Učitelj mora biti večno mlad (VIDEO)

V razredu Zalke Uršič ne manjka pravljic, piše jih sama, napišejo jih otroci, navdih zanje je nemalokrat narava.
Fotografija: Zalka Uršič poudarja, da gre vsak otrok svojo pot, zato je potrebna individualna obravnava. FOTO Mojca Boštele
Odpri galerijo
Zalka Uršič poudarja, da gre vsak otrok svojo pot, zato je potrebna individualna obravnava. FOTO Mojca Boštele

»Rad imam črko I, ker v besedi sladkarija živi. Komaj čakam, da črka I skupaj s počitnicami prihiti,« je ponosno o svoji črki zapisal prvošolec učiteljice Zalke Uršič iz tolminske osnovne šole. Vsako leto dobijo prvošolci v skrb svojo črko, ki nato zaživi – v različnih materialih in kratkih zgodbah. Pravljice so za otrokov razvoj ključne, je prepričana učiteljica razrednega pouka.

V treh desetletjih njenega dela se je nabrala vrsta izdelkov, na katere je Zalka Uršič zelo ponosna. Med kopico knjig in knjižic je najti čisto pravo slikanico Livško jezero, v kateri so učenci s svojimi risbami in zgodbami dali domišljiji prosto pot, nastali so razredni časopisi, med zadnjo literaturo, ki so jo soustvarjali njeni učenci, so knjige s haikuji osnovnošolcev iz vse Slovenije in tudi tujine. Pri delu jo vodi navodilo Alberta Einsteina: »Če želite, da bi bili vaši otroci bistri, jim pripovedujte pravljice. Če želite, da bi bili še bolj bistri, jim pripovedujte še več pravljic.«

In pravljice, kot pravi, pri učencih nastajajo kar same. Potepinka in Dolgorepka, šolski podgani, ki sta nekoč stalno bivali na naslovu šole, sta navdihnili številne zgodbe in pesmi, izdane v lični knjižici. »Nič jih ni treba siliti, sami so motivirani in kar pišejo. Potem se usedeš, svetuješ, kaj bi lahko naredili drugače, in morda kaj popraviš,« pove učiteljica. Tudi sama je avtorica številnih zgodb, s katerimi popestri večere na šolskih izletih. Kot pravi, naslednji dan po stezicah po naravi hodijo veliko bolj čuječe, v upanju, da bodo uzrli kakšno vilo ali škrata.


 

Digitalna doba zahteva še večjo prilagodljivost


Svoje učence najraje odpelje v naravo. Le nekaj korakov od šole je sotočje Tolminke in Soče, nedaleč je učni gozdiček z lično označenimi vrstami drevja, ne manjka niti čebelnjak. »Otroci so zasičeni s podobami iz filmov, risank … Ne vidijo več narave. Velik poudarek dajem doživljanju narave z vsemi čuti – da potipamo različne materiale, okušamo, poslušamo gozd, pogosto se igramo detektive, ko morajo raziskati, kje sem našla list ali plod, morda cvetlico.«

Učitelj sem! Učiteljica sem! Foto Učitelj Sem! Učiteljica Sem!
Učitelj sem! Učiteljica sem! Foto Učitelj Sem! Učiteljica Sem!


Tudi po njenem mnenju je digitalna doba v osnovne šole prinesla potrebo po drugačnem načinu poučevanja. Da bi učitelj stal pred tablo in razlagal, otroci pa bi ga zbrano poslušali, je, kot pravi, popolna utvara. »Veliko več energije je treba vložiti, da jih pritegneš. Sploh v prvem razredu, kjer mora biti delo dinamično. Več kot deset minut ne bodo sedeli, prepletati se morajo risanje, ples, pisanje.« Učitelj mora biti veliko bolj fleksibilen, prilagodljiv. Vsak otrok gre svojo pot, potrebna je individualna obravnava, za kar pa so, kot opozarja, skupine prevelike. »Če bi hoteli delati individualno, v razredu ne bi smelo biti več kot 20 otrok.«

Meni, da je bila devetletka ob začetku dobro zastavljena. Poudarja, kako pomembno je, da sta v prvem razredu prisotni tako učiteljica kot vzgojiteljica. »Učitelji so strokovno podkovani za delo z otroki, starimi šest let in več,« pojasni. Dve učiteljici bi zato lahko nehote naredili veliko škode. »Sodelovala sem s krasno vzgojiteljico, ki me je ustavila, kadar sem spregledala, da so prvošolci postali utrujeni. Odpeljali smo jih na zrak, in ko smo se vrnili, so bili povsem drugi.«

Na vprašanje o prenatrpanih učnih načrtih odgovori, da ima učitelj svojo pamet. »Saj vemo, kaj je resnično pomembno in čemu dati večji poudarek, kaj pa je tisto, kar si zasluži manj pozornosti.« Sama tudi nikoli ni imela težav s starši. »Je pa res, da smo marsikdaj sedeli na dolgih roditeljskih sestankih, da sem jim natančno razložila svoj način dela, kriterije ocenjevanja in glavne cilje, ki bi jih hoteli doseči.« Staršem polaga na srce, naj nesoglasja rešujejo z učiteljem in ne grajajo njegovega dela pred otroki. Od sodelovanja med učiteljem in starši bo imel na koncu največ koristi prav otrok.

Dober učitelj je po njenih besedah pošten in empatičen. Rad mora imeti svoje delo in nenehno nadgrajevati svoje znanje, tudi zato je po njenem prav, da se učbeniki menjajo. »Pomembno je, da je učitelj vedno mlad, da se ne stara, ne zarjavi,« še poudarja Zalka Uršič.

Komentarji: