bil pri odločanju o tej zadevi izločen, Marko Šorli v njej ni sodeloval.
