»Tišina, prosim, zdaj počiva!«

Slovenska literatura je izgubila pretanjenega pesnika, kulturni žurnalizem pa eno najžlahtnejših peres.

Objavljeno
06. maj 2019 06.00
Posodobljeno
06. maj 2019 16.51
Bil je tiste posebne žlahtne vrste časopisnih piscev, zaradi katerih ima to početje šele zares pravi smisel, pa čeprav ima ta smisel danes čedalje manj bralcev. FOTO: Blaž Samec/Delo
Vse zgodbe, spisane ob smrti ljudi, ki smo jih poznali, ki so nam bili blizu, ki smo jih imeli radi, so na neki neusmiljeni način obsojene na nebogljenost. Za to obstaja en samcat zelo človeški razlog: da bi se tolažili, so to bolj kot zgodbe o pokojniku zgodbe o nas. Bolj kot zgodbe o smrti so to zgodbe o življenju.

Najina se je začela takole: »Tamala, a bi ti prišla na Delo?« Bilo je leta 1993. Za bučnim omizjem v ljubljanski gostilni Mrak je sedela zanimiva druščina pišočih in urednikujočih kulturne strani v časnikih Delo, Dnevnik, Večer, Slovenec in Republika. Republika je takrat izhajala komaj nekaj mesecev, tja me je povabila urednica Lela B. Njatin, in Mrakovo omizje je bila najina ideja. Peter je bil takrat po obdobju poučevanja slovenščine ljubljanske gimnazijce na Delu šesto leto, zadnje leto ali dve prvi mož njegove kulturne posadke. Še preden mi je uspelo kaj odjecljati, je sledilo vprašanje, ali sem že diplomirala. »Kako, še nisi? Tega si pa ne bi mislil!« V odgovor sem zamomljala nekaj o tem, da zaradi pisanja nimam časa, a da vsekakor nameravam, nekoč. Vendar Petru, s katerim sva se takrat srečala prvič, to ni zadostovalo. »Takole se bova zmenila,« je rekel, »ti pridi v ponedeljek na Delo, dobila boš svojo mizo in računalnik, prihajala boš v službo vsak dan, da spišeš obe diplomi in diplomiraš, imaš na voljo leto dni, potem te pa zaposlimo. Pa prosim, če me nehaš vikati.« Ne vem, kdo je bil tega prijaznega ultimata, ki se mu vsekakor ni moglo in ni spodobilo nasprotovati in za katerega danes v slovenskih medijih nima bianko menice noben urednik, bolj vesel, moji starši ali jaz, a zgodilo se je natanko tako. Nikoli si nisem mislila, da bom, »ko bom velika«, novinarka v kulturi. Tisti večer je bilo v Mraku odločeno tudi to.
 

Človek poezije


​Peter je bil obenem blag in zahteven urednik. Eden tistih, danes že redkih dinozavrov, ki je pišočo mularijo trdo privijal. »Saj je tole čisto v redu, pametno, ampak kaj si hotela povedati tule, tega pa ne razumem,« je z roko kazal na del mojega članka. In sem razložila. »Potem pa tako tudi napiši. In vse tujke naj gredo ven, če niso prav nujne.« Tako je hitro pozdravil eno pogostih otroških novinarskih bolezni, da je treba v enem odstavku pokazati vse svoje znanje, da ja ne bi kdo pomislil, da česa ne veš, ob tem pa to domnevno pamet zaviti v tako kunštne besede in stavke, da jih niti pomotoma ne bi kdo razumel. Če imaš jasno misel v glavi in če veš, kaj želiš napisati, potem to tako tudi napiši, je bil njegov nasvet. Ko začne pisec komplicirati, pa je jasno, da pojma nima, o čem piše. Ena Petrovih odlik je bila natanko ta: zapletene stvari razložiti preprosto, a z vrhunskim, avtorskim jezikom, ki ga je užitek brati. In prav pisanje o poeziji, ki mu je namenil neskončno število nočnih ur, gotovo zahteva zvrhano mero te veščine.

​Poezija je sicer pri Petru živela dvojno življenje. Sprva, od začetka sedemdesetih, je o njej predvsem pisal. Veliko pisal. Morda je imel v predalu že tudi kaj svojih pesmi, a ne dvomim, da je kar nekaj časa povsem neprizanesljivo zrl vanje z veliko dvoma. Še ni prišel čas. Njegov kritiški opus je osupljiv, šteje več kot štiri desetletja in količino, ki je najbrž nikoli ni natančno izmeril niti sam. Največ literarnih kritiških zapisov (njegova kritiška ljubezen je bil tudi film) in med njimi največ ocen pesniških zbirk je objavil v znameniti rubriki Recenzijski izvod na straneh Književnih listov, ki jih je dolgo tudi sam urejal. Desetletja je bil eden redkih, najbrž kdaj tudi edini, s panoramskim in globinskim vpogledom v sodobno slovensko poezijo, obenem pa tudi izjemen erudit njene zgodovine ter zgodovine poezije sploh.

Njegovo magistralno delo na tem področju je antologija slovenske poezije 20. stoletja Nevihta sladkih rož (2006), v kateri je, morda za koga nezaslišano, na slovensko poezijo namesto skozi prizmo prešernovske strukture pogledal skozi murnovsko. Poeziji kot nosilki nacionalne biti je sopostavil poezijo, katere lepota izhaja iz nje same. Del svojih pesniških kritik je objavil v knjigi Lepa točajka (2003). V uvodu je naslov knjige, sposojen pri Ketteju, poleg Murna enem njegovih najljubših slovenskih pesnikov, čigar poezijo je znal na izust, obrazložil takole: »Mar je poezija, ki nam ne (na)toči vsaj malo užitka, četudi je v njej slišati glas najvišjega duha, vredna svojega imena?« In v dodatku na koncu knjige pod naslovom Poezija hribov in sentimenta objavil tudi neprizanesljivo, a z izjemnim humorjem napisano kritiko svoje druge pesniške zbirke Menina (1991). V njej ni samo zbadljivo opisal pesniških zapovedi in modnosti tistega časa, ampak samoironično lucidno parafraziral še modernista Tomaža Šalamuna. Po Menini, je zapisal, ki je sicer »zdrava in trdna planina, [se] pase nekakšen neokreten, nezanesljiv in po malem nemara tudi že prehlajeni pesniški subjekt«.

image
Če je bil po eni strani občutljiva pesniška eksistenca, ranljivo odprta za presežno, je po drugi strpno, čeprav sempatja z muko in godrnjanjem prenašal prozaičnost in pragmatičnost življenjskega vsakdana. FOTO: Igor Modic

 

Človek blage ironije


Petrove pesniške kritike, kot njegovo pisanje sploh, niso nikoli zbadale ali bile nesramne, čeprav se je nekako strinjal, da bi moral kritik nehati opravljati to dejavnost najpozneje do svojega tridesetega leta – do takrat je še iskreno neposreden in zato izbira besede bistveno manj diplomatsko kot v zrelejših letih, ko postane bolj blag. Kot urednik Peter te »iskrene neposrednosti« ni nikoli zaviral, še manj preprečeval, a njegova brezpogojna naklonjenost poeziji se je kazala tudi v njegovem kritiškem pisanju. To ni bilo nikoli prevzetno, če pa je že zbodlo, je naredilo to s pronicljivim humorjem, ki je razoroževal. Sam je avtor osmih pesniških zbirk, poleg Elegij (1986) in Menine še knjig Kletarjevo popoldne (1996), Nikoli več (2005), Opuščanje vrta (2009), Tropi in tropine (2011), Dekleta pojejo (2014) in zadnje Slavospevi, ki jih pojejo vrane (2017), po mnenju kritikov njegove najboljše. Peter je obenem avtor več kritiških in kolumnističnih knjig, (z Brino Švigelj Mérat soavtor) epistoralnega romana Navadna razmerja (1998), več pesniških antologij, beril za slovenščino, spremnih besed ... prav pred kratkim pa je podpisal še dokumentarno esejistično monografijo Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk in ga glede tega iztrgal rokam šolske učenosti.

Preberite še
Umrl je Peter Kolšek


Če je bil po eni strani občutljiva pesniška eksistenca, ranljivo odprta za presežno, je po drugi strpno, čeprav sempatja z muko in godrnjanjem prenašal prozaičnost in pragmatičnost življenjskega vsakdana. Naj se je ta tikala šentflorjanskih družbenih anomalij, kulturniških zdrah, medijev ali lastniških sprememb na Delu, katerih priča je bil tudi kot predsednik Delovega aktiva novinarjev. Bolj kot drugi si je gnal k srcu spremembe, ki jih je v urejeno strukturo dnevnega tiska začela prinašati digitalizacija. Pa ne le zato, ker je bil izrazito človek analogne dobe – o tem, kako zelo, je veliko povsem resničnih anekdot, med njimi, da je imel svoj prvi službeni mobilni telefon z delujočo številko več let zaprt v originalni škatli, to pa varno spravljeno v predalu mize. A se je kljub temu zavedal, da nič ne more biti enako ves čas, ko gre za banalni vsakdanjik, in da so spremembe, čeprav ne nujno na bolje, del življenja. A vem, da z Dela ni šel rad, in želela bi, da bi mu bila tisti čas in čas za njim bolj naklonjena.
 

Človek žlahtne izobrazbe


Vse to je mojstrsko motril v svojih kolumnah za Sobotno prilogo. Svojo zadnjo je napisal 30. marca letos, naslednjo bi moral 25. maja, le nekaj dni za svojim 68. rojstnim dnevom. To pisanje je eden redkih primerov slovenskega sodobnega žurnalizma, ki ponuja vrhunsko refleksijo, avtonomno kritičnost duha in stilno izbrušenost, ki ji v domačem medijskem prostoru težko najdemo primerjavo. V ospredju njegovega pisanja je bila ves čas predvsem kultura, pa naj jo mislimo v ožjem ali širšem pomenu. Ko je januarja letos na slovesnosti ob 60-letnici izhajanja Delo prejel nagrado za življenjsko delo (leta 2014 mu jo je podelilo tudi Društvo novinarjev Slovenije), smo v utemeljitev med drugim zapisali: »Literatura, še zlasti poezija, film, televizija, kulturna politika, najrazličnejši družbeni fenomeni, pa tudi vsakdanja banalnost realne politike – vse to je našlo odziv v Petrovem lucidnem in dosledno argumentiranem pisanju, velikokrat začinjenim s pronicljivo ironijo in blagohotnim humorjem, kot pritiče tistim, ki se lahko pohvalijo z žlahtno klasično izobrazbo in razgledanostjo, brez katerih suveren, relevanten in obenem ves čas dvomeč intelektualni razgled tako rekoč ni mogoč.«​ ​Del njegovega kolumnističnega pisanja je zbran v knjigi tudi po njegovem mnenju malce čudaškega imena Vaserkeber in druge zgodbe (2010). ​

Ni bila skrivnost, da se kdaj, ko je šlo za politiko, odnos do preteklosti, tudi za nekatere spremembe v Delu, nisva strinjala. Včasih sva to počela kar na glas in vsem na očeh. Znal je zbosti. Njegova kritika je bila zame vedno prav posebno bridka. A bila je obenem lucidno ironična, kar je bila sploh značilnost njegovega pisanja, zato sem mu jo težko zamerila.
 

Človek, ki ga imaš rad


​Bil je eden tistih redkih ljudi, ki jih imaš preprosto rad. Človek mehkega srca in toplega objema, neobčutljiv za tuzemske materialije, a simpatično trmast, če je šlo za njegove dnevne rituale. Bodisi, da je bil to refošk, ki si je med njegovimi pesmimi prislužil slavilno pesem povsem zase in za katerega je Peter težko razumel, da ga sredi New Yorka nimajo ravno v vsakem baru. Bodisi da je bil to njegov tako rekoč sovražni odnos do buteljk, še bolj pa do natakarjev, ki iz teh buteljk nalivajo – vino mora biti v vrču na mizi in pika. Bodisi da je bila to juha, brez katere ni pravega kosila, sploh ni kosila, in je znal zato spravljati v zadrego oštirje (in nas) v vseh tistih gostilnah, ki tej jedi niso posvečali dovolj spoštljive pozornosti. Bodisi da je šlo za čas dneva, ko se mora človek zlekniti na kavč in pošteno oddremati, pa naj si bo takrat kjer koli že.

* * *
​Morda velja na koncu poudariti, da Peter ni bil novinar v klasičnem pomenu besede, ni bil človek hipnega žurnalističnega instinkta, ampak umirjene distance. Skratka tiste posebne vrste časopisnih piscev, zaradi katerih ima to početje šele zares pravi smisel, pa čeprav ima ta smisel danes čedalje manj bralcev. »S Petrovim odhodom ni siromašnejše samo Delo, izgubila je celotna slovenska kulturna krajina,« je v Večeru napisala kolegica Petra Vidali. Temu težko še karkoli dodam. Že tako vem, da bi naredil vse, da prepreči tole pisanje.

Peter Kolšek: Veliki mojster

Kaj manjšega od katedrale
mu ne pade na pamet.
Velik v vsem, tudi v majhnosti.
Nihče drug ne zna iz škorpijona in penine
izvabiti tako čudovitega gruljenja.

Mojster rodoslovja in očetnjave,
ki namesto konja jezdi zmaja,
namesto češpelj zoba verze,
vsaj štirinajst na dan,
kajti sonet je mera stvarstva.
Ženske v krinolinah, potisnjene
skozi ušesa provansalskih šivank
– to je lepota, s katero zalaga
habilitacijske postopke.

Od malega prebiva v katalogih,
v njih si je postlal s kožuhovino:
najboljša temperatura za liriko, epiko
in dramatiko. Po vseh vodah je hodil,
v vse gumbnice je vtikal svoje naramnice.

Maestro pri vodnjaku,
v katerega se stekajo pomladanski požari
glogovih grmov in raztopljeni led trdosrčnih.
A on pije samo zvezde, hudournike z Olimpa
in kondenzirane hlape jutranjih vigilij.

Nenadomestljiv za evidenco pomanjkljivosti.
Kovač zakovic za pesmarice in skrinje.
Mavrica na nebu trpečega popoldneva,
ugasnjena žarnica na stenčasu veselice.

Tišina, prosim, zdaj počiva! Naj
v njegovi razbeljeni glavi vsaj za hip
potihne to usodepolno šklepetanje jezika!

Iz zbirke Slavospevi, ki jih pojejo vrane, Knjižna zadruga, 2017