Talentov preveč, podpore pa premalo

Ljubljana – V sredini septembra, ko bomo v Sloveniji verjetno imeli že novo vlado, bo Ljubljana gostila konferenco evropskega sveta za visoko sposobne (ECHA – European Council for High Ability).

To bi lahko zvenelo pomenljivo simbolično, vendar se Slovenci v odnosu do svojih visoko sposobnih prebivalcev oziroma v skrbi za nadarjene doslej, vsaj v primerjavi z drugimi članicami EU, nismo ravno izkazali. Za zdaj prav nič ne kaže, da bo v prihodnje bolje.

Strokovnjaki, ki si pri nas prizadevajo za podporo nadarjenim, opozarjajo zlasti na to, da v Sloveniji še vedno nimamo niti nacionalne strategije za delo z nadarjenimi niti nacionalne koordinacije, ki bi skrbela za ustrezno podporo nadarjenim na vseh ravneh izobraževanja.

Med temi, ki opozarjajo na pomanjkljivosti, je tudi dr. Mojca Juriševič, izredna profesorica Pedagoške fakultete (PeF) na Univerzi v Ljubljani (UL) in predstojnica tamkajšnjega centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti (CRSN), ki bo tudi predsedovala omenjeni ljubljanski konferenci.

»Ta konferenca bo po pričakovanjih pritegnila skoraj 300 raziskovalcev in strokovnjakov z vsega sveta; ker gre za tako pomemben mednarodni dogodek, so temu primerne tudi priprave. Čaka nas še veliko dela, a smo pozitivno naravnani in se veselimo dogodka, ki je po mojem mnenju zgodovinsko pomemben za Slovenijo – gostili bomo najvišjo evropsko institucijo na področju dela z nadarjenimi in za najmanj štiri dni postali del te izjemno pomembne mednarodne znanstvene in strokovne skupnosti.«

Učitelji premalo usposobljeni

Juriševičeva si s kolegi že kar nekaj časa prizadeva, da bi delo z nadarjenimi pri nas postalo bolj učinkovito. Poudarja, da imajo za to dovolj dobre smernice v beli knjigi na področju vzgoje in izobraževanja iz leta 2011. O tem, kaj bi bilo dobro narediti, so govorili tudi na letošnjem strokovnem posvetu o prepoznavanju nadarjenih učencev. Tam so podprli enoten koncept prepoznavanja nadarjenih, so pa opozorili na preveč nadarjenih učencev v povezavi z vprašljivo veljavnostjo ocenjevalnih tablic za učitelje. Ugotavljali so tudi nezadostno usposobljenost učiteljev za prepoznavanje nadarjenih učencev skupaj z razlikovanjem med pridnimi in nadarjenimi ter za delo z nadarjenimi, prav tako so opozorili na nemotiviranost učiteljev in tudi vodstev šol za to dejavnost. Ti podatki bi bili mogoče bolj razumljivi, če bi šlo za novo področje dela, toda letos mineva že 15 let, odkar smo v šolski sistem vključili merila za prepoznavanje nadarjenih. Če sodimo po tem, smo izjemno nadarjen narod, saj se med nadarjene vztrajno uvršča dobra četrtina učencev.

Tanjo Bezič, ki delo z nadarjenimi spremlja v okviru Zavoda RS za šolstvo in tudi vodi že omenjeno strokovno skupino za delo z nadarjenimi, smo vprašali, zakaj vztrajajo pri sedanjem nacionalnem konceptu odkrivanja nadarjenih: »Pred petnajstimi leti smo se odločili, da bomo med nadarjene uvrščali tiste, ki na različnih področjih spadajo v zgornjih deset odstotkov. Večina nadarjenih izstopa na več področjih. Skupno pa to res predstavlja razmeroma velik delež. V naši strokovni skupini se že dve leti dogovarjamo, kaj naj naredimo s tem sistemom, pot do prave odločitve pa ni lahka. Po eni strani je Slovenija ena najmanjših držav v EU in že zato si težko privošči izgubo kogarkoli od nadarjenih. Pri sistemu, kjer imamo na začetku veliko nadarjenih, se nam težje zgodi, da bi izpadel tudi kdo od zelo talentiranih. Nekatere, še zlasti nadarjene fante, odkrijejo šele v srednjih šolah. V naši državi odkrivanje nadarjenih poteka že petnajst let in pri tem je viden velik napredek. Od tega se meni zdi največ vredno to, da je pri nas vse več šol, ki same uvajajo različne programe za delo z nadarjenimi.«

Izstopajoče talente bi morali bolj podpreti

Po oceni te strokovnjakinje je v Sloveniji kar nekaj področij dela z mladimi talenti, kjer izstopamo. Med njimi omenja še zlasti raziskovalno delo mladih, ki poteka prek zveze organizacij tehnične kulture. »Poleg tega imamo pri nas izjemno močno razvito dramsko in literarno dejavnost. Zdi se, da se tega ne zavedamo in tovrstnih talentov ne podpiramo, kot si zaslužijo.«

Bezičeva meni, da je bilo v Sloveniji pri spodbujanju talentov v šolah zadnje čase narejenih veliko stvari, katerih resnične vrednosti ni mogoče presojati, ker nobena od teh ni bila evalvirana. Zato je, pravi ta strokovnjakinja, delo z nadarjenimi v celoti prepuščeno posameznemu učitelju, njegovi motiviranosti in sposobnosti. »Sama podpiram vsako dobro idejo, ki spodbuja talente. Sijajna zamisel se mi zdi tudi novost, ki so nam jo predstavili na majski budimpeški konferenci o nadarjenih, namreč šah kot obvezni učni predmet. Za Madžarsko je to uvedla tudi Ukrajina, sama pa upam, da bomo to uvedli še pri nas. Vsekakor bom to predlagala, največ možnosti je v Mariboru, kjer že deluje tako imenovana Karpova akademija.«

Toda dejstvo je, da je v Sloveniji propadlo že veliko projektov, ki so se jih lotili entuziastični posamezniki z željo, da bi podprli nadarjene. Vzemimo za primer koprski zavod UMMI, ki je vrsto let organiziral poletne tabore za prejemnike Zoisovih štipendij in tudi druge nadarjene mladostnike. Ta projekt je združeval znanost, umetnost in vsestransko kreativnost, kar pa državo očitno ni prepričalo o smiselnosti nadaljnje podpore, saj za Zoisove štipendiste že nekaj let ni taborov. Se pa za organizacijo taborov za nadarjene pri nas ogrevajo drugi, tudi posamezne šole, a je problem to, da se z medsebojno hudo konkurenco izgubljajo možnosti koristnega povezovanja.

Juriševičeva je prepričana, da bi spremembe najlažje dosegli tako, da bi tudi domače odgovorne politike prepričali v pomen spodbujanja talentov na vseh izobraževalnih ravneh. Odhajajoči minister Jernej Pikalo je besedno podprl ta prizadevanja in obljubil podporo, uresničenje pa bo očitno odvisno od prihodnje vlade. A se na dosedanjih volilnih soočenjih tovrstna tematika, kot kaže, še ni pojavila in zelo dvomljivo je, da se kdaj bo, čeprav bi si domnevna četrtina nadarjenih Slovencev verjetno zaslužila pozornost kandidatov za predstavnike ljudstva. Razen če ti menijo, da ta država za svoj razvoj ne potrebuje talentov, temveč ubogljive, v ničemer izstopajoče državljane.