Tiskane izdaje
Zakaj se za postni mesec uporabljata dve poimenovanji, ramazan in ramadan?
Odvisno je od govorca. V Sloveniji se uporabljata oba izraza. Tukajšnji muslimani smo del tako imenovanega turškega kulturnega območja; tu uporabljajo izraz ramazan in zato spodbujamo uporabo tega izraza. Ramadan je torej tujka, saj gre za arabsko besedo. V slovenskem jeziku bi morali uporabljati besede, ki jih uporabljajo domači muslimani.
Ramazan je eden od petih stebrov muslimanske vere. Kakšen je njegov pomen?
Pomemben ni samo zaradi osebne rasti v veri, ampak ima širši, družabni pomen. V tem času poskušamo več moliti, duhovno odraščati, se približati vrednotam vere.
Torej nima zdravstvenega pomena?
Tudi ta vidik je pomemben. Božji poslanec Mohamed, naj je mir z njim, je dejal: »Postite se, da boste zdravi.« Primarni pomen posta, ne samo v islamu, je v duhovnem očiščenju. Njegov drugi namen je, da človek laže razume tiste, ki nimajo dovolj hrane. Danes je na svetu več kot milijarda lačnih. Zato bi morali v tem času razmišljati o njih. Ob načinu življenja sodobnega človeka o lakoti sploh ne moremo razmišljati, če se ne postimo.
Potem je ramazan vendarle dobrodošel v času, ko težko prideš do zdravnika?
Ha, ha, bolje bi bilo, da s tem ne bi imeli nikoli težav, kot jih imamo zdaj. Ramazan je dober tudi v tem pomenu, vendar njegov osnovni namen ni nekakšna dieta.
Je ramazan povezan s katerim konkretnim dogodkom? Je primerljiv z božičem ali veliko nočjo pri kristjanih?
Največja praznika, bajrama, sta ramazanski in kurban oziroma hadži bajram, ki je med vsakoletnim romanjem v Meko. Ramazan pa je vezan na začetek razodetja korana. Kjer so muslimani večina, sta ta praznika primerljiva z božičem in veliko nočjo, sta tudi dela prosta dneva. Bajram je sicer kot izraz za praznik spet beseda turškega kulturnega območja. Obstaja še veliko drugih praznikov. Vendar ima vsaka kultura v okviru islama svoje posebne praznike. Za nas je, na primer, zelo pomemben praznik začetek muslimanskega novega leta, ki ponekod pri Arabcih sploh nima takšne veljave.
Koliko muslimanov v Sloveniji podpira peti steber vere?
Težko presodim, ker se s tem nismo nikoli ukvarjali. Vendar na molitev med ramazanom prihaja od dvakrat do celo trikrat več ljudi kot drugače. Zato muslimane v Sloveniji v šali imenujemo »ramazanski muslimani«.
Koliko je v Sloveniji sploh aktivnih vernikov?
Za muslimane se opredeljuje več kot 40.000 ljudi, torej bi lahko rekli, da jih je toliko vezanih na nas. V ISS je nekaj več kot 6500 družin. Sicer nimamo članstva nikjer zapisanega, zapišemo si samo, kaj je kdo prispeval za delovanje skupnosti. Tako smo dobili število družin. Veliko jih je še vedno članov skupnosti v Bosni. Radi bi jih pritegnili k članstvu v Sloveniji, ker če tukaj ne bomo imeli članstva, se kot skupnost ne moremo razvijati. Zdaj opravljamo samo osnovno versko izobraževanje. Lahko bi dejal, da je vsaj šest desetin muslimanov, ki imajo stalno bivališče v Sloveniji, aktivnih vernikov. Koliko je res vernikov v katerem kraju, se najbolj vidi ob pogrebih ali praznikih. Če bi vedno prihajalo k obredom toliko ljudi kot ob praznikih, bi samo v Ljubljani potrebovali 15 imamov (duhovnikov).
Leta 2008 je islamska skupnost za 4,5 milijona evrov kupila zemljišče med Parmovo in Kurilniško ulico za ljubljanskim Bežigradom, kjer naj bi stal islamski center z džamijo. Denar bi morali zbrati do konca leta 2008, vendar ga še vedno niste. Kje je težava?
Islamska skupnost se je v Sloveniji začela infrastrukturno razvijati šele z osamosvojitvijo države. Sicer je že na začetku 30. let prejšnjega stoletja v Ljubljani deloval tako imenovani imamat in je bilo po popisu prebivalstva v mestu več kot tisoč muslimanov – na Žalah je bilo muslimansko pokopališče –, vendar sta druga svetovna vojna in potem socialistični sistem zavrla razvoj. Zares se je spet začel šele po letu 1991. Ko sem leta 2006 postal mufti, je bilo celotno premoženje skupnosti v nepremičninah vredno dva milijona evrov. V štirih mesecih, od septembra 2008 do konca leta, smo zbrali več kot dva milijona evrov, torej več kot prej v 20 letih. O džamiji so vedno samo govorili, konkretnega projekta ni bilo. Ko smo se končno dogovorili za zemljišče in izvedeli za ceno, je bilo presenečenje veliko, saj se na ta trenutek ni nihče resno pripravljal in denarja nismo imeli. Da bo prišel nekdo iz tujine in nam dal denar za zemljišče, so samo sanje. To se v resničnem življenju ne dogaja. Zato smo najeli kredit in plačali zemljišče. Dolžni smo še 1,9 milijona evrov. Z božjo pomočjo nam bo uspelo.
Slovenija ima zadnje čase, tako se vsaj zdi, vedno boljše odnose z Libijo. Tamkajšnji vlagatelji menda nameravajo vreči 30 milijonov evrov v stožiško jamo brez dna. Mislite, da bi jim bilo zelo težko nameniti manj kot desetino tega denarja za pomoč tukajšnjim bratom po veri?
Stožice so biznis, džamija pa je nekaj drugega. Ko bomo imeli pripravljeno vse za gradnjo, verjamem, da bomo dobili donatorja, kakor so ga, na primer, na Reki. Samo mimogrede, na Reki so dali za zemljišče, komunalne stroške in projekt 930.000 evrov. Mi smo že doslej zbrali tri milijone evrov. Gre za zelo velike razlike. Islamski center ni biznis v smislu, ti daš meni slaščice, jaz dam tebi denar. Gre za prostovoljne prispevke, od katerih v materialnem smislu nimaš nič. Pogovarjamo se z ljudmi z vsega sveta, vendar obljubam ne verjamem preveč in ne govorim o njih. Imam polno vrečo obljub. Verjel jim bom šele takrat, ko bom videl denar.
Kdaj pričakujete začetek gradnje?
Odvisno je tudi od prej omenjenih pogovorov, ali se bodo uresničili ali ne. Če se bodo, bo šlo seveda vse precej hitreje. Vendar smo v islamski skupnosti zelo previdni z napovedmi. Želim si, da bi se začelo čim prej, o rokih pa ne morem govoriti.
Govorili ste o pogovorih po svetu o financiranju gradnje. Lahko pričakujete denar veljakov iz muslimanskih držav? Bosna je na primer polna džamij, ki so jih plačali arabski vladarji.
Pričakujemo pomoč pri gradnji in verjetno jo bomo dobili. Vendar bo ta džamija naša in jo bomo upravljali sami.
Čeprav nočete ugibati, kdaj se bo začela gradnja islamskega centra, imate verjetno v mislih neki okvirni rok, ko naj bi dejavnost v njem zaživela.
V skupnosti zdaj izvajamo vse dejavnosti, ki jih bomo izvajali tam. Dodatna vrednost centra bo, da bodo učenci različnih slovenskih šol lahko prišli tja in jim ne bo več treba iti v islamski center v Zagrebu. Ko sem bil lani jeseni v Zagrebu, sta bila tam dva razreda gimnazijcev iz Celja, ki sta prišla spoznavat islam in islamsko kulturo. Že zdaj sodelujemo z nekaterimi osnovnimi šolami, vendar bo z odprtjem centra takšno sodelovanje lažje.
V teh letih, odkar sem mufti v Sloveniji, sem poleg vsega drugega ugotovil, da bomo imeli pri širjenju dejavnosti kadrovske težave, tudi ko bo center zgrajen. Za versko izobražene ljudi z našega kulturnega območja delo v Sloveniji ni kakšen poseben izziv. Raje bi šli delat v Nemčijo ali Ameriko. Zato bo zame in za vse moje naslednike velik izziv, kako zagotoviti dovolj versko izobraženih ljudi. V Sloveniji seveda ne bo nikoli možnosti za takšno izobraževanje. Moramo jih izšolati v Bosni ali v kateri muslimanski državi. Za primerjavo naj povem, da je v zagrebškem centru zaposlenih 28 ljudi, od tega osem imamov. V Ljubljani je samo eden, čeprav je po uradnih podatkih v Ljubljani z okolico več muslimanov kot v Zagrebu. Za zdaj smo usmerjeni predvsem v investicijo v center, vendar moramo hkrati razmišljati, katere programe bomo tam izvajali.
Vodja tibetanskih budistov v Sloveniji lama Shenphen Rinpoče se je za budista odzval zelo žolčno, ko je novo slovensko vojaško ladjo blagoslovil katoliški duhovnik. Kako vi gledate na blagoslov?
Kdor ne pozna vpliva Rimskokatoliške cerkve na slovensko zgodovino in kulturo, po mojem mnenju ne more razumeti Slovenije. Pa ne gre samo za Slovenijo, podobne navade imajo tudi v drugih državah. Ko sem bil v Ameriki na obisku v neki vojašnici, sem videl, da je nadangel Gabrijel zaščitnik nekaterih vojaških enot. V blagoslovu ladje ne vidim ničesar spornega. Vem, da so se kristjani, muslimani in pripadniki drugih ver skupaj borili že na soški fronti in da se bodo tudi v prihodnje, če bo treba. Že stoletje smo del te družbe in z njo delimo dobro in slabo.
Kakšen je vaš pogled na ustanovitev vojaške škofije v Sloveniji?
Raje bi govoril, kako bi pri duhovni oskrbi vojakov sodelovala islamska skupnost. Mislim, da bi Slovenija morala dovoliti, da tisti vojaki, ki želijo, dobijo duhovno podporo. Za muslimane v vojski bi bil po mojem dovolj en imam. Na žalost je veliko ljudi v zaporih in mislim, da bi morali tudi tam omogočiti duhovno podporo našim vernikom.
Je na plačilnem seznamu slovenske države v vojski ali zaporih kakšen muslimanski duhovnik?
Ne. En imam je odgovoren, da po potrebi obišče ljudi v zaporih.
Vaš prihod na čelo slovenske islamske skupnosti je pred dobrimi štirimi leti dvignil veliko prahu. Del članov je izstopil in ustanovil drugo skupnost, z njimi ste se celo pravdali po sodiščih. So razmere zdaj urejene?
Res obžalujem takratno odločitev približno 20 ljudi. To je njihova pravica. Nekateri naši člani so celo dejali, da zdaj laže dihajo, saj so nekateri od tistih, ki so odšli, več let ustvarjali različne težave. Vse sodne spore smo končali in upam, da bo prišel čas, ko bo vse skupaj pozabljeno. V skupnosti smo prepričani, da ustanovitev druge skupnosti ni bila samo osebna želja izstopnikov, ampak tudi poskus nekaterih predstavnikov oblasti, da bi manipulirali z muslimani.
Koga konkretno mislite?
Imamo določene informacije oziroma dejstva, in ko ne bom več mufti, bom o tem kaj napisal. Za zdaj se moram ukvarjati predvsem z islamskim kulturnim centrom.
Najpomembnejši cilj izstopnikov je bil, da bi bili slovenski muslimani popolnoma administrativno samostojni od Bosne. Se vam zdi ta ideja sprejemljiva?
S svojim delom sem dokazal, da je islamska skupnost administrativno neodvisna.
Čeprav so vas imenovali v Sarajevu.
Dobro, to je res, vendar tudi tukajšnje katoliške škofe imenujejo v Rimu in tukajšnjega vodjo Srbske pravoslavne cerkve v Beogradu.
Gre za različno urejene verske skupnosti. Srbskega muftija ne izberejo v Sarajevu.
Država je leta 2007 določila, da ima vsaka verska skupnost svojega zakonitega zastopnika. Jaz sem zastopnik Islamske skupnosti v Sloveniji in vse, kar se je dotika, poteka s posredovanjem skupnosti, ki je registrirana v hiši, kjer se zdaj pogovarjava. Vendar bomo vedno sodelovali s skupnostjo v Bosni, ker smo Bosanci. Ponosni smo na svojo pripadnost. Hvala bogu, da Sarajevo še vedno nadzira dogajanje. Če ga ne bi, ne vem, kam bi določeni ljudje pred štirimi ali petimi leti odpeljali muslimane v Sloveniji. Sam prihajam s Fakultete za islamske vede v Sarajevu in zelo pomembno je, da se tak islam, kot ga podajamo svojim študentom, ti pa naprej našemu ljudstvu, ohrani tudi v Sloveniji.
Povem vam še to, da zemljišča za islamski center brez pomoči iz Bosne sploh ne bi mogli kupiti. Na banki so nam pojasnili, da moramo za pridobitev kredita imeti dva milijona evrov. Zbrali smo 1,6 milijona in iz Bosne so nam priskočili na pomoč. V finančno-materialnem poslovanju smo popolnoma samostojni, Sarajevo skrbi samo za to, da v verskih zadevah ni odločilna oseba, ki bi jo zanašalo preveč v levo ali desno.
Maja ste začeli drugi mandat muftija v Sloveniji. To verjetno pomeni, da še vedno najdete izzive za to delo?
Zdaj smo na točki, ko smo kupili zemljišče za islamski center, in ne bi bilo korektno, da bi pustil vse skupaj. V delu uživam, tu se dobro počutim, dejstva dokazujejo, da smo precej postorili in hvala bogu nismo vsak dan v rumenem tisku.
