Tiskane izdaje
Ljubljana − Mizerno neprofitno najemnino − vrednost stanovanjske točke se je nazadnje spremenila leta 2003 − so do zdaj plačevali tudi številni »stari« najemniki z ekscesno visokimi dohodki in premoženjem, saj stanovanjski zakon iz omenjenega leta ni dopuščal niti preverjanja njihovega gmotnega stanja. Ministrstvo za okolje in prostor s sedanjo novelo zakona »izenačuje položaj najemnikov«. A ta izenačitev je zelo relativna: za nekdanje imetnike stanovanjske pravice ne velja.
Stanovanjski zakon se sicer piše povsem na novo, vendar je morala ministrica Irena Majcen slediti odločitvi ustavnega sodišča in s hkratno hitro novelo še formalno popraviti krivico, ki jo je najemnikom v tržnih najemnih stanovanjih povzročil zakon o uravnoteženju javnih financ (Zujf) občin z ukinitvijo neprofitnega dela subvencije tržne najemnine. Na pobudo strokovne javnosti je v novelo − predlagali naj bi jo po skrajšanem postopku − vključila še nekaj nujnih sprememb.
Pri preverjanju vsi enaki?
Upravičenost do neprofitne najemnine in preverjanje dohodkov ter premoženjskega stanja najemnikov že dolga leta bodeta v oči zato, ker je javnih najemnih stanovanj absolutno premalo, neprofitne najemnine pa za rastjo plač in stroškov zaostajajo vsaj za 30 odstotkov. Od leta 2003 lastniki javnih stanovanj vsakih pet let lahko preverijo dohodkovno in premoženjsko stanje svojih najemnikov ter s tem upravičenost do nizke najemnine, vendar samo pri najemnih razmerjih, sklenjenih po tem letu. Skriti očem ostajajo osebni podatki vseh, ki so že pred tem pridobili pravico do neprofitnega najema, bodisi kot nekdanji imetniki stanovanjske pravice, ki niso odkupili stanovanja po Jazbinškovem zakonu, ali so ostali najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. Del tega fonda pa so lastniki pod določenimi pogoji oddali z razpisi.
Predlog novele stanovanjskega zakona, ki je že prestal javno obravnavo, izenačuje vse najemnike neprofitnih stanovanj. Predlagatelj v utemeljitvi zapiše, da »ni pravično in ne more biti v javnem interesu«, da se nekatera neprofitna razmerja ne preverjajo, ne glede na to, kakšno je aktualno dohodkovno in premoženjsko stanje najemnika in uporabnikov neprofitnega stanovanja. »Praksa kaže, da številni najemniki v resnici ne izpolnjujejo več predpisanih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem (dohodki so v nekaterih primerih že skoraj ekscesni, enako tudi premoženjsko stanje)«. Kljub temu jim najemnega razmerja ni mogoče odpovedati.
Izvzeti bivši imetniki stanovanjske pravice
Predlagana »izenačitev« pa ni ravno popolna; pristojnost preverjanja dohodkov je razširjena tudi na neprofitna najemna razmerja izpred leta 2003 (podatke bodo lastniki stanovanj brezplačno dobili od upravljavcev zbirk), v zadnji objavljeni različici predloga besedila pa so izčrpno navedene izjeme: nekdanji imetniki stanovanjske pravice in najemniki, ki so ostali v denacionaliziranih stanovanjih. Zakaj? »Ti najemniki so sklenili najemno razmerje izključno na podlagi zakona, ob pogojih tranzicije, ko je šlo za prehod stanovanjske pravice na najemna razmerja,« nam pojasnijo na ministrstvu in to utemeljijo s sodbo ustavnega sodišča, po kateri je ustavno dopustno z neprofitno najemnino varovati položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice.
Kakšen bo izplen takšne rešitve, koliko najemnin se bo lahko prekvalificiralo v tržne? Za koliko se bo sploh razširil krog preverjanih (in morda celo izpraznilo kako neprofitno stanovanje, če se ugotovi, da ima najemnik v lasti drugo primerno stanovanje), bo odvisno od strukture najemnikov izpred leta 2003. Koliko je še originalnih imetnikov stanovanjske pravice oziroma njihovih dedičev, nismo izvedeli.
O tem, kako bodo po novem preverjali dohodkovno in premoženjsko stanje, smo povprašali nekaj stanovanjskih skladov. V Ljubljani, denimo, je okoli 950 najemnih razmerij izpred leta 2003. Med njimi je tudi nekaj bivših imetnikov stanovanjske pravice, posebne statistike, koliko jih je, pa ne vodijo. Po mnenju direktorja JSS MOL Saša Rinka je izenačitev vseh najemnikov nujna in pravična. Rink namreč govori o popolni izenačitvi, ne o tem, kar se je izkristaliziralo v zadnji verziji besedila. Po njegovem ni razumnega razloga, da bi bili nekdanji imeniki stanovanjske pravice izjema, saj so razmere četrt stoletja po stanovanjski privatizaciji popolnoma drugačne.
Večje zadolževanje
Naslednja pomembna novost naj bi spodbudila pridobivanje javnih stanovanj. Število prosilcev iz leta v leto raste, a se v povprečju reši le dobra desetina vlog. Zakon bo javnim stanovanjskim skladom dopustil večji obseg zadolževanja (zdaj po zakonu o javnih skladih do deset odstotkov premoženja). Občinski skladi se bodo dodatno lahko zadolžili do deset odstotkov namenskega premoženja pri Stanovanjskem skladu RS, in sicer postopoma po dva odstotka na leto. Republiškemu stanovanjskemu skladu pa novela širi prostor za zadolžitev za dodatnih 20 odstotkov. Je to dovolj, če vemo, da skladi že dolgo terjajo zvišanje meje zadolžitve do 50 odstotkov kapitala?
Analiza zadolženosti petih občinskih stanovanjskih skladov kaže, da trije (Maribor, Koper, Nova Gorica) še niso izčrpali niti sedanjih možnosti, murskosoboški je zadolžen za več kot petino premoženja, največje pomanjkanje javnih stanovanj in finančnih virov pa je v Ljubljani.
Sašo Rink iz JSS MOL, ki že leta opozarja na pomanjkanje javnih najemnih stanovanj, sicer podpira zakonsko rešitev, a po njegovem mnenju ta ni zadostna: »To je prvi korak v pravo smer, dolgoročno pa ne omogoča finančnih virov za pokritje potreb po neprofitnih najemnih stanovanjih. Ocenjujem, da bi bilo nujno dvoje: zadolževanje v večjem obsegu, pa tudi stalen stabilen vir financiranja stanovanjske gradnje na ravni države − za ustrezno in koherentno vodenje stanovanjske politike na splošno.«
