»Tečem za srečo, ne toliko za čas«

Tekaška veteranka pred ljubljanskim maratonom
Objavljeno
23. oktober 2018 10.30
Posodobljeno
23. oktober 2018 10.30
Kazimira Lužnik je izjemna žena, mati in babica. Z energijo, ki jo izžareva pri 84 letih, je lahko zgled mnogim. Fotografije Tadej Regent
Že dolgo ne šteje več let, pa tudi medalj in pokalov s tekaških tekmovanj ne. Za Kazimiro Lužnik je pomembno le to, da v cilj priteče z nasmehom na obrazu.
 

Kako se pripravljate na nastop na ljubljanskem maratonu?

Posebnih priprav nimam, saj je za mano že veliko tekov doma in v tujini. Letos, na primer, sem že tekla za štajersko-koroški pokal. Mislim, da bom ljubljanski maraton v redu pretekla. Kakšnih skrbi v zvezi s tem nimam. Želim si, da bi imela čim boljši čas. Vse bo odvisno od tega, kako se bom tisti dan počutila. Toda še bolj pomembno kot čas je, da bom na cilj pritekla srečna in zdrava ter da bom naslednji dan lahko tako kot običajno vse postorila doma.

image
»Če se bom dobro počutila, bi rada čim dlje tekla, morda celo do stotih.«

Na maratonu v prestolnici ste manjkali samo enkrat. Zakaj?

Res je. Manjkala sem zato, ker se šla na newyorškega. Nikakor ga nisem hotela izpustiti. V New Yorku sem tekla desetkrat. No, tekla sem že po vsem svetu, a New York mi je posebej pri srcu zaradi sorodstvenih vezi. Tam živi moja sestra Dominika Lango, zobozdravnica. Dan pred maratonom sva se skupaj udeležili petkilometrskega tako imenovanega breakfast teka, na katerem so se z zastavami predstavili vsi sodelujoči narodi. Na maratonu pa me je spodbujala med občinstvom.


Tečete vsak dan?

Odvisno, kako se počutim in kakšne imam obveznosti. Dopoldne je vse moje pozornosti deležen moj mož (95-letni upokojeni pediater Miloš Lužnik, op. p.), ki ne teče, a skupaj hodiva. Pri tem vztrajam, da tudi njega ohranjam gibčnega in zdravega. Treniram popoldne. Sama. Z dolžino teka ne pretiravam. Tečem toliko, da me nič ne boli. Včasih pretečem štiri kilometre, drugič sedem. Obiskujem tudi atletiko, ki mi zelo pomaga pri teku.

»Mož pravi, da mu je všeč, kadar igram na klacir. Tu in tam mi tudi zaploska. In to je to. Ljubezen. Ta premaga vse.«

Kdaj ste se odločili za tek?

Pozno, pri šestinštiridesetih. Takrat sem hodila še v službo, v slovenjgraški bolnišnici sem delala na rentgenu. Prihajala sem v meno in začela sem se slabo počutiti. Razmišljala sem, kaj lahko storim, da bi izboljšala počutje. Izbrala sem tek. Na začetku se mi je ves čas vrtelo v glavi, ampak kmalu je bilo bolje in teku se nisem mogla več odpovedati.
Let že dolgo ne štejem več. Če se bom dobro počutila, bi rada čim dlje tekla. Kaj pa veš, morda celo do stotih. Za tek sem navdušila vse v družini. Tudi vnuke, ki se sicer ukvarjajo še z drugimi športi. Imava jih devet. Najmlajša vnukinja je študentka fakultete za šport. Bolj kot to, ali bodo kdaj pretekli kakšen maraton, je zame kot babico pomembno, da me imajo radi. Jaz pa njih.


Ste kdaj na tekmi razmišljali o odstopu?

Nikoli. Vedno sem pritekla v cilj, tudi če me je kdaj kaj bolelo, saj je bolečina med tekom običajno prenehala. Nikoli se zaradi teka nisem onesvestila. Neko leto me je zelo bolel kolk, toda ko sem prišla na tekmo, bolečin nisem več čutila. Na cilju se je bolečina vrnila, a sem jo premagala.

»Mislim, da sem s svojim početjem navdušila marsikoga, še posebno starejše ženske. Najbrž si mislijo, če zmore ona pri teh letih, bom tudi jaz.«

Kdaj ste sklenili, da boste v teku tudi tekmovali?

Tega nisem načrtovala, sploh ne. Najprej sem tekla le za zdravje. Toda iz tekme v tekmo sem razmišljala, kako bi lahko izboljšala čas. O tem, kako naj to storim, sem spraševala druge tekače. Čase teka sem si zapisovala in ugotavljala, da sem vse hitrejša. Najboljši čas maratona sem dosegla pri šestinpetdesetih, in sicer tri ure in štirideset minut. Poleg teka je bilo vedno pomembno tudi druženje. Na tekmovanjih sem spoznala veliko prijateljev.


Vam je tek pomagal prebroditi težke trenutke v življenju?

Tudi. Najtežje mi je bilo takrat, ko nama je umrl sina Miha. Ampak vseeno sem šla. Govorila sem si, da moram teči in živeti naprej. Moram! Moram. Zanj.


Koliko tekačev srečujete na svojih tekaških poteh?

Vedno več, kar me zelo veseli. Ko sem začela, sem bila na njih sama. Nobenega tekača nisem srečala. Ljudje so me čudno gledali, kaj se z mano dogaja. Mislim, da sem s svojim početjem navdušila marsikoga, še posebno starejše ženske. Najbrž si mislijo, če zmore ona pri teh letih, bom tudi jaz.

image
S tekaško obutvijo ne komplicira. Obuje copate, ki ji prve pridejo pod roke.

Teku prilagajate prehrano?

Na to ne mislim veliko. Jem, kar mi ustreza. Pri tem poslušam svoje telo. Jem, kadar sem lačna. Če nisem, ne jem.


Ste zagovornica različnih prehranskih dodatkov?

Kakšne dodatne vitamine že vzamem, kakšen kalcij in magnezij. Da bi kaj drugega jemala, pa ne. Sicer pojem veliko sadja in zelenjave.


Kakšna je vaša tekaška oprema?

Nič posebnega. Le zelo rada oblečem tekaško majico z grbom naše države. S tem dresom sem v Celju tekla na balkanskem prvenstvu in v treh dneh osvojila tri zlate medalje: v teku na pet kilometrov, kjer sem tekla celo pod štiridesetimi minutami, v teku na 1500 metrov in malem maratonu. Glede tekaških copat nič ne kompliciram. Kje pa! Obujem copate, ki mi prve pridejo v roke. Pomembno je samo to, da me v njih ne bolijo noge.


Kako pogosto obiščete zdravnika?

Enkrat na leto grem na pregled, ker se hoče prepričati, ali je z mano vse v najlepšem redu. Če so izvidi v redu, tako kot je bilo vedno doslej, me zdravnik znova vidi v ambulanti šele čez eno leto. Kaže, da imam zelo zdravo in vzdržljivo srce.


Kako pomembna je za tekača podpora domačih?

Zelo. Meni je veliko pomenila. Če bi mi mož rekel, naj s tem preneham, najbrž ne bi več tekla. Tako pa me je spremljal in vozil na številne tekme, me podpiral in spodbujal, da sem bila še boljša.

image
Ob prihodu v cilj leta 2010 v Radencih

Kako dolgo sta že poročena?

Od poroke, ki je bila v dežju, je minilo že dvainšestdeset let.


Kje sta se spoznala?

V Ljubljani. On Korošec, jaz Primorka. Na otroški kliniki se je zaradi otroške paralize zdravil moj bratranec. Obiskala sem ga in v bolniški sobi naletela na svojega bodočega moža, takrat še specializanta pediatrije. Svetoval mi je, naj bolnika še obiščem, in ko sem spet prišla, me je vprašal, ali sem samska, in me povabil na zmenek. Že ob prvem srečanju sem se zaljubila v njegove modre oči. Bila je ljubezen na prvi pogled.


Na Koroškem sta si ustvarila družino. Kako ste se navadili na življenje v krajih med Peco in Uršljo?

Ni bilo težko, saj obožujem sneg. Začela sem smučati. Nekaj časa sem v smučanju tudi tekmovala.


Kaj rada počneta na jesen življenja?

Miloš veliko bere. Jaz pa ne utegnem brati. Kadar kuham, in to še vedno počnem sama vsak dan, ga prosim, naj mi bere na glas. (smeh)


Vaša velika ljubezen je tudi glasba.

Prihajam iz glasbene družine Nanut iz Kanala ob Soči. Oče je bil organist, mama pevka. Zelo uspešen glasbenik je bil tudi moj brat, Anton Nanut. Glasba me spremlja vse življenje. V Ljubljani sem končala srednjo glasbeno šolo, kratek čas sem poučevala klavir na slovenjgraški glasbeni šoli. Še vedno vodim pevski zbor slovenjgraške splošne bolnišnice in igram na orgle v cerkvi sv. Elizabete. Klavir vadim tudi doma. Še zdaj namreč mislim, da bom morda kje koncertirala. Nikoli ne veš! (smeh) Mož pravi, da mu je všeč, kadar igram. Tu in tam mi tudi zaploska. In to je to. Ljubezen. Ta premaga vse. Če še kaj drugega pride zraven, je pa veselje toliko večje.


Vaša zgodba navdihuje pisce knjig in avtorje filmov ...

Res je, Portorožanka Jasmina Kozina Praprotnik, ki je napisala knjigo o tekačici Heleni Žigon, bi rada napisala knjigo tudi o meni. To me zelo veseli. Večkrat je bila že pri meni v Slovenj Gradcu, a je pisanje knjige nekoliko odložila, ker je dobila otročka. To bo zgodba ne samo o mojem teku, pač pa tudi o moji družini in moji ljubezni do glasbe. Kar zadeva filme, pa je RTV Slovenija o meni posnela dokumentarec.


Bi po letih in po času na ljubljanskem maratonu še vedno radi premagali Heleno Žigon?

No, veste kaj, Žigonovo imam zelo rada. Veliko sva skupaj tekmovali, en maraton v Ljubljani sva celo skupaj pretekli. Bilo je zelo lepo. Žalostna sem, ker menda ne more več, jaz pa bi še rada z njo tekla. Ne zato, da bi jo premagala, ampak da bi se imeli lepo na teku.