Strelivo iz skladišč JLA v Ložnici začetek trgovanja z orožjem?

Govoriti o eni slovenski orožarski aferi oziroma trgovini z orožjem iz 90. let prejšnjega stoletja je zmotno.

Objavljeno
18. marec 2011 21.38
Dejan Karba, notranja politika
Dejan Karba, notranja politika
Ljubljana - Najprej je Slovenija kupovala orožje za potrebe Teritorialne obrambe (TO), kar sta nekje med 10. in 26. junijem leta 1991 realizirala takratna ministra za notranje zadeve in obrambo Igor Bavčar in Janez Janša prek direktorja direktorata za logistiko Ludvika Zvonarja, šlo pa je za 5000 pušk, nekaj tisoč protioklepnih sredstev, dobavila sta tudi fagote, protioklepna sredstva srednjega dosega, in denimo »racalke«, angleške radijske postaje.

Omenjen nakup orožja za potrebe TO je povzročil naval na organe za notranje zadeve in na sekretariate za ljudsko obrambo, na razne direktorje in menedžerje, ki so (nekateri od njih) zaslutili možnost zaslužka. Eno je bil uvoz iz tujine (Arabija, Rusija, Nemčija ...), drugo je bil vojni plen JLA, tretje pa je bilo orožje, ki je predstavljalo višek.

Primer viška orožja TO so bile, denimo, puške kalibra 7,9 milimetra, ki so jim Hrvati za potrebe svoje obrambe dodali namerilne naprave in iz njih naredili ostrostrelno orožje. Med viški je bilo še strelivo; tudi tisto, ki ga je JLA hranila v svojem 27 hektarov velikem skladišču v Zgornji Ložnici.

Izplen streliva iz skladišča JLA v Zgornji Ložnici - izjemni podvig TO ...

Prav v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici se je v začetku julija 1991 zgodil največji logistični podvig v slovenski osamosvojitveni vojni, kar v eni od svojih knjig priznava tudi Janez Janša, takratni republiški sekretar za obrambo. Blokado vojašnice v Slovenski Bistrici, zavzetje in nato izplen več deset podzemnih objektov JLA, ki so hranili več kot 5000 ton minskoeksplozivnih sredstev, je vodil poveljnik 79. območnega štaba TO vzhodnoštajerske pokrajine major Marjan Strehar, ki je za vse to pripravil tudi bojni načrt.

Naročilo za izpraznjenje skladišča je prišlo iz Ljubljane, od republiškega sekretarja za obrambo. »Oprema, ki smo jo v sedmih napornih nočeh prepeljali iz Ložnice, je imela izjemen psihološki učinek. Imeli smo občutek, da smo v TO končno sposobni enakovrednega kosanja z JLA, ki je prihajala nad naše pripadnike z oklepnimi enotami. Menim, da je informacija o vdaji enote na Ložnici in polastitev opreme iz tega skladišča psihično dotolkla pripadnike JLA. Tega se takrat nismo v celoti zavedali,« se je spominjal Strehar.

Dejal je še, da so takrat pri praznjenju skladišča porabili več kot 20.000 litrov goriva, baterijskih vložkov za svetilke pa je zmanjkalo v radiju več deset kilometrov okrog Slovenske Bistrice: »Zaradi možnosti iskrenja v skladiščih seveda ni elektrike, mi pa smo skladišča praznili samo v temi, saj smo se podnevi bali napalma jugoslovanskih letal.«

Nekaterim vojakom, ki so takrat sodelovali pri praznjenju skladišča, še danes ni jasno, zakaj je bilo skladišče, potem ko so ga zavzeli, treba izseliti. Janša je o izselitvi izdal le ustni ukaz. Več kot 800 priklopnikov je sedem noči izvažalo dobrih 5000 ton minskoeksplozivnih sredstev (seznam streliva hranimo v uredništvu), za več avtobusov ljudi, ki so se menjavali na vsake štiri ure, pa je strelivo »poskrilo« po 94 deponijah v pohorskih pobočjih. V mesecih po osamosvojitveni vojni so popisano orožje vrnili nazaj v skladišča v Zgornji Ložnici. A ne vsega. Nekaj so ga hrvaški tovornjaki izvozili že s pohorskih vijugastih strmin.

... in začetek precej dobičkonosne trgovine

Zakaj je podal ukaz o razselitvi enega največjih skladišč JLA, ve le takratni sekretar za obrambo Janez Janša. Nekateri od vojakov, ki so pri izpolnjevanju ukazov sodelovali tako pri praznjenju kot pri poznejšem polnjenju skladišča, v ukazu ne vidijo razumnih namenov. Sploh če k temu prištejemo dogodke, ki so sledili.

Dokumenti, ki jih hranimo v uredništvu, pričajo, da se je začelo v noči z 22. na 23. julij: »Relacija Zagreb-Krapina-Rogatec-Slovenska Bistrica. V koloni bo 16 tovornih in tri osebna vozila ... Spremstvo je oboroženo z osebnim orožjem. Prevzem materialnih sredstev je dogovorjen med obrambnim ministrom Republike Slovenije Janezom Janšo in poveljnikom ZNG republike Hrvaške generalompolkovnikom Martinom Špegljem«. Te tovornjake je Silvo Komar (VIS) dva dni zadrževal na meji, dokler ni dobil ustnega ukaza od Janeza Janše.

Izvažanje minskoeksplozivnih sredstev iz ložniškega skladišča je trajalo, kot pričajo dokumenti, vse do 30. novembra 1991. Ukazi s seznami vrst streliva in ljudi, ki so prihajali po strelivo, so prihajali iz Ljubljane, iz takratnega sekretariata za obrambo. »Mi smo te ukaze morali spoštovati. Nismo vedeli, ali gredo te mine na Hrvaško, v Kranj, v Ljubljano ali pozneje tudi v Bosno. Da bi to spraševali, takrat nismo imeli časa,« se spominja Strehar in ponavlja tisto znano vprašanje: »Kje je denar od tega orožja? Kje so milijoni nemških mark?«
Tukaj je Strehar še pripomnil, da je enkrat samkrat pri natovarjanju orožja na hrvaški tovornjak videl tudi cenik, ki je šoferju padel na tla: »Nisem mogel verjeti. Hrvati so nam za posamezno ročno bombo, po mojem mnenju vredno 50 mark, plačali 150 mark.«

Kje je skoraj milijarda ameriških dolarjev?

Dokument, ki nam ga je poslal državljan - v tistih časih je bil policist v spremstvu -, priča, da je Miro Predanič, takrat visoki agent VIS, na mejnem prehodu Čatež-Bregana hrvaškemu Zaboku, Trgostilu in zagrebškemu Sokolu v enem dnevu »prodal« 80.000 kosov streliva. Domnevamo, da je bilo to orožje iz Ložnice in Borovnice. Da je strelivo plačeval Predaniču, je v intervjuju za Mladino 24. aprila 2000 že povedal tudi bosanski trgovec z orožjem Hasan Čengić: »V nekaterih primerih je bil, ko sem plačeval, v pisarni gospoda Miha Brejca tudi gospod Miro Predanič.«

Poznavalci menijo, da je bilo strelivo, prodano iz Ložnice, vredno več kot 900 milijonov dolarjev. Za predstavo: Hrvaška, ki je med 22. julijem 1991 in 30. novembrom 1991 kupila največ ložniškega streliva in orožja iz Borovnice, je za svojo vojno porabila 12 milijard ameriških dolarjev.