Tomo Križnar že v Benetkah

Aktivist in borec za človekove pravice je z letalom pristal na Letališču Marco Polo v Benetkah.

Objavljeno
30. maj 2016 13.40
jer_Tomo Kriznar - Sobotna
Ma. Ja.
Ma. Ja.

Ljubljana − Po petnajstih dneh v rokah nacionalne varnosti je slovenski aktivist in borec za človekove pravice Tomo Križnar, ki so ga sredi meseca aretirali v Južnem Sudanu, ob deseti uri dopoldne zapustil Republiko Južni Sudan, je sporočila njegova žena Bojana Pivk-Križnar.

Kot je pojasnila v pogovoru za Delo, bo potoval najprej prek Kaira, nato pa še prek Frankfurta. Predvidoma ob 22.35 bo z letalom pristal na Letališču Marco Polo v Benetkah.

Kot smo že poročali, so južnosudanske oblasti Križnarja na prostost izpustile v soboto popoldne, devet dni po aretaciji na severu države, od koder je nameraval poročati o razmerah v Nubskih gorah, kjer je v zadnjih treh desetletjih preživel ogromno časa in so postale njegov drugi dom. Po neuradnih podatkih so Križnarja aretirali, ker pri sebi ni imel uradnih dovoljenj za gibanje po občutljivem območju, ki se razteza čez obe državi. Zasegli so mu tudi vso opremo (kamere, računalnik, fotoaparat in kvadrikopter).

Ključno vlogo pri njegovi osvoboditvi je odigrala usklajena diplomatska akcija.

Tretjič v zaporu

Leta 2006 je Križnar 45 dni preživel v sudanskem zaporu, tri leta pred tem pa so ga zaprli tudi v Etiopiji. Približno pol ure po tem, ko so ga na podlagi pomilostitve sudanskega predsednika izpustili iz zapora v El Fašerju, z njim pa sta bila takrat pooblaščenec predsednika Janeza Drnovška Hamdija Blekić in odvetnik Mohamed Mahdžub, smo se z njim pogovarjali po telefonu.

Takrat je o zaporu dejal: »Tukaj je bila ves čas veliko hujša paranoja. Tisto v Etiopiji je bil bolj hec, Etiopija ni pričakovala napada Združenih narodov. Manj 'učinkovito' so se vedli do mene, manj so bili sistematični in metodični. Tukaj je bilo zasliševanje obupno, vse so poskušali obrniti proti meni. Normalno je, da vsaka kultura drugače vidi fotografije, ampak tukaj so tudi v nedolžnih podobah videli vse mogoče. O fotografiji, na kateri gol sedim sredi vročega vrelca v Džebel Mari, so trdili, da je pohujšljiva. Nikakor jim nisem mogel dopovedati, da ni bilo nikogar zraven, ki je fotografiral, ampak je to opravil samosprožilec. Trdili so, da me je nekdo videl golega in da je zdaj pohujšan. To je bila že sabotaža za narod. Vsekakor pa bi se posebno zahvalil vsem, ki so skrbeli zame in se trudili za mojo izpustitev.«