Stranke zasebnim šolnikom puščajo priprta vrata
Večina se strinja, da je sodbo ustavnega sodišča treba spoštovati, nekatere pa jo s spremembo ustave še vedno skušajo zaobiti.
Odpri galerijo
Ustavni sodniki so konec leta 2014 razsodili, da mora država tudi zasebnikom v celoti kriti javnoveljavni program, česar pa odhajajoča vlada ni uspela uresničiti.
Ljubljana – Navkljub neuspehu v iztekajočem se mandatu, se tri parlamentarne stranke še vedno zavzemajo za spremembo ustave v delu, ki se dotika zasebnega šolstva. Z le eno izjemo pa so vse enotne, da je sodbe ustavnega sodišča treba spoštovati, medtem ko bi koncesije v visokem šolstvu ukinili dve stranki.
V državi trenutno ob 454 javnih osnovnih šolah deluje še šest zasebnih, ki jih država financira 85-odstotno. Preostanek stroškov izvedbe javnoveljavnega programa – obveznega in razširjenega – v obliki šolnine plačujejo starši, ki za en mesec pouka odštejejo med 49 in 230 evri. Na nekaterih zavodih so tisti s socialnega roba plačila oproščeni.
Ustavni sodniki so konec leta 2014 razsodili, da mora država tudi zasebnikom v celoti kriti javnoveljavni program, česar pa odhajajoča Cerarjeva vlada ni uspela uresničiti. Še več, s koalicijskimi partnerji, opozicijsko Levico in Stranko Alenke Bratušek je odločbo skušala zaobiti s spremembo ustave. Predvideno je bilo, da bi člen o javnem financiranju osnovnošolskega izobraževanja predrugačili na način, da se javne šole financirajo iz javnih sredstev, zasebne pa se lahko financira pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar je za to med poslanci zmanjkalo podpore.
Stranke smo zato vprašali, ali nameravajo v prihodnjem mandatu sodbo realizirati. Čeprav so si precej enotne, da je sodbe ustavnega sodišča treba spoštovati, se zapleta pri interpretaciji njene vsebine.
V SD je ne želijo upoštevati na škodo javnega šolstva, zato so leta 2015 predlagali spremembo ustave, s katero bi ohranili javno šolstvo, zasebemu pa dali primerno mesto, začrtanju meje med obema je še vedno naklonjena Levica. Tudi v Stranki Alenke Bratušek bi spremenili ustavo, saj da toliko različnih interpretacij izhaja iz tega, da člen, ki določa izobraževanje, ni dovolj nedvoumno napisan.
Ključen argument, ki ga navajajo pri nasprotovanju državnega podpiranja zasebni pobudi v šolstvu je, da v zasebnih šolah nimajo mesta vsi otroci, medtem ko javne sprejmejo vsakogar. Zaradi tega mora po njihovem strogem prepričanju obstajati tudi razlika v financiranju.
V SMC spominjajo, da so spisali predlog zakona, s katerim so obvezni program zasebnih šol želeli financirati v celoti, razširjenega – torej dodatni, dopolnilni pouk, jutranje varstvo, podaljšano bivanje – pa 85-odstotno, ki v državnem zboru, kot vsi drugi poskusi sprememb te tematike, ni prejel podpore. Prepričani so, da bi zakonsko morali urediti še kriterije za zagotavljanje kakovosti teh programov in instrument odvzema javne veljavnosti programa zasebnih šolam, če ne bi zadostile standardom.
V SDS, kjer so v iztekajočem se mandatu štirikrat neuspešno predlagali uskladitev zakonodaje z ustavno odločbo, napovedujejo, da jo bodo uresničili, saj je različno financiranje programa osnovnih in zasebnih šol protiustavno. Enako nameravajo storiti v NSI, saj je po njihovem mnenju škandalozno, da sredi leta 2018 to še ni urejeno. Da je vsako sodbo treba izvršiti v rokih, so prepričani v programsko sorodni SLS, kjer še dodajajo, da pri nas pravna država ne deluje izključno zaradi neprimernega odnosa politike do državnih institucij.
Zasebne iniciative stranke nekoliko bolj podpirajo v visokem šolstvu. Le dve – ena z leve in druga z desne, zaradi povsem različnih razlogov podpirata ukinitev koncesij zasebnim fakultetam in univerzam. V Levici dajejo prednost javnemu, zato ostro nasprotujejo trošenju sredstev za zasebno, v SLS pa menijo, da je visokošolskih ustanov že tako ali tako preveč, zato ne dosegajo kakovosti, kot so jo v preteklosti. Pomen kakovosti poudarjajo tudi v SDS, zato želijo na področju izobraževanja vzpostaviti kriterije, ki bodo spodbujali kakovostni študij, ne glede na to, kdo ga izvaja, zasebnik ali javna šola.
»Potrebna je jasna strateška usmeritev, koliko vpisnih mest za posamezno področje potrebujemo. Tam, kjer javno šolstvo ne mora dovolj hitro slediti potrebam, razpišemo koncesije. Merila za to morajo biti usklajena s potrebami okolja in gospodarstva,« zagovarjajo v Listi Marjana Šarca. Kot večina strank, so tudi oni koncesionarjem naklonjeni v primerih, ko njihovi programi dopolnjujejo javno mrežo oziroma zapolnjujejo njene luknje. Ključni del sistema je zato ugotavljanje, kakšne so izobraževalne potrebe, menijo v SMC. Tudi v Desusu koncesije podpirajo samo, kadar nadgrajujejo raznolikost javne izobraževalne ponudbe.
Natančno določitev namena in načina podeljavanja ter trajanja koncesij napovedujejo v SD, opredeliti nameravajo še javno službo v visokem šolstvu, kar že nekaj let zahteva računsko sodišče. Tega nobeni vladi ni uspelo spraviti pod streho, niti odhajajoči, čeprav je z vsemi deležniki pripravila predlog njene definicije.
V državi trenutno ob 454 javnih osnovnih šolah deluje še šest zasebnih, ki jih država financira 85-odstotno. Preostanek stroškov izvedbe javnoveljavnega programa – obveznega in razširjenega – v obliki šolnine plačujejo starši, ki za en mesec pouka odštejejo med 49 in 230 evri. Na nekaterih zavodih so tisti s socialnega roba plačila oproščeni.
Ustavni sodniki so konec leta 2014 razsodili, da mora država tudi zasebnikom v celoti kriti javnoveljavni program, česar pa odhajajoča Cerarjeva vlada ni uspela uresničiti. Še več, s koalicijskimi partnerji, opozicijsko Levico in Stranko Alenke Bratušek je odločbo skušala zaobiti s spremembo ustave. Predvideno je bilo, da bi člen o javnem financiranju osnovnošolskega izobraževanja predrugačili na način, da se javne šole financirajo iz javnih sredstev, zasebne pa se lahko financira pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar je za to med poslanci zmanjkalo podpore.
Štirje predlogi padli v vodo
Stranke smo zato vprašali, ali nameravajo v prihodnjem mandatu sodbo realizirati. Čeprav so si precej enotne, da je sodbe ustavnega sodišča treba spoštovati, se zapleta pri interpretaciji njene vsebine.
V SD je ne želijo upoštevati na škodo javnega šolstva, zato so leta 2015 predlagali spremembo ustave, s katero bi ohranili javno šolstvo, zasebemu pa dali primerno mesto, začrtanju meje med obema je še vedno naklonjena Levica. Tudi v Stranki Alenke Bratušek bi spremenili ustavo, saj da toliko različnih interpretacij izhaja iz tega, da člen, ki določa izobraževanje, ni dovolj nedvoumno napisan.
Koncesije javno šolstvo. INFOGRAFIKA: Delo
Ključen argument, ki ga navajajo pri nasprotovanju državnega podpiranja zasebni pobudi v šolstvu je, da v zasebnih šolah nimajo mesta vsi otroci, medtem ko javne sprejmejo vsakogar. Zaradi tega mora po njihovem strogem prepričanju obstajati tudi razlika v financiranju.
Možen odvzem javne veljavnosti
V SMC spominjajo, da so spisali predlog zakona, s katerim so obvezni program zasebnih šol želeli financirati v celoti, razširjenega – torej dodatni, dopolnilni pouk, jutranje varstvo, podaljšano bivanje – pa 85-odstotno, ki v državnem zboru, kot vsi drugi poskusi sprememb te tematike, ni prejel podpore. Prepričani so, da bi zakonsko morali urediti še kriterije za zagotavljanje kakovosti teh programov in instrument odvzema javne veljavnosti programa zasebnih šolam, če ne bi zadostile standardom.
V SDS, kjer so v iztekajočem se mandatu štirikrat neuspešno predlagali uskladitev zakonodaje z ustavno odločbo, napovedujejo, da jo bodo uresničili, saj je različno financiranje programa osnovnih in zasebnih šol protiustavno. Enako nameravajo storiti v NSI, saj je po njihovem mnenju škandalozno, da sredi leta 2018 to še ni urejeno. Da je vsako sodbo treba izvršiti v rokih, so prepričani v programsko sorodni SLS, kjer še dodajajo, da pri nas pravna država ne deluje izključno zaradi neprimernega odnosa politike do državnih institucij.
Javno šolstvo financiranje.INFOGRAFIKA: Delo
Zasebne iniciative stranke nekoliko bolj podpirajo v visokem šolstvu. Le dve – ena z leve in druga z desne, zaradi povsem različnih razlogov podpirata ukinitev koncesij zasebnim fakultetam in univerzam. V Levici dajejo prednost javnemu, zato ostro nasprotujejo trošenju sredstev za zasebno, v SLS pa menijo, da je visokošolskih ustanov že tako ali tako preveč, zato ne dosegajo kakovosti, kot so jo v preteklosti. Pomen kakovosti poudarjajo tudi v SDS, zato želijo na področju izobraževanja vzpostaviti kriterije, ki bodo spodbujali kakovostni študij, ne glede na to, kdo ga izvaja, zasebnik ali javna šola.
»Potrebna je jasna strateška usmeritev, koliko vpisnih mest za posamezno področje potrebujemo. Tam, kjer javno šolstvo ne mora dovolj hitro slediti potrebam, razpišemo koncesije. Merila za to morajo biti usklajena s potrebami okolja in gospodarstva,« zagovarjajo v Listi Marjana Šarca. Kot večina strank, so tudi oni koncesionarjem naklonjeni v primerih, ko njihovi programi dopolnjujejo javno mrežo oziroma zapolnjujejo njene luknje. Ključni del sistema je zato ugotavljanje, kakšne so izobraževalne potrebe, menijo v SMC. Tudi v Desusu koncesije podpirajo samo, kadar nadgrajujejo raznolikost javne izobraževalne ponudbe.
Natančno določitev namena in načina podeljavanja ter trajanja koncesij napovedujejo v SD, opredeliti nameravajo še javno službo v visokem šolstvu, kar že nekaj let zahteva računsko sodišče. Tega nobeni vladi ni uspelo spraviti pod streho, niti odhajajoči, čeprav je z vsemi deležniki pripravila predlog njene definicije.
