Tiskane izdaje
Pod obronki Kopitnika, na posestvu Stopinškovih v Turju, živi poseben trop: češkoslovaški volčji pes Brik je vanj najprej sprejel pet članov družine Stopinšek, nasprotoval pa ni niti, ko mu je gospodarica Lea pred štirimi leti predstavila »skoraj« volkuljo Talo iz Kalifornije. Zdaj sta enkraten duet: on laja, ona tuli.
Ko si je šel najbolj znani slovenski volk Slavc pred petimi leti alfa samico iskat v Italijo, je pesti zanj držala vsa Slovenija. Že kakšno leto pred tem so volčji geni potovali tudi v obratni smeri. Lea Stopinšek, ki je od nekdaj občudovala prave volkove, je nadomestek za te »čudovite, plašne živali, ki jih človek žal ne more imeti doma«, najprej poiskala v češkoslovaškem volčjem psu Briku. Pred šestimi leti ga je pripeljala iz Rima, medtem ko je Talo, edino predstavnico severnoameriških indijanskih volčjih psov pri nas, počakala na letališču v Parizu. Zanjo ji ni bilo žal odšteti petih tisočakov. »Brez potnih stroškov,« doda v smehu. Brik je bil približno polovico cenejši. Je pa zato ob isti hrani skoraj polovico težji: tehta okrog 40 kilogramov, Tala jih ima 24. Drugačna presnova? »Ne, le poležava rad, to ga redi,« se smeje Stopinškova.
Gospodarica pa niti približno ni pravi izraz za Leo Stopinšek. V volčjem psu je ravno toliko volčjih genov, od 15 do 30 odstotkov, da človeka nikoli ne sprejme za gospodarja. Nasprotno: vzel ga bo v trop, na čelu katerega bo - on, volčji pes. Tako je tudi pri Stopinškovih ... Vsi so Brikov trop. Tudi obravnava jih tako - brez razlik. »Ko žival sprejmeš za svojo zaradi njenega značaja, se ni težko prilagoditi njenim pravilom in sprejeti dejstva, da nikoli ne boš njen absolutni gospodar,« pravi Stopinškova. »Volk« v Briku ga dela samosvojega, trmastega, neukrotljivega, zamerljivega, če človek samo dvigne glas. Če bi ga udaril, bi se najbrž odzval kot na člana tropa: udaril bi nazaj. Ugriznil bi.
Poseben odnos ima Brik do Tale. Tri kilograme je tehtala, ko so jo pripeljali. Prvo noč so jo skrili pred njim. Bali so se, da bi izginila v njegovem žrelu. Zjutraj je vse presenetil: v sekundi sta se spoprijateljila. A da bo tudi njej glavni, je bilo jasno takoj: odkazal ji je, do kod sme. In smela je le nekaj metrov proč po posestvu. Zaradi Brika so zgradili ribnik. Zdaj ga morajo prositi, da pomoči taco vanj. Bolj je voda volčjemu paru zanimiva zaradi rib, pa še te je treba speči, da gredo v slast. Sicer pa imata raje ovčetino in govedino, a tudi ti ne surovi ...
V nevarnosti daljinci in hladilnik
Žal so pravljice, kakršna je o Rdeči kapici, volkovom po krivici nadele sloves napadalcev in krvoločnežev. V resnici so volkovi plašne živali. Tudi za Talo človek težko verjame, da je v njej sploh kaj volka. Drži se kar se da stran od ljudi. »Če jo kregam, ko kaj ušpiči, in to počne kar naprej, naju Brik strogo opazuje, nato se odloči napraviti red. Če oceni, da imam prav jaz, bo Talo zagrabil za vrat in jo spravil na tla. Če bo dal prav njej, bo za roko prijel mene in me nepremično gledal v oči. Pes v takih primerih ugrizne.«
Če bo kdaj nastala pripoved o Briku in Tali, bo to predvsem pripoved o tatinskem paru, pred katerim niti hladilnik in daljinci niso varni in zaradi katerega so Stopinškovi hišo opremili z okroglimi kljukami. Kar ukradeta, vzameta za plen, ki si ga za nič na svetu ne dovolita vzeti. Takrat svojo volčjo nrav pokaže tudi Tala, pri čemer ni pomembno, ali ukrade meso, jopico ali paket moke ... Luna ne pri plenjenju ne pri tuljenju ne igra nobene vloge.
Mladičkov od tega para žal ne bo. Škoda. Njun zarod bi gotovo krasili elegantna hoja in diskretni šarm mame ter plemenitost in pamet očeta.
