Tiskane izdaje
Obrežje – Oče, mati in sin so okoli poldneva pred družinsko kmetijsko trgovino na Obrežju na soncu pili kavo. Trgovina je bila prazna, brez gostov. Sporočilo družine Ljubljani je bilo jasno: če se bo nadaljevalo začeto sistematično pregledovanje vseh dokumentov na meji, ki je zaradi avtomobilskih kolon blokiralo življenje v vasi, bomo končali na zavodu za zaposlovanje.
Nepremišljena zaostritev pregleda vseh osebnih dokumentov na slovenski meji s Hrvaško – do danes so jih policisti v mednarodnih bazah preverili le desetino – je že prvi dan poskrbela za zelo dolge čakalne dobe.
Medtem ko so oče, mati in sin Stupar pred trgovino Agrarec pili kavo in premlevali, da bi v vrhuncu sezone do poldneva iz Hrvaške namesto današnjih petih strank našteli vsaj 50, so ves čas pogledovali proti koloni vozil, ki se je od maloobmejnega prehoda Slovenska vas skozi celotno Obrežje vila skoraj do vasi Nova vas. Vse dopoldne je bila čakalna doba najmanj 45 minut. Ali, kot je dejala gospa Stupar: »Vstala sem se ob šestih zjutraj in že takrat sem slišala, da avtomobili stojijo v koloni.«
Med našim pogovorom v trgovini brez strank je Nizozemec Tim Van Loan razmišljal, kdaj se mu bo uspelo vrniti k družini. Zaradi zastojev na največjem mejnem prehodu v državi, avtocestnem na Obrežju, je namreč zamudil let v domovino z zagrebškega letališča.
»Kdaj pa imate let?« smo ga povprašali.
Pogledal je na uro, ki je kazala pol dvanajstih in dejal: »Zdaj. V koloni stojim že tri ure. Vračam se s službene poti v Novem mestu, kamor grem dvakrat na leto. Let iz Zagreba bi morala biti najhitrejša pot domov. Petkrat je bilo tako, danes pa žal ne.«
Že danes odrezani
Podatek, ki je v zvezi z zgornjimi podatki najbolj skrb vzbujajoč, je, da je bilo število avtomobilov na mejnem prehodu danes povsem povprečno.
»Prej se nam je včasih posrečilo, da smo se skozi ta mejni prehod prepeljali skoraj brez čakanja. Če pa je bilo veliko vozil, smo čakali do dve uri,« nam je dejal voznik redne avtobusne relacije Zagreb–München Zdravko Golub, ki je za pot od Zagreba mimo policijskih kontrol na meji potreboval štiri ure in 25 minut: »Zdaj bi morali biti že v Salzburgu.«
Kakšni bodo zastoji ob največjih konicah, recimo že prihodnji konec tedna ob velikonočnih praznikih, si ne upa napovedati nihče. Izjemen test potrpežljivosti domačinov bo že danes, ko bodo ti ob morebitni ponovitvi gneče na avtocesti popolnoma odrezani od Slovenije. Ob avtocesti namreč do Obrežja, Slovenske vasi, Nove vasi, Jesenic na Dolenjskem, Velike Doline in še nekaj vasi vodi le še ena asfaltirana cesta, ki bo med motokrosističnima dirkama danes in jutri na Prilipah zaprta.
»To je blokada življenja«
»V Brežice se bomo po avtocesti lahko zapeljali, nazaj pa ne. Vsaj ne brez treh ur čakanja v koloni,« pravi Rajka Križanac iz Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem: »O bolj sistematičnem nadzoru na meji nas ni obvestil nihče. To smo izvedeli le iz medijev in od policistov na meji, s katerimi se poznamo. Pred dnevi sem se s hčerjo peljala čez mejo in znanec je zahteval najina osebna dokumenta. Zakaj, saj se vsi poznamo? Moram se privaditi, je dejal, ker bomo zdaj morali preverjati vse dokumente, in dodal, da se bom morala privaditi tudi sama.«
Rajka Križanac je dejala, da razume prometne koridorje na avtocesti: »Koridor skozi vasi Obrežje, Slovenska vas in Nova vas, kjer živi več kot 700 ljudi in kjer je v poslovni coni zaposlenih več kot sto ljudi, so nedopustni. To pomeni blokado življenja. Reševalci, gasilci imajo oviran dostop do hiš, ljudje vidijo lastne domove, a morajo – če upoštevajo pravila – v koloni stati 45 minut. Na meji se nam vedno dogajajo neželene posledice predpisov birokratov in vlad. Če EU predpiše ukrepe, jih država na našo škodo takoj izvaja: rezilna žica, paneli, strožji predpisi. Če pa mi predlagamo rešitev za nas, ki vsak dan hodimo čez mejo, se že dvajset let ne zgodi nič. Poznamo stranske poti, kjer bi mejo z dovolilnicami v vozilih lahko prestopali samo domačini, a se ti prehodi ne uredijo. Vsakdo med nami si želi le nemoteno živeti.«
Za enega potnika 22 sekund
Komandir mejne policijske postaje na Obrežju danes za izjave ni bil dostopen. Domačini povedo, da so policisti dobili navodila, da če bodo znance čez mejo pospremili le z mahanjem roke, kot so to delali dvajset let, lahko ostanejo brez službe.
Ko smo jih več minut opazovali v hiški na mejnem prehodu Obrežje, niso izpustili niti enega osebnega dokumenta. Če je bila v vozilu ena oseba, je na vhodu v Slovenijo hrvaški policist od prejema dokumenta do predaje tega slovenskemu policistu potreboval okoli 14 sekund. Po skupaj 22 sekundah je Slovenec dokumente nato izročil nazaj potniku. V primeru dveh oseb je postopek, če ni bilo težav, trajal 30 sekund. Skupinica mladih Beograjčanov v kombiju je pri policijski hiški stala dve minuti in pol.
Kar bode v oči, je, da bi bil postopek precej hitrejši, če bi slovenski in hrvaški policist dokumente preverjala skupaj, ne pa da – v isti hiški ločena le en meter – potne liste polagata vsak na svoj optični čitalec.
Policisti na Obrežju so dopoldne v obe smeri osebna vozila pregledovali v sedmih kolonah, avtobuse v treh. Za reševalna vozila in druge izredne vožnje je bila prosta le ena proga. Medtem so ves čas poslušali vprašanja potnikov, ki so po treh urah čakanja za vstop na Hrvaško izvedeli, da Hrvati nimajo stranišč, do 50 metrov oddaljenih na slovenski strani pa ne smejo več.
»V službo moram peš«
Neuradno smo lahko slišali izjave, da možje v uniformah takšen tempo lahko držijo tri, štiri dni. Na Obrežju namreč dela le 72 policistov, kar je glede na sistemizacijo le okoli 75-odstotna zasedenost.
»Ali bomo zaprli eno progo?« je med našim obiskom Slovence spraševal vodja hrvaških policistov: »Ljudje morajo jesti!«
Ko smo se vračali domov, smo na kratko govorili še z Darkom iz Obrežja: »Ni druge, kot da grem čez mejo oziroma v službo peš. Delam v pet kilometrov oddaljenem Samoborju. Na Hrvaškem bom moral na avtobus.«
V glavi pa so nam odzvanjale besede voznika avtobusa iz Zagreba Zdravka, ki se je medtem že s strahom približeval avstrijski in nemški meji: »Ti ukrepi so totalno maltretiranje potnikov. Pa saj nismo vsi teroristi.«
