Švicarska zgodba še naprej polna lukenj

Več kakor tri mesece je minilo od razkritja Dela o nezakonitem napotovanju visokih policijskih uradnikov na »mednarodno« organizacijo DCAF (ženevski center za demokratični nadzor nad oboroženimi silami oziroma center za varnost, razvoj in vladavino prava), prav toliko je minilo tudi od izredne revizije, ki jo je na podlagi zahteve protikorupcijske komisije (KPK) odredil notranji minister Gregor Virant. Oktobra lani smo v Ozadjih opozorili, da z izplačili Stanislavu Venigerju, ki danes opravlja funkcijo generalnega direktorja Policije, ko je bil napoten na DCAF, ni bilo vse v redu. Tam je deloval med letoma 2008 in 2012.

Po naših informacijah je Veniger, ki je bil takrat zaposlen na Policiji, izplačeval dohodke za delo v tujini, čeprav je deloval v pisarni DCAF – v Ljubljani. Ta ustanova je namreč leta 2008 v slovenskem glavnem mestu odprla stalno pisarno. Znesek, ki se je omenjal: več deset tisoč evrov. Oktobra smo opozorili še na eno pomembno podrobnost: DCAF ni mednarodna organizacija. Branje zakonskih določb in proučitev statusa sklada sta pokazala, da DCAF še zdaleč nima statusa tovrstne organizacije. To ugotovitev so potrdili tudi na ministrstvu za zunanje zadeve.

Glede na to dejstvo nihče iz Slovenije ne bi smel biti sekundiran na položaj v DCAF. S statusom sklada, smo opozorili, so sploh težave. Center v Ljubljani ni odprl podružnice, pač pa zavod, registriran za izdajanje knjig. Direktor je Anton Travner, ki je v policiji opravljal vrsto pomembnih funkcij. Danes je član DL (stranke notranjega ministra) in predsednik njenega občinskega odbora v Braslovčah.

Potrditev Delovih ugotovitev

Sredi novembra je ministrstvo za notranje zadeve razkrilo še ugotovitve izredne notranje revizije (INR). Ta je skoraj v celoti pritrdila ugotovitvam Dela in opozorila še na več drugih hudih kršitev. Praktično ni bilo področja, na katerem jih ne bi našli. Po grobih izračunih je nezakonito sodelovanje Policije s tem centrom državni proračun stalo najmanj 93.500 evrov (neobračunana najemnina in nakazila), pri čemer niso upoštevani nepravilno obračunane plače in dodatki ter stroški službenih potovanj slovenskih sekundirancev, kakor tudi ne stroški opreme, ki jo je notranje ministrstvo brez pravne podlage zagotovilo DCAF. Omenjena revizija je v vseh sklopih, ki jih je proučila, ugotovila kršitve zakonodaje in predpisov oziroma njihovo napačno uporabo. Ni sklopa, v katerem INR ne bi dodala statusa: »Zelo pomembno.«

Takrat smo opozorili, da se »revizija bere kot kriminalka, nedostojna tako pomembne institucije, kot je Policija: od zavajanja vlade glede finančnih posledic sodelovanja z DCAF, nesledljivosti dokumentacije, sumljivih postopkov napotitve, ustvarjanja (finančnih) uslug zasebnemu inštitutu do neupravičenega dodeljevanja avtomobilov, računalnikov in telefonov napotenim uradnikom«. Virant je na podlagi revizije odredil izvršitev nalog, med njimi tudi tiste, da se »proučita višina in možen način povračila morebitno preveč izplačanih plač in dodatkov«.

Vlada je decembra 2007 sprejela sklep, da se izjava med MNZ in DCAF lahko podpiše, ni pa bila seznanjena, da gre v resnici za dogovor, ki bo imel finančne posledice, in da DCAF sploh ni mednarodna organizacija. Revizija je, tako kot Delo, ugotovila, da za tak dogovor ni bilo podlage v nobenem členu zakonodaje, ki ureja zunanje zadeve. Tudi v najnovejšem dogovoru INR opozarja na »sporno pravno podlago«. Vlado so zavajali tudi glede financ, saj da dogovor »nima finančnih učinkov ali so ti zanemarljivi«, čeprav je bilo jasno, da bodo obveznosti presegale več deset tisočakov evrov na leto.

Povečano tveganje korupcije

Direktor podružnice DCAF v Ljubljani, je ugotovila INR, je bil sočasno vodja policijskega sektorja za mednarodne odnose. Gre za Antona Travnerja, čigar napotitev je prav tako zelo sporna. Revizorji opozarjajo, da se je dvom o pravilnosti napotitve uradnikov pojavil dovolj zgodaj, kakor tudi dvom, ali ministrstvo za notranje zadeve sploh lahko brezplačno odda svoje prostore zasebnemu zavodu. To bi lahko storili le, če bi bil DCAF nevladna organizacija, kar pa ni. Prav tako ni bila sklenjena najemna pogodba, zato je bil MNZ ob več kot 17.000 evrov, DCAF pa ni kril niti obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, ki bi jih moral, tudi če bi prostore dobil brezplačno.

»Brez pravnega temelja je bila omogočena korist DCAF«, je ugotovila INR z dodatkom: »Obstaja povečano tveganje korupcije.« Napotenim so poleg tega neutemeljeno dodelili službene avtomobile, mobilnike in prenosne računalnike. Vse stroške avtomobilov je nosilo notranje ministrstvo (gorivo, cestnine, tehnični in drugi pregledi, zavarovanja, vzdrževanje). Ne­upravičeno, pravijo revizorji.

Neupravičena izplačila

Za obdobje 2008–2012, ko je bil tja napoten tudi Veniger, so zaznali sumljiv postopek izbire, ki je temeljil kar na kandidatovi samooceni, brez pogojev, ki bi morali biti v javnem razpisu. Poleg Venigerjeve je bila posebno problematična Travnerjeva napotitev za direktorja DCAF Ljubljana; na funkcijo torej, ki jo je že zasedal, kar kaže na prirejenost razpisa. Imenovana sta bila brez preizkusov in razgovora, dobila sta novi pogodbi, za kar ni bilo pravne podlage, saj je bilo delovno mesto v Ljubljani, ne v Ženevi.

»Nesmotrna poraba javnih sredstev in neupravičena izplačila«, piše v reviziji. Po razkritjih smo zapisali: »Kandidirala sta na tako čudnem razpisu, ki so mu sledile še bolj čudne pogodbe, da težko verjamemo, da kot prekaljena in uveljavljena policista nista vsaj malo sumila, da nekaj ni v redu. Tudi če bi verjeli, da sta delovala v dobri veri, je prirejenost razpisa tako očitna, da bosta težko ovrgla utemeljene sume, ki jih je nanizala revizija.«

Pozneje so jima znižali plačo in dodatke, a je bila plača že v izhodišču napačno določena. In kar je še huje: po policijski zakonodaji ne Veniger ne Travner sploh ne bi smela opravljati dela za tujo pravno osebo zasebnega prava. Revizija navaja še druge nepravilnosti in ključni povzetek: neustrezen, negospodaren, protipraven in netransparenten način od začetka do danes.

Tri mesece po razkritjih Dela in poročila izredne notranje revizije nas je zanimalo, kako so na notranjem ministrstvu in Policiji sanirali razmere. Virant je namreč organizacijskim enotam na podlagi ugotovitev revizije naložil 17 ukrepov in kasneje še dva, povezana predvsem z izplačili napotenim na DCAF. Od MNZ smo zahtevali podatke o izvajanju vseh 19 točk. Poročilo o njihovem izvajanju je Virant prejel, so pojasnili.

Vračala bosta denar

»Nekaj jih je že izvršenih, predvsem tisti, ki se nanašajo na vračilo obratovalnih stroškov za prostore DCAF in povračilo neupravičeno izplačanih plač. Tako so bili 9. decembra 2013 že vrnjeni obratovalni stroški v višini 18.604,31 evra za čas, ko je inštitut DCAF zasedal prostore na Kotnikovi 8 v Ljubljani,« so pojasnili, a tukaj manjka ključen podatek: o povračilu okoli 17.000 evrov najemnine, ki bi jo po ugotovitvah INR podružnica morala v vsakem primeru plač(ev)ati.

»S Stanislavom Venigerjem in Antonom Travnerjem, ki sta bila napotena v Švico kot sekundarna policijska uradnika, je MNZ pripravilo dogovora o povračilu ne­upravičeno izplačane plače: z Venigerjem v višini 5.107,97 evra neto za delo v Ženevi med 26. septembrom 2008 in 31. marcem 2009, in s Travnerjem za čas med 15. avgustom 2008 in 31. marcem 2009 v višini 6.115,20 evra neto. Zneska bosta vrnila v treh zaporednih mesečnih obrokih, prvi bo plačan iz izplačila njune plače za februar 2014,« so pojasnili na notranjem ministrstvu.

Tudi v tem delu notranje ministrstvo ni povsem spoštovalo opozoril INR. Ta ugotavlja, da sta bili pogodbi marca 2009 sicer res spremenjeni z aneksi, s katerimi se spreminja kraj opravljanja delovanja iz Ženeve v Ljubljano, s čimer se jima je znižala plača in dodatki, vendar, citiramo, »je bila plača že v osnovi določena napačno«. Sodeč po pojasnilih ministrstva za notranje zadeve bosta vrnila le del ne­upravičeno izplačane plače.

»Škodljivo za RS«

Na MNZ so pojasnili, da je Virant »v odrejenih ukrepih opozoril tudi na dosledno spoštovanje določil izbranih pravnih podlag, ki morajo biti seveda pravilno izbrane. Tako je služba generalnega direktorja Policije vnovič preučila uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in pojasnila, da v prihodnje zaradi statusa DCAF v Ljubljani ne bo več uporabljala omenjene uredbe, pač pa 39. člen zakona o organizaciji in delu policije, po katerem bo uslužbence, napotene na DCAF, obravnavala kot napotene v druge organizacije«.

Tudi tukaj takšna odločitev zelo odstopa od ugotovitev in priporočil INR. Revizorji so namreč prepričani, citiramo, »da je določba tega člena najmanj nedorečena, lahko pa tudi škodljiva za Republiko Slovenijo«, saj ne opredeljuje načina napotitve, kar »daje možnost izjemno široke interpretacije, s tem pa tudi tveganje zlorab oziroma ravnanj, ki imajo negativne finančne posledice za ministrstvo oziroma Policijo«. Na koncu so dodali: »Ocenjujemo, da gre za pomembno tveganje možnosti zlorab tega zakonskega določila.«

Na notranjem ministrstvu podrobnejših ukrepov po vseh 19 točkah niso posredovali. Posamezne službe MNZ so izpolnile tudi nekatere druge naloge, so pojasnili, predvsem tiste, ki določajo večjo skrbnost in preglednost pri ravnanju z davkoplačevalskim denarjem ter natančnejšo opredelitev finančnih obveznosti, »vzpostavljena pa je tudi posebna evidenčna politika za spremljanje porabe DCAF«. Drugi ukrepi, obljubljajo, bodo izpolnjeni do konca marca 2014.

Vprašanja brez odgovorov

Brez odgovora ostajajo dodatna vprašanja, ki smo jih posredovali MNZ: ali so od izdaje revizije sklenili najemno pogodbo za prostore in opremo, ki jih uporablja DCAF; ali je notranje ministrstvo dobilo poplačano neobračunano najemnino, ki je »težka« več kakor 17.000 evrov; ali so uradnikom(a), ki so zdaj napoteni v DCAF, odvzeli avtomobile, službene računalnike in mobilnike in ali je ministrstvu za notranje zadeve uspelo pridobiti dokumentacijo o sodelovanju z DCAF pred letom 2008.

Vprašali smo tudi, ali je notranje ministrstvo prekinilo sodelovanje z DCAF in odpoklicalo napotena uradnika oziroma uradnike, a kakor kažejo odgovori, MNZ očitno išče nove pravne poti, kako »legalizirati« sodelovanje s skladom. Ker so očitki iz poročila INR precej obremenjujoči in ker omenjajo tudi možnost korupcije, nas je zanimalo še, ali se bo minister odločil za dodatne, morda tudi kadrov­ske ukrepe. Na to vprašanje niso odgovorili.

KPK še čaka

Protikorupcijska komisija je sicer prejela revizijsko poročilo z napovedanimi ukrepi, a, kakor kaže, zanjo primer še ni končan. »V povezavi s postopkom KPK v tej zadevi dodajamo, da bo komisija MNZ zaprosila za dodatne ugotovitve in pojasnila, zato vam za zdaj še ne moremo posredovati več informacij,« so sporočili. Notranje ministrstvo je imelo do konca januarja čas, da jih posreduje.

Na epilog zgodbe bomo torej morali še čakati, po treh mesecih pa lahko na podlagi pojasnil in ukrepov MNZ brez večjih težav sklenemo, da je ta za zdaj precej omejen. Ali bolje: kilav. Tudi zato, ker je Travner pomemben član stranke notranjega ministra Viranta?

rok.kajzer@delo.si