Stoletnica rojstva ustanovitelja dunajskega Korotana

Pater Tomažič, dobrotnik Slovencev, ki ni dočakal pravice, tone v pozabo, njegov Korotan pa po odkupu prinaša izgubo, a vztraja pod enakim vodstvom.

Objavljeno
20. junij 2019 12.00
Posodobljeno
20. junij 2019 12.00
Dom Korotan, ki ga je v 60. letih prejšnjega stoletja zgradil pater Tomažič. Foto: Wikipedija
Ta ponedeljek je minilo sto let od rojstva velikega razumnika in dobrotnika, patra Ivana Tomažiča, ki je zadnja leta po krivici zdrsnil v pozabo, pred desetletji pa so ga poznali skoraj vsi Slovenci, ki so se kdaj dlje mudili v avstrijski prestolnici. Sredi 60. let prejšnjega stoletja je namreč tam zgradil študentski dom Korotan, ga dve desetletji vodil in postal skupaj z njim prepoznaven slovenski simbol na Dunaju. Pred desetletji je veliko pozornosti vzbudil tudi s teorijo o venetskem izvoru Slovencev.

Pater, ki se je rodil na Pregarjah v Brkinih, je večino življenja preživel na Dunaju, zadnja leta v domu za starostnike v Ilirski Bistrici, kjer je umrl leta 2014. Skoraj do konca je bil zelo aktiven. Veliko je pisal in kljub skoraj popolni gluhoti še delal kot duhovnik, v domu za starejše in tudi v domačih vaseh.
O njegovem življenju bi se dalo napisati roman. Kot najstarejši od treh otrok se je rodil materi Frančiški in očetu Jožefu, ki se je z bojišč prve svetovne vojne vrnil z načetim zdravjem in kmalu pustil ženo samo. Ko je Ivan dozorel za šolo, je fašizem že prepovedal slovensko besedo, in ko je pri komaj dvanajstih letih vstopil v red klaretincev in za več kot dve desetletji zapustil domovino in domače, ni imel niti dneva slovenskega pouka. A materinščine ni pozabil, se je pa med teološkim študijem naučil še italijanščino in španščino, pri 34 letih pa je bil poslan za duhovnika na Dunaj, kjer se je v rekordnem času naučil še nemščine in kmalu začel razmišljati o pomoči svojim rojakom.

image
»Po prihodu na Dunaj sem se prvič srečal s slovenskimi študenti. Da bi jim pomagal, sem jim priskrbel nekaj sob v hiši klaretinskega reda. Spoznal sem, kako pomembno je, da dobijo Slovenci na Dunaju svoje prostore. Iz te zamisli je nastalo načrtovanje slovenskega študentskega doma,« je razmišljal pater Ivan Tomažič Foto Arhiv J. K. S.

Da bi pomagal študentom

»Po prihodu na Dunaj sem se prvič srečal s slovenskimi študenti. Da bi jim pomagal, sem jim priskrbel nekaj sob v hiši klaretinskega reda. Spoznal sem, kako pomembno je, da dobijo Slovenci na Dunaju svoje prostore. Iz te zamisli je nastalo načrtovanje slovenskega študentskega doma. Ko sem že imel nekaj načrtov, sem začel iskati primeren prostor.« Podjeten, kot je bil, se je lotil gradnje Korotana, pri tem pa si je zagotovil tudi finančno podporo koroških Slovencev ter slovenskih izseljencev, živečih v Ameriki in drugod. Kot duhovnik ni mogel biti lastnik doma, zato je lastništvo prenesel na celovško Mohorjevo družbo, katere tedanji predsednik Janez Hornböck je Tomažiču priznaval vse zasluge. A Tomažič je imel z mohorjani tudi pogodbo, ki je, kot je takrat mislil, zagotavljala, da Korotan ne bo spremenil svojega poslanstva.


Tomažič bi lahko po dveh desetletjih vodenja Korotana, ob čemer je delal še kot duhovnik v dunajski geriatrični bolnišnici, mirno užival stara leta, če ne bi dobil noža v hrbet od »svoje« Mohorjeve družbe, ko je ta dobila novo vodstvo. Potem ko se je pater sam odpovedal vodstveni funkciji (po pogodbi bi dom lahko vodil, dokler bi hotel), se je Mohorjeva lotila prenove doma v hotel, le en del je ostal namenjen študentom. S tem so zašli v dolgove in se odločili za prodajo. Z grožnjo, da bo Korotan prodan na prostem trgu, in spretnim lobiranjem so dosegli, da ga je kupila slovenska vlada za visoko ceno, njim pa še naprej prepustila upravljanje. Tomažiča je to zelo prizadelo. Februarja letos je minilo deset let od patrovega obtožujočega zapisa Resnica in laži o dunajskem Korotanu, ki je bil s pomočjo zgodovinarja dr. Feliksa Bistra objavljen kot oglas v celovških Novicah in zaradi katerega je celovška Mohorjeva družba oba tožila.

Študentski dom Korotan na Dunaju, simbol slovenstva, je pater Tomažič zgradil v 60. letih.
Mohorjeva je za Korotan iz proračuna dobila 5,65 milijona evrov, ostalo naj bi ji skoraj 3,5 milijona dobička.
Bo pater Tomažič vsaj ob stoletnici rojstva dočakal kakšno zasluženo počastitev?

 

Korotan še vedno z izgubo

Pater je bil po mučnem sojenju oproščen, sodišče v njegovih navedbah ni našlo nič žaljivega oziroma neresničnega. V omenjenem oglasu je med drugim zapisal, da je bila prenova Korotana v hotel zgrešena poteza, pri tem pa so, kar ga je posebno bolelo, s pročelja doma odstranili šestnajstmetrski mozaik s prizori ustoličevanja na knežjem kamnu. Napisal je, da je Mohorjeva ravnala v nasprotju s pogodbo, sklenjeno z njim, in odločno ugovarjal pojasnilom pravnega zastopnika celovške Mohorjeve Marjana Pippa, ki je v koledarju družbe za leto 2009 napisal, da je Mohorjeva julija 1962 kupila nepremičnino od dunajskega lastnika in zidala Korotan večinoma s krediti. Pater je navedel, da ga je sam kupil od lastnice in da je bil edini kredit od dunajske občine, ki ga je do leta 1986 sam plačeval z dohodki doma in ob tem še finančno podpiral Mohorjevo.


Kljub patrovi zmagi na sodišču se položaj celovške Mohorjeve v Korotanu ni prav nič omajal. Nasprotno, prejšnji direktor, mohorjan Anton Levstek je bil po prodaji najprej razrešen, a se je po nekaj letih vrnil na direktorski stolček. Levstek je danes polovično uslužbenec Mohorjeve, polovično pa uslužbenec Slovenskega državnega holdinga – štiriletni direktorski mandat v Korotanu, ki se mu bo iztekel konec marca 2021, so mu v SDH podelili brez javnega razpisa.
Korotan še vedno posluje z izgubo, a to očitno nikogar ne moti. Še manj koga moti to, da nosijo ime Dom Korotan tudi sobe v petem nadstropju Knafljeve ustanove, nekoč dunajskega stebra slovenstva, danes avstrijske zasebne ustanove. Tudi to upravlja celovška Mohorjeva, glavno vlogo pa ima – Levstek. Omenjeno peto nadstropje je Mohorjeva dobila v dolgoletni najem za simbolični evro najemnine za svoje zasluge pri prenovi Knafljeve ustanove.
Tako sta dve najbolj slovenski ustanovi na Dunaju končali pod upravo družbe, ki je formalno še vedno tudi cerkvena bratovščina. A je sramotno ravnala z duhovnikom, ki ji je zaupal svoje življenjsko delo. In tudi Luka Knafelj verjetno ni želel, da njegova ustanova postane zasebna avstrijska ustanova, namesto da bi jo še naprej upravljala ljubljanska univerza.


image
Pater Tomažič o razlogih za prenos lastništva doma Korota. Foto Arhiv JKS

Tudi akademik Žekš kritičen

Prav zaradi pokončnosti in zagrizenega boja za resnico in pravico je pater Tomažič še danes lahko zelo aktualen. Morda njegov čas prepoznavnosti šele prihaja. In morda bo k temu kaj prispeval tudi dokumentarni film ob stoletnici njegovega rojstva, ki nastaja v neodvisni koprodukciji in bo dopolnil razkritja (moje) knjige Za resnico do zadnjega diha, ki je izšla ob prvi obletnici patrove smrti.
Tako je nekdanji minister za Slovence po svetu, akademik Boštjan Žekš za film dejal, da obsoja način, kako se je Mohorjeva družba znebila Tomažiča in prevzela njegovo zapuščino. »Konec je uspešnosti družbe, ko ji ostane glavno gonilo denar. Takim institucijam težko verjamem, da delajo dobro.« Žekš kritično opisuje tudi ravnanje s Knafljevo ustanovo. »Ne razumem, kako smo lahko pustili, da je propadel tak steber slovenstva.«
Slovenci navadno radi praznujemo obletnice, toda pri Korotanu in Tomažiču ni tako. Pred tremi leti je minilo pol stoletja delovanja Korotana, a se Tomažiča tako rekoč nihče ni spomnil. Bo morda, tako vsaj upajo rojaki iz Brkinov, ki se patra radi spominjajo, vsaj ob stoletnici rojstva dočakal kakšno zasluženo počastitev? Sam si je najbolj želel, da bi iz dobička od prodaje Korotana (Mohorjeva je iz proračuna dobila 5,65 milijona evrov, po Tomažičevem izračunu ji je po poplačilu dolgov ostalo skoraj 3,5 milijona dobička) del namenili v štipendijski sklad, ki bi se imenoval po njem.