Težavnejši otroci so nevarnejši kot nekoč

Oblike pomoči za vedenjske in čustvene motnje bi se morale bolj prilagajati problemom otrok, opozarjajo strokovnjaki.
Objavljeno
31. januar 2018 21.40
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar

V devetih vzgojnih zavodih po vsej državi zdaj skrbijo za malo manj kot 400 otrok in mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi motnjami. Te pa so danes drugačne, kot so bile pred desetletjem ali dvema, zato bi morali prilagoditi tudi način, kako do njih pristopamo, opozarjajo strokovnjaki.

Ali je hudih vedenjskih motenj danes več, si strokovnjaki niso edini, se pa vsi strinjajo, da se spreminja način, kako se težave izražajo. »Težko bi rekel, da je motenj več, zagotovo pa so drugačne,« meni Mitja Krajnčan, profesor socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ki opozarja na to, da je bila prenova sistema vzgojnih zavodov bodisi po odločbi centrov za socialno delo bodisi po sodbi sodišča narejena daljnega leta 1982. In da se je tudi zakonodaja od samostojnosti države minimalno spremenila.

»Potrebujemo reorganizacijo, konceptualne prenove in fleksibilizacijo pomoči. Zdaj imamo pri nas določene oblike pomoči in otrok mora za eno od njih 'ustrezati'. Izkušnje iz tujine pa potrjujejo, da je učinkoviteje in dolgoročno tudi ceneje za družbo, da pride pomoč posameznikom naproti, da se prilagodi njihovim težavam,« je dejal Krajnčan, ki kot eno bistvenih pomanjkljivosti vidi v tem, da se pri obravnavi otrok s težavami prepletajo pristojnosti različnih ministrstev – za socialo, šolstvo, zdravstvo, notranje zadeve in včasih tudi pravosodje –, ki pa pogosto niso usklajene. »Treba je reševati težave otroka, ne potrebe resorjev,« je kritičen. Različno na probleme in rešitve gledajo tudi zagovorniki socialnopedagoških in medicinskih pristopov.

Samomor poskusila skoraj četrtina

Namere, da bi se stvari premaknile, kot vse kaže, obstajajo – ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je na razpisu izbralo zavode, ki bodo do avgusta 2019 izvajali pilotni projekt Celostna obravnava otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgojnih zavodih. Zanj bodo namenili 2,8 milijona evrov v dveh letih, sofinancira pa ga Evropski socialni sklad.

Poleg Mladinskega doma Maribor in konzorcija zavodov, ki ga vodi Mladinski dom Jarše, projekt izvajajo tudi v Planini, ki so jo iz vzgojnega zavoda preimenovali v strokovni center. V njem je nastanjenih 53 otrok in mladostnikov, od tega je 19 deklic; 60 odstotkov jih ima medikamentozno terapijo, polovici so diagnosticirali primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti (ADHD). Pri skoraj četrtini njihovih varovancev so prepoznali težje oblike vedenjskih motenj, pri približno enakem deležu težje oblike heteroagresije. Trideset odstotkov ima resno samopoškodbeno vedenje, prav toliko posttravmatsko stresno motnjo, 23 odstotkov jih je že večkrat poskusilo narediti samomor.

»Pri nas otroci hodijo v osnovno šolo in nižje poklicno izobraževanje. Prihajajo že v četrtem ali petem razredu osnovne šole, navzgor pa starost ni omejena, lahko so stari tudi 21 ali 22 let, če želijo končati šolo,« je razložila Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina, ki edini od vzgojnih zavodov sprejema tudi otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju. Ugotavlja, da so se v 30 letih, kolikor je dejavna na tem področju, spremenile predvsem pojavne oblike duševnih in vedenjskih motenj: »Včasih je bila vedenjska motnja, da je otrok razbil okno ali polomil stol, zdaj pa se pogovarjamo o hudih agresivnih izpadih, ogrožanju drugih, mnogo bolj nevarni so do odraslih in otrok. Vse več je fizičnega nasilja nad starši, posebno skrb vzbujajoče pa je, da ga povzročajo že osem- in devetletniki,« ugotavlja Leonida Zalokar, ki že vrsto leto opozarja na pomanjkanje ustreznih strokovnjakov.

V Strokovnem centru Planina je nastanjenih 53 otrok in mladostnikov. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Za tiste mladostnike, ki jih niti zavodska vzgoja ne ustavi, tovrstna pomoč ni zadostna oziroma mu celo škodi, lahko sodišče odloči, da gre v pravosodni sistem, to je Prevzgojni dom Radeče. A to se po besedah sogovornice zgodi redko, mogoče enkrat na dve leti.

Pogosto brez stika med otroki in starši

V okviru projekta celostne obravnave so v Planini vzpostavili socialnopedagoško mobilno službo, ki bo zagotavljala pomoč na domu, ko se bo zaznal problem pri otrocih v prvi triadi osnovne šole. Namen je, da bi z ustrezno diagnostiko in načrtom pomoči preprečili takšen potek težav, da bi bila potrebna institucionalizacija. Zasnovali so tudi svetovalno-terapevtsko in izobraževalno središče, ki bo tudi zunanjim uporabnikom omogočilo psihoterapevtske obravnave, zakonsko in družinsko terapijo ter socialnopedagoško delo na področju vedenjskih in čustvenih motenj. »Dejstvo je, da imajo otroci tudi duševne motnje, veliko težav, vzgojnih in drugih, pa imajo starši. Pogosto niti ni stika med otroki in starši. Mi ne dosežemo ničesar, če imamo otroka v vzgoji in izobraževanju, brez nujno potrebnih dodatnih storitev. Pomoč in terapije potrebujejo tudi njihovi starši,« je prepričana Zalokarjeva.

Za fante in dekleta, ki so že v instituciji, pa so bivalne enote prenovili tako, da so vzpostavili terapevtsko-umetniško, obrtno in športno skupino, da bi mladi lahko krepili svoja močna področja in razvijali kompetence za samostojno življenje. Prvega marca bodo odprli še terapevtsko kmetijo. »V tujini imajo terapevtske kmetije zelo pozitivne učinke na samopodobo teh mladih ljudi, reintegracijo, socialne stike.« Za tiste mlade, ki nimajo možnosti bivanja v domačem okolju, so uredili mladinsko stanovanje, kjer bi ob mentorstvu strokovnih delavcev dokončali šolanje, našli zaposlitev in se pripravili za samostojno življenje. Celostna obravnava, kot jo v pilotnem projektu razvijajo strokovni centri, bo morala biti tudi regijsko ustrezno razpršena, da bi postala bolj dostopna vsem, ki jo potrebujejo.

Agresivno vedenje je povezano z negotovo vzgojo

Vedenjske težave otrok predstavljajo vse večje izzive družbi, iz izkušenj pove dr. Marija Anderluh, vodja službe za otroško psihiatrijo na UKC Ljubljana in koordinatorica projekta Neverjetna leta za učenje pozitivnega starševstva, ki opozarja na zelo slabo dostopnost strokovnih služb za vse, ki pomoč potrebujejo.

»Sistem pri nas nikakor ne ustreza naraščajočim potrebam,« opozarja dr. Marija Anderluh.

V javnosti je vtis, da je otrok z vedenjskimi motnjami vse več. Se strinjate?

Po raziskavah, opravljenih v primerljivih evropskih državah, je vedenjska motnja prisotna pri sedmih do desetih odstotkih otrok. Slovenskih podatkov nimamo, a pri delu opažamo, da je otrok z vedenjskimi težavami vse več. Težavno vedenje otrok vse bolj zaznamuje šolska okolja, vrtci in šole postajajo nemočni, pred vse večjimi izzivi je tudi družinsko življenje. Vse več je tudi samopoškodovalnega vedenja.

Kje so vzroki za to?

Naraščajoče agresivno vedenje med otroki je najverjetneje tesno povezano z negotovo vzgojo. Po eni strani smo do otrok preveč tolerantni in zaščitniški, po drugi strani pa kritičnost okolja starše spodbudi k še več zaščitništva in opravičevanja. Starši so negotovi, kje postaviti zahteve, o katerih vsi govorijo, in kako vzpostaviti z otroci boljši odnos, kot so ga imeli s svojimi starši.

Negotovost v vzgoji verjetno še nikoli ni bila večja. Večina staršev ve le, kako nočejo vzgajati, manj so prepričani, kako bodo ravnali v kritičnih trenutkih. Danes je podpora širše družine šibkejša, starši preživljajo s svojimi otroki zaradi dolgih in spremenjenih delavnikov precej manj časa. To vodi pri starših pogosto v občutek krivde, zato smo spet bolj tolerantni do vedenja otrok in bolj neodločni v odnosu z njimi.

Kje je meja, ko neko vedenje ni več motnja, ampak je patologija? Lahko že pri tako majhnih otrocih govorimo o tem?

Poznamo dve obliki vedenjskih motenj, prva, ki je značilna za zgodnje otroštvo, tako imenovano opozicionalno kljubovalno vedenje, se kaže z izbruhi jeze, ki po intenzivnosti in pogostnosti presegajo običajno izražanje jeze za otrokovo starost, izrazito neposlušnostjo, neupoštevanjem pravil, namernim agresivnim vedenjem do drugih otrok, zvračanjem krivde na druge, kaže se lahko tudi krutost do živali. Otroci s tovrstnimi težavami potrebujejo pomoč. Brez ustreznih intervenc se težave nadaljujejo v obdobje poznega otroštva in mladostništva ter predstavljajo veliko tveganje za njihov uspeh v šoli in socialno prilagojeno vedenje v obdobju mladostništva in odraslosti. Pomoč, ki je v tem zgodnjem obdobju učinkovita, mora sloneti na pomoči staršem in vzgojiteljem, učiteljem.

Druga vedenjska motnja v ožjem pomenu besede, ta zajema poleg tega še vedenja, ki kršijo družbeno sprejemljive meje, kot so kraje, laži, agresivno vedenje do drugih ali uničevanje lastnine, se značilno kaže pri starejših otrokih.

Agresivno vedenje otrok je v starosti med drugim in tretjim letom, ko se krepi otrokovo samozavedanje in uveljavljanje svoje volje, običajno, vendar se kasneje, ko se otrok uči doseči izpolnitev svojih želja in potreb z besednim izražanjem in na druge socialno zrelejše načine, počasi umirja. Raziskave kažejo, da pri manjšem deležu otrok z najbolj izraženim agresivnim vedenjem v zgodnjem otroštvu to z odraščanjem ne upada, ampak se še krepi. Šibkejša zmožnost samoregulacije je ena od značilnosti, ki predstavlja veliko tveganje za zdrav osebnostni razvoj in predstavlja tveganje za šibko duševno in tudi telesno zdravje v odraslosti.

Ali po vaših izkušnjah drži ocena, da je vse več brezčutnih otrok in mladih?

Občutljivosti za drugega, empatičnosti ter prosocialnega vedenja se otroci učijo, čeprav je res, da so si po naravi v tem zelo različni. Današnji čas tem lastnostim ni najbolj naklonjen. Med vrednotami se bolj uveljavlja individualizem, osredotočenost nase, tekmovalnost in zahteve po lastnih dosežkih, imetju. Seveda so med otroki tudi danes takšni, ki skrbijo za druge, radi pomagajo, se znajo veseliti uspehov drugega ali znajo delati timsko, mnogi otroci pa bi potrebovali veliko več vzora in spodbude k takšnemu vedenju. In če odrasli v moč tovrstnih vedenj ne verjamejo, se jih bodo otroci težje učili. Pomembno je, da kot odrasli o tem razmišljamo in da izzivamo prepričanja individualizma, ki je povsod okrog nas. V resoluciji o nacionalnem programu za duševno zdravje, ki jo je vlada sprejela prejšnji teden in predstavlja celostno vizijo razvoja služb za duševno zdravje do leta 2028, smo zapisali prav to - da koncepte duševnega zdravja in krepitve zdravega celostnega razvoja prepoznavamo kot osnovne koncepte v šolskem, družinskem in širšem družbenem okolju, ker predstavljajo dolgoročno naložbo družbe za prihodnost.

Ali je sistem pomoči za otroke z vedenjskimi in duševnimi težavami pri nas ustrezno urejen?

Sistem nikakor ne ustreza naraščajočim potrebam. Strokovnjaki delujejo razdrobljeno, službe so skoraj nedostopne. Na oddelek Službe za otroško psihiatrijo smo v zadnjih desetih dneh urgentno sprejeli devet 13- in 14-letnih otrok po resnih poskusih samomora ali po hudih heteroagresivnih grožnjah ali vedenjih. Nihče od njih pred tem ni bil obravnavan v okviru strokovnih služb, čeprav se njihove težave razvijajo leta.

Na ambulantni pregled pri otroškemu psihiatru je treba čakati šest mesecev ali več, pri kliničnem psihologu že 12 mesecev. Klinični psihologi in otroški psihiatri so tako slabo dostopni, da otroci z duševnimi težavami ostajajo brez ustrezne pomoči. V vseh razvitih državah so bile v zadnjih desetletjih ob naraščajočih izzivih izpeljane številne reorganizacije služb na področju duševnega zdravja otrok in mladih.

Zakaj je pravočasna pomoč pomembna?

Težave ob neučinkoviti podpori vodijo v vse večje dolgoročno tveganje za otrokov zdrav razvoj, zdrave medosebne odnose, njegov šolski uspeh in dobro družine kot celote. Z zgodnjimi načini pomoči lahko preprečujemo nastanek duševnih motenj ali vsaj omilimo njihove negativne vplive na otroka in družino.

Treba je dopolniti mrežo strokovnjakov, ki bodo opremljeni z več znanji in vzpostaviti dobro sodelovanje med strokovnimi službami v šolah, zdravstvu in v centrih za socialno delo.