Profesor glasbe na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana od svojih dijakov pričakuje samo zanimanje in željo po ustvarjanju. Mladi pri njem ustvarjajo v manjših glasbenih skupinah, vsak mora sodelovati in se preizkusiti. To je tudi zdravilo za današnji čas, ki slavi posameznike, individualizma pa v bendu pač ne more biti.

Matjaža Predaniča smo obiskali na informativnih dnevih, na katerih so se predstavili tudi nekateri njegovi dijaki. Na šoli, kjer je že več let, je začel kot profesor glasbe na predšolski vzgoji, poučeval tudi na splošni gimnaziji, zdaj pa na umetniški gimnaziji, ki se posveča gledališču in filmu, poučuje obvezni predmet zvok in glasba. Pri tem predmetu oblikujejo glasbene skupine, ki vse šolsko leto muzicirajo in se učijo, kako nastaja skladba od ideje do končnega posnetka. Predznanje ni potrebno, zatrjuje učitelj. »Vsi morajo igrati v drugem letniku, ko je ta predmet obvezen. Za vsakega nekaj najdemo in ni človeka brez posluha. Običajno je večja težava to, ker se človek ne zna poslušati. Vsak ima posluh. Imel sem dijake, ki res niso imeli ritma. Ampak smo našli način, da je tudi njim uspelo in so zmogli.«

Letos ima pet glasbenih zasedb. Dijaki ne izbirajo sami, s kom bodo v skupini, a težav ni. »Glasba vedno poveže. Je pa res, da v višjih letnikih, ko je bend izbiren, prosijo, ali bi se lahko pridružili kateri drugi zasedbi. Do takrat tudi že vidijo, kateri inštrument jim bolj leži. Delamo namreč tako, da vsi poskusijo igrati vse inštrumente.« Omejitev pri izbiri skladb ni. Ob našem obisku smo, denimo, slišali izvedbi skladb skupin Linkin park in Plavi orkestar. Pomembno je le, da imajo dijaki željo po ustvarjanju. »To je edino, kar pričakujem. Da imajo željo in motivacijo, ki jo včasih spodbudijo tudi njihovi kolegi. Nato jih samo usmerjam, da sami ustvarjajo.«

Matjaža Predaniča smo obiskali na informativnih dnevih, na katerih so se predstavili tudi nekateri njegovi dijaki. FOTO: Voranc Vogel

Skupina ni posameznik

Ko izberejo skladbe, ki jih želijo izvajati, se začnejo učiti skupinskega muziciranja. »Naše delavnice so vse prej kot samo glasba. Tu začnejo dijaki delovati kot skupina. Da ne slišimo samo jaz, jaz, jaz. Živimo v svetu socialnih omrežij, kjer so v ospredju vplivneži, vsi se borijo za sledilce. Tu pa so vsi enakovredni. Tako tisti, ki ima veliko glasbenega znanja, kot tisti, ki prvič drži inštrument v roki. Vsak ima svojo nalogo v skupini in s tem odgovornost. Vsi morajo narediti svoje, da bo skupina zazvenela. Glavni cilj ni, da se boš pokazal, ampak da skupaj nekaj ustvarijo. Včasih je to še bolj izrazito, ko je njihova glasba morda del predstave. Se pravi, da oni igrajo, drugi plešejo. Tu ni prostora za individualizem.«

Učiteljica, ki si v razredu pomaga s kužkom, jogo in iskrenimi objemi

Vpliv družbenih omrežij, spleta in vedno prisotnih telefonov ni viden le v individualizmu, ampak tudi vedno slabši osredotočenosti. Vse nas zmoti, pozornosti skoraj ni več. Glasba in muziciranje pomagata tudi pri tem. »Eno skladbo lahko vadimo tudi uro in pol, kolikor traja naš predmet, ker imamo vedno blok ure. In čas vedno kar zleti, čeprav nikoli nimamo pavze. Odmora nimamo, ker to prekine koncentracijo, hkrati je to vaja za podaljševanje koncentracije.« Kljub temu telefoni pri njegovih urah niso prepovedani, prav nasprotno. Da ni treba natisniti vseh besedil, jih dijaki preprosto poiščejo na telefonu, kjer imajo tudi uglaševalce kitar. »Na telefonih poslušamo skladbe, ki bi jih radi odigrali, da vidimo, ali smo to zmožni ali ne. Telefone torej imajo, ampak je dela toliko, da nimajo časa uporabljati za kaj drugega kot za to, kar potrebujemo na vaji.«

Morda bi bila slovenska šola boljša, če bi imeli vsi otroci od osnovne šole naprej na voljo takšen predmet, kjer bi lahko igrali, ustvarjali, sodelovali in se spodbujali. Žal ni niti možnosti. »Potrebuješ prostor, izolirane učilnice, kjer bo do devet ljudi lahko igralo, ne da bi motili druge. Tega nima vsaka šola. Kupiti moraš inštrumente, potrebuješ tudi veliko profesorjev. V skupini ne more biti 30 dijakov, torej moraš razred razdeliti, da imaš z njimi učne ure, ker to ni krožek. To je predmet kot vsak drug in to ima v kurikulumu samo umetniška gimnazija, smer gledališče in film.«

FOTO: Voranc Vogel

Poleg tega predmeta Matjaž Predanič korepetira plesalcem in poučuje filmski zvok, tudi ta predmet poteka v obliki delavnic. Dijaki se učijo, kako posneti dober zvok za film, nato opravijo še montažo v postprodukciji. Ker so njegovi razredi manjši oziroma gre za poučevanje v obliki delavnic, in ne pred tablo, so tudi odnosi z dijaki drugačni. »Dandanes mora biti učitelj vse v enem in morda ne bi bilo slabo, ko bi imeli kakšno izobraževanje psihoterapije.«

Ljubljanski Ziget

Glasbene zasedbe, skupno jih je na šoli sedemnajst, vendarle ne igrajo samo v varnem zavetju izoliranih učilnic, ampak se predstavijo tudi javnosti. Takrat igrajo vse živo, od Abbe do Mačka Murija v rock izvedbi. Dijaki se včasih predstavljajo tudi z avtorskimi skladbami, Matjaž Predanič, ki je na glasbeni akademiji poleg glasbene pedagogike končal tudi študij kompozicije, jim seveda pri tem pomaga in jih spodbuja.

Če je novoletni koncert koncert celotne šole, torej vseh smeri, se dijaki, ki obiskujejo predmet zvok in glasba (ZIG), predstavijo konec šolskega leta. »Takrat organiziram koncert, ki smo ga glede na ime našega predmeta in z mislijo na znani madžarski festival poimenovali Ziget. V dvorani postavimo oder ob zadnjo steno, da je spredaj stojišče, tako da imamo pravi koncertni prostor.« Ziget sredi ljubljanske srednje šole pripravijo, ko ni več testov in spraševanj, v zraku je poletje in že diši po počitnicah. »Najbolj mi je všeč, da se dijaki na Zigetu res podpirajo. Tudi če bo kdo malo mimo zapel, bodo vsi ploskali in navijali. Res je lepo. Tega ni bilo, ko sem bil jaz mlad. Takrat so te ob napaki samo grdo gledali. Danes pa se spodbujajo.«

Glasba na dosegu

Spremenil se je tudi odnos do narodnozabavne glasbe. Pred nekaj desetletji bi mladostnik tvegal izključenost, če bi priznal, da jo posluša. Danes ni nobenih meja. »Vse poslušajo. Veliko je narodnozabavne glasbe, balkanske glasbe, pa tudi zelo specifičnih zvrsti ali njihovih kombinacij. Opažam pa, da niso tako grupirani, da ni nekih subkultur, kot so bile v mojih časih, ko so bili eni punkerji, drugi metalci, tretji rejverji … Zdaj si med seboj kažejo in primerjajo playliste. Dva se najdeta skupaj v narodnozabavni glasbi, v drugih zvrsteh pa sta čisto narazen. In po eni strani je to zelo dobro, ker gredo lahko veliko bolj v širino.«

Čeprav se je sam podpisal pod več skladb za klasične zasedbe, spisal precej filmske glasbe, glasbe za različne predstave in balete, je po duši rocker in že več kot 20 let član zasedbe Broken Arrow. FOTO: Promocijsko Gradivo

Čeprav se je sam podpisal pod več skladb za klasične zasedbe, spisal precej filmske glasbe, glasbe za različne predstave in balete, je po duši rocker in že več kot 20 let član zasedbe Broken Arrow. »Imam pa še en tak zabavljaški bend Pop Kovina, kjer delamo priredbe pop skladb, ki jih ne bi pričakoval v trši izvedbi.«

Čeprav danes glasbeni okus večinoma usmerjajo algoritmi, je navdušen, kako je vsa glasba dostopna. »Spremembe so res velike. Pred 250 leti bi se moral peljati nekaj sto kilometrov s kočijo, da bi poslušal eno opero, in to bi bilo to, kar si tisto leto doživel. Preostalo so bili pa ulični glasbeniki. Ko glasba postaja bolj masovna in bolj dostopna, s časom izgublja vrednost. Vsako stvar, ki jo težje dobiš, bolj ceniš. Vseeno pa je to, da je danes toliko glasbe na voljo, izjemno. Kaj vse bi jaz naredil za to možnost, ko sem bil najstnik. Takrat sem čakal pri radiu, da bi posnel eno skladbo, danes jo dobiš v nekaj sekundah.«

Učitelj sem! Učiteljica sem! Foto Učitelj Sem! Učiteljica Sem!