Tartinija bi dali pod streho, a še ne vedo, kam

Piran – Simbol mesta Piran, bronasti kip violinista Giuseppeja Tartinija, je že nekaj dni ukleščen v delovni oder, s katerega ga po delih obnavljajo restavratorji zavoda za varstvo kulturne dediščine. Restavriranje bo predvidoma trajalo do 5. oktobra, toda konservatorska stroka zahteva izdelavo replike.

Tartinijev kip, delo beneškega mojstra Antonia Dal Zotta, je po mnenju številnih strokovnjakov najbolje umeščena ter najbolj kakovostna skulptura na prostem pri nas in najbolj posrečeno umetniško delo beneškega kiparja. Po besedah kiparja Mirsada Begića sodi v dediščino svetovnega formata. Kljub temu so za kip v piranski občini doslej slabo skrbeli in jih je šele 120. obletnica postavitve, ki so jo praznovali 2. avgusta, spodbudila k resnejši obnovi.

Konservatorji in restavratorji restavratorskega centra bodo namenili največ pozornosti kovinski ograji, kamnitemu podstavku tržaškega klesarja Antonia Tamburlinija in nekaterim drugim detajlom kipa. Poleg tega bodo spomenik tridimenzionalno skenirali. Podstavek iz kraškega kamna bodo očistili, obnovili odlomljeno bronasto oljčno vejico pod napisom spomenika, popravili kovano ograjo, nad katero so se že večkrat znesli vandali, in nanjo pritrdili na novo izdelane motive metuljev, ki so zdaj polomljeni. Dela so v konservatorskem načrtu ocenili na približno 18.000 evrov.

Fronta okoli selitve spomenika

Toda to je šele prvi, manj zahteven korak. Drugi predvideva demontažo spomenika, rentgensko slikanje, analizo patine, odstranjevanje oblog, kovinskih tujkov, sanacijo neustreznih popravil, utrjevanje, nanos zaščitnega sredstva in montažo. Hkrati pa izdelavo kopije, ki naj bi jo namestili na sedanjem mestu spomenika, medtem ko bi dragoceni original spravili na varno, pod streho, v zaprt prostor z nadzorovano klimo. Čeprav v restavratorskem centru pravijo, da je bron izjemno odporen material, ki lahko tudi v agresivnih okoljih zdrži več tisoč let, hkrati ugotavljajo, da industrializacija in onesnaženost načenjata površino bronastih kipov. V številnih mestih zato spravljajo bronaste in tudi kamnite kipe v varovane prostore, takšen poseg pa bi pri Tartiniju občino in državo (če bo priznala umetniško vrednost spomenika) stal veliko več kot 80.000 evrov, kolikor je predvidenih za obnovo skulpture in izdelavo kopije.

Toda pri odločitvi za selitev originala v zaprti prostor in namestitev kopije sredi trga se začenja nov spopad različnih pogledov velikega dela stroke na eni strani in javnosti na drugi. Vprašanje, ki še nima odgovora, je, kam preseliti Tartinija. Kip je skupaj s kamnitim podstavkom na trgu visok 6,67 metra, samo bronasti del 2,45 metra. Tako mogočne dvorane ali palače, v katero bi postavili izvirnik s podstavkom, Piran ne premore. Še najprimernejši bi morda lahko bili Pomorski muzej, občinska palača, kjer je v pritličju že kar nekaj kipov, ali Mestna galerija, kot rešitev zunaj standardnih pogledov pa bi v Tartinijev muzej lahko spremenili katero od bližnjih propadajočih piranskih cerkva. A pri vseh omenjenih morebitnih rešitvah bi morali kip verjetno ločiti od podstavka in ga postaviti na precej nižjega, s čimer bi posegli v razmerje in perspektivo, ki ju je skrbno izbral avtor. Ena od možnosti bi bil tudi stekleni pokrov, ki pa ga konservatorsko-restavratorski načrt ne predvideva.

Razdeljena tudi stroka

V piranskem muzeju skupaj z direktorjem Francom Jurijem močno dvomijo o smiselnosti selitve izvirnika in namestitvi kopije: »Tudi Dal Zottov kip Goldonija v Benetkah je še zmeraj na prostem, pa je še kakšno desetletje starejši. Seveda pa v Benetkah bistveno bolje skrbijo za kip, ga redno vzdržujejo in ščitijo. Če bi to počeli tudi v Piranu, bi bila umetnina bolj spoštovana in bi zaščitena tudi laže kljubovala vsem vplivom,« je prepričan Juri, ki se boji, da bi načrtovani poseg pomembno vplival tako na kakovost izvirnika kot na videz glavnega trga.

O nasprotnem je prepričan kipar Mirsad Begić: »Tako dragoceno dediščino je treba nujno spraviti pod streho, pa čeprav bi se v prostoru nekatere okoliščine spremenile in bi kip stal na nižjem podstavku. Tako rešujejo kipe povsod po svetu. Tu zame ni dileme. Izkušnja z Robbovim vodnjakom res ni najboljša, ker mu tedaj niso zagotovili optimalne prostorske rešitve, a še zmeraj je bolje, da je pod streho, kot da bi propadal zunaj. Na originalu je treba kar najbolj ohraniti sedanjo patino. Si predstavljate, da bi bil Prešernov kip v Ljubljani črn? Prav tako bi morali izdelovalci kopije poskrbeti za vsaj približen posnetek sedanje patine, ki bi se kasneje sama dodelala.«