Težave se ne rešujejo, če starši o njih molčijo

Ljubljana – Šolo soustvarjajo tudi starši. Med njimi so ljudje različnih profilov in izobrazbe. Vsak lahko prispeva svoje znanje in izkušnje, a mnogi ugotavljajo, da se šole na predloge in pobude odzovejo z obrambno držo, češ kaj še šola lahko naredi? Če ne bodo dovolj zahtevni, bodo marsikje ohranjali stanje, kakršno je.

Dokler so bile generacije otrok ob vpisu v osnovno šolo majhne, so starši, če so to želeli, lahko šole izbirali. Odkar v prve razrede prihajajo tako velike generacije, da že otroci iz šolskega okoliša zapolnijo oddelke, te možnosti skorajda nimajo več. Otroka lahko vpišejo na tisto šolo, ki je pristojna za njihov šolski okoliš. Ta pa ni vedno najboljša in lahko je celo podpovprečna. Na voljo jim ostaneta dve možnosti: selitev v drug šolski okoliš ali ambicija, da bi šolo izboljšali. Če se odločijo za drugo možnost, morajo vložiti veliko truda, saj so spremembe redkokje dobrodošle.

»Starši se vse bolj zavedajo pomena družbene participacije tudi na tem interesnem področju, zato so na začetku tisočletja nastali prvi aktivi svetov staršev, ki so se pred tremi leti povezali v zvezo,« pojasnjuje dr. Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS).

»Zgledujemo se po tistih državah na Zahodu, kjer so tovrstna druženja stara več deset, celo sto let. Svet šole, v katerem so tudi predstavniki staršev, je vrhovni upravni organ šole, ki imenuje tudi ravnatelja. Če so starši zavzeti in dobro informirani, lahko izjemno izboljšajo delovanje sveta šole ali sveta staršev.«

Kakšna je vloga staršev v izobraževalnem sistemu danes, ko pogosto slišimo, da starši, ki prihajajo v šole z odvetniki, zbijajo avtoriteto učiteljem, in ko po drugi strani številni starši, ki opažajo pomanjkljivosti in celo napake, molčijo, ker jih je strah posledic?

Rešitev te dileme vidim v pogovoru, in to na vseh ravneh. Bolj kot je na šoli razvita kultura dialoga, lažje je reševati neprijetne situacije. V to kulturo sodi tako pogovor posameznega starša s posameznim učiteljem, kot pogovor sveta staršev z ravnateljem in učitelji. Če stvari ne ostajajo zamolčane, ni potrebe, da bi starši prihajali z odvetniki. Starši, ki smo vključeni v ZASSS, si prizadevamo za dvig kulture dialoga, pa tudi za dvig kompetenc staršev, ki so vključeni v organe šole. To pomeni, da so informirani, da vedo, kakšne so pristojnosti sveta staršev in sveta šole, da poznajo zakonodajo in da so informirani o dobrih praksah na drugih šolah.

Če tega dialoga ni, ga je treba začeti graditi. In ko starši vidijo, da svet staršev posega v pereče probleme, da jih pomaga reševati, da nastajajo delovne skupine učiteljev in staršev, želijo tudi sami sodelovati. Potem ni več zadreg na začetku leta, kdo bo predstavnik staršev, ne dogaja se več, da seje niso obiskane.

Kaj svetujete staršem, ki pravijo, da raje molčijo, ko opazijo, da je učitelj ravnal neprimerno, ker se bojijo, da bi s svojimi pripombami škodovali otroku.

Ta strah je prvinski. Ne morem reči, da se to ne dogaja, saj tudi sam poznam take primere. Lahko samo apeliram na civilno korajžo, ki prinese rezultate. Treba je spregovoriti. Če človek molči, poskuša potrpeti, se zadeve ne izboljšajo.

Če se starši ne morejo pogovoriti z učiteljico, naj se obrnejo na ravnatelja. Zagovarjamo načelo postopnosti in probleme je treba najprej reševati tam, kjer nastajajo. Druga možnost je roditeljski sestanek, kjer lahko na ponavljajoče se neprimerno ravnanje opozori predstavnik staršev.

Kateri problemi se staršem zdijo ta hip najbolj pereči v šolstvu?

Na to vprašanje težko odgovorim, ker smo starši zelo heterogena skupina ljudi. Kolikor staršev, toliko pogledov, in toliko največjih problemov. Zelo različnih mnenj smo že pri neproblematičnih temah, kot so šolske počitnice. ZASSS pač ni društvo enako mislečih. Na vsaki šoli se svet staršev odloči, ali se bo vključil v aktiv, in če se, so potem vključeni vsi starši na šoli; vseh profilov, prepričanj in mnenj. Trudimo se, da bi bili koristni za vse. Zveza je prostovoljna, nepoklicna, nevladna, nestrankarska, svetovnonazorsko neopredeljena, neodvisna in neprofitna organizacija svetov staršev. Skupni interes nam je šola. Ne iščemo večinskega mnenja, ne poskušamo se preglasovati. Zbiramo argumente, mnenja in informacije in jih predstavimo drugim staršem ter pristojnim, ki naj potem prevzamejo odgovornost za odločitve.

Bom drugače vprašala. S čim ste kot zveza staršev doslej največ ukvarjali?

Sveti staršev so med drugim pristojni za potrjevanje učnih gradiv, za sodelovanje pri pripravi vzgojnega načrta šole, pa tudi za posvetovanje v vseh zadevah, ki zadevajo šolo in šolski sistem. Veliko se ukvarjamo s kakovostjo vzgoje in izobraževanja. S kakovostjo je na primer povezano nacionalno preverjanje znanja (NPZ). Starši, ki jih zanimajo rezultati NPZ, pričakujejo od ravnatelja, da jih bo vsako leto predstavil, analiziral, opozoril na težave. Skupaj z učitelji pogledajo, kje so problemi in kakšne so rešitve, saj se to lahko zelo pozna tudi na učnem področju, in šole bi to morale izvajati kot redno prakso. Se pa lahko zgodi, da to ne zanima niti ravnateljev niti učiteljev, če starši ne izrazijo interesa.

Prizadevate si za osebne izkaznico šol, ki bi bolj celovito predstavile in umestile posamezne šole, kot to lahko naredijo različne lestvice. Kako daleč ste prišli?

Bojim se, da ne prav daleč. Vsaka šola bi morala imeti strokovno narejeno celostno podobo. Republiški izpitni center in ministrstvo imata podatke, iz katerih bi naredili celovit sistem kazalnikov, ki bi zajel tudi socialno okolje in materialne pogoje staršev. Podatek, kako se je posamezna šola odrezala na NPZ, namreč ne pove vsega, tako kot ne bi veliko povedal seznam šol, ki so zaradi nasilja največkrat poklicale policijo ali center za socialno delo. So pa vsi ti podatki lahko sestavni del izkaznice. Šola, na katero se vpišejo najboljši učenci in se zato lahko pohvali z odličnimi rezultati, morda v resnici zanje naredi precej manj kot šola, na katero se vpišejo slabši učenci, ki na koncu dosežejo skoraj enakovredne rezultate. Javnost pravico do takih informacij gotovo ima.